Vabljeni v trgovine Mladinske knjige. Blizu smo >

Prevajalka Staša Pavlović

Staša Pavlović: Jež je meditacija o prijateljstvu

Mlada prevajalka o svojem poklicu, prevodih in knjigah.

Z besedami iz naslova tega intervjuja je mlada prevajalka, ki živi in dela v Gentu, v nizozemsko govorečem delu Belgije, opisala kratek živalski roman priljubljenega nizozemskega pisatelja Toona Tellegena. Jež in samotni občutek je v njenem prevodu pravkar izšel v slovenščini.

Staša Pavlović, sicer tudi dobitnica priznanja Radojke Vrančič za mladega prevajalca, govori o svojem delu kot o dialogu z besedilom. Kakšen je ta dialog in kako izbira knjige, ki jih pravaja, pa o njenih najljubših naslovih, si lahko preberete v intervjuju.

Lahko za začetek orišete, kako ste začeli svojo pot v prevajalski poklic?

Bila je moja prva jesen v državi, v katero sem se ravno priselila. Spomnim se dolgih, tihih, sivih dni in gromozanske pisalne mize, za katero sem sedela in gledala zdaj v knjigo, zdaj na ekran, zdaj skozi okno.

Spomnim se občutka nemoči in minut in ur, ki so odtekale, medtem ko sem kot okamnela zrla v prvi, 800 besed dolgi stavek, in se spraševala, kako ga streti. Ter občutkov, ki so sledili: gibkosti, vznemirjenja, vedrine in miru. Mislim, da prav slednjim sledim v vsak nov prevod.

Kako izbirate knjige, ki jih prevedete?

Na eni strani so knjige, ki so mi ponujene s strani založb, in ki jih, glede na čas, s katerim razpolagam, in zanimanje sprejmem ali zavrnem, na drugi strani pa so knjige, ki me vznemirjajo kot bralko in za katere si želim, da bi vznemirile še koga. V prihodnje si kot prevajalka želim čim več slednjih.

Kako bi definirali prevajalski poklic?

Če nadaljujem z zgoraj začeto mislijo o vznemirjenju in želji – priznam, da se v njiju skriva dvojnost. Na eni strani gre za omogočenje podobne izkušnje z besedilom še komu drugemu (tako kot delimo prebrano z bližnjimi, da bi si bili še bliže, le da gre tukaj za imaginarnega bližnjega), po drugi strani pa gre za veliko bolj sebično, manj altruistično željo po preživljanju časa s tem besedilom.

Kajti prevajanje je vselej ravno in tudi to – preživljanje časa z besedilom, velike količine časa, v katerem se med prevajalcem in besedilom splete tesna vez. Ne glede na naravo tega odnosa (ali prevajamo besedilo, ki nas navdihuje, ki nas spravlja v obup, ali nas sooča s stvarmi, s katerimi se raje ne bi soočali) pa v njem ne sme manjkati predanosti. Prevajalec mora vseskozi vztrajati v dialogu z besedilom, ga poslušati in spraševati, tudi ko bi se temu raje izognil.

Zdi se mi, da se ravno na tej predanosti, aktivni prisotnosti, marsikaj zaiskri ali zalomi.

Če prevajalcu ni mar za tekst, ki ga prevaja, če ga ne posluša pozorno, če se mu tu in tam ne postavi po robu, tvega velikansko izgubo.

Tukaj vidim tudi razliko med literarnim in neliterarnim prevajanjem. Med prevajanjem literarnega besedila namreč ne lovimo samo zgodbe, temveč tudi vse tisto neopisljivo, kar se skriva za njo in se razodeva v jeziku. Naloga literarnega prevajalca ni le, da besedilu prisluhne, temveč tudi, da mu zastavlja vprašanja, odgovori pa morajo odzvanjati v prevodu.

»Naloga prevajalca ni le, da besedilu prisluhne, temveč tudi, da mu zastavlja vprašanja, odgovori pa morajo odzvanjati v prevodu.«

Kako je bilo prevajati knjigo Jež in samotni občutek priljubljenega nizozemskega pisatelja Toona Tellegena?

Toona Tellegena poznam in berem že kakšnih deset let in pred Ježem sem za Mladinsko knjigo že prevajala Črička. Tellegen ima izredno izdelan in prepoznaven slog – sežet in preprost. Kako je velikokrat z navidez preprostimi stvarmi, vemo – tako kot se za popolno pop skladbo ali pirueto na ledu skriva ogromno dela, se tudi za ježevimi filozofskimi premisleki skriva zahtevnejši filozofski aparat, ki pa mora skozi besedilo samo presevati.

Prevajanje Tellegenove proze pravzaprav še najbolj spominja na prevajanje poezije. Kadar je besed malo, mora biti prav vsaka od njih natančno odmerjena in izbrana, in to ne le v luči danega stavka ali poglavja, temveč celotne knjige.

Kateri odlomek oziroma citat iz te knjige vam je najljubši?

To je poglavje, v katerem jež prebira nežne besede s pisma ptiča tajnika in se sprašuje, kaj bi jim lahko ponudil. Kaj marajo besede? Namesto večnadstropnih tort, s katerimi iz strahu, da jim obisk sicer ne bi bil všeč, jež pita živalske prijateljice, besedam na listu papirja ponudi »samo« – pozornost.

Ob vseh drugih možnih utemeljitvah me ta odlomek gane tudi zato, ker orisuje odnos, ki se, če imata pisec (pevajalec) in bralec (prevajalec) srečo, zgodi med besedilom in tistim, ki ga bere.

»Dragi ptič tajnik,
S tem pismom te vabim, da mi kmalu napišeš
novo pismo, takšno z veliko samoglasniki in z redkimi
besedami, ki jih še ne poznam, in ki jih bom moral prebirati
znova in znova, preden jih bom razumel.
Ampak najbrž mi ne boš napisal takšnega
pisma, kajti sicer

 

Na lepem je pozabil, kaj še je hotel napisati, in je odložil pero.
Ponovno je zaprl oči.
Skozi odprto okno je pripihalo še eno pismo.
Od ptiča tajnika, se je razveselil.
Hitro ga je odprl in bral:

Dragi jež,
sicer kaj?

To je bilo vse.
Jež je naslonil glavo na pismo na mizi in pomislil: morda pa je točno to tisto nedoumljivo, za kar niti mravlja ne ve, kaj točno je.«

Bi Ježa in samotni občutek lahko opisali z enim stavkom?

Posegla bom po stavku, s katerim je urednik Andrej Ilc razkril mojo identiteto že v letošnjem katalogu založbe: »Jaz sem jež.«

Komu bi branje te knjige še posebej toplo priporočili?

Na neki način vidim tole knjigo kot meditacijo o prijateljstvu – kakšno vlogo igra prijateljstvo v duševnem doživljanju sveta (zaupanje, samozavest, toplina) in na kakšno funkcijo je v današnji družbi pravzaprav zreducirano (zabavljaštvo, eskapizem, izpolnjevanje pričakovanj in zadovoljevanje potreb).

Vsi potrebujemo prijatelje, ob katerih za hip ugasne ves hrup in se razblinijo vsi dvomi. Morda boste takšnega prijatelja našli prav v ježu?

»Vsi potrebujemo prijatelje, ob katerih za hip ugasne ves hrup in se razblinijo vsi dvomi.«

Ste v zadnjem času prebrali kakšno knjigo, ki vas je še posebej navdušila?

Zaključek cikla Letnih časov Ali Smith. Ravno na dan, ko se je zdelo, da se je poletje prekucnilo na drugo stran, stran, ki oznanjuje njegov konec, sem jokala ob njenem poklonu poletju.

»Najkrajši in najizmuzljivejši od vseh letnih časov, tisti, ki mu ne bo treba za nič odgovarjati – ker ga sploh ne bo, razen v koščkih, fragmentih, trenutkih, spominskih prebliskih tako imenovanih in izmišljenih popolnih poletij, poletij, ki jih nikoli ni zares bilo.«

Zaupajte nam še naslove treh knjig, ki bi jih priporočili v branje …

Tri knjige treh zelo ljubih mi avtoric. Tudi zato, ker bi si želela še več prostora za tovrstne glasove v prevodnih programih slovenskih založb.

Annie Ernaux – Leta, Adrienne Rich – Raziskovanje razvalin ali O lažeh, skrivnostih in molku, Rachel Cusk – Obris.

Jež in samotni občutek
Jež in samotni občutek
Toon Tellegen

Sofinancira program Evropske unije
Menu