Avtobiografska pripoved Osvobojena pretresljivo opisuje neverjetno pot do izobrazbe.

Zgodba, ob kateri je onemel svet

Avtobiografska pripoved Osvobojena pretresljivo opisuje za današnji svet domala neverjetno pot do izobrazbe in same sebe.

Tara Westover je odraščala v mormonski družini v ameriškem Idahu. Rojena je bila doma, do devetega leta ni imela rojstnega lista, zdravniške kartoteke, ni hodila v šolo …

V avtobiografski knjigi Osvobojena, ki je bila dve leti po izidu 2018 prevedena v 40 jezikov in je pred kratkim izšla tudi pri nas, pretresljivo opisuje za današnji svet domala neverjetno pot do izobrazbe in same sebe.

Ko bo prišel sodni dan

V avtobiografskih spominih Tare Westover izstopa oče, ki daleč prek vseh dopustnih meja izkrivlja zapovedi verskega nauka. Versko blazen in s trdo roko določa življenje vseh članov družine. Med drugim se pod njegovim diktatom vse življenje pehajo za tem, da bi si nabrali zadostno zalogo in se na sodni dan zatekli na goro.

Oče iz istih razlogov načrtuje tudi lastni vodovod, postavitev sončnih celic na vsej kmetiji, k delu pa priganja tudi svoje otroke. »Tako bodo, ko bo prišel sodni dan,« je govoril, »še zmeraj imeli vodo in elektriko, vsi drugi pa bodo pili iz mlak in živeli v temi.«

Garaško delo otrok

Okrutna posebnost te družine je tudi, da ne obiskujejo zdravnika in ne iščejo pomoči v bolnišnici niti takrat, kadar so njeni člani zelo poškodovani ali ranjeni. Česa tako satanskega očetov fanatizem ni dovoljeval. V svoji preganjavici je otrokom, ki so mu morali pomagati pri težkem delu na odpadu železa, lučal kose železa tako hitro in nemarno, da jim je odrezalo prst ali jih hudo ranilo.

Prav tako ni dovoljeval uporabe zdravil. Zdravili so se z zelišči in homeopatskimi pripravki matere, ki se je poleg zeliščarstva ukvarjala tudi z babištvom in zdravilstvom.

Branje, računanje za silo

Oče je otroke odvračal od zanimanja za šolo in knjige zato, da jih ne bi omrežili iluminati, oblasti, socialisti … vsi po vrsti teroristi … in jim oprali možganov. Strašil jih je, da jim lahko vsak trenutek angeli izvlečejo dušo iz telesa in jih potegnejo v nebo pred obličje srditega Očeta. Zato je najmlajša Tara vadila doma samo najosnovnejše računske operacije, znala pa je upravljati žerjav in delati na strehi.

Tara se je sčasoma poskušala izviti iz tega fanatizma. Da se je lahko učila, je vstajala ob šestih, preden se je utrudila na odpadu železa. In uspelo ji je – z velikimi napori je kot samoukinja opravila ekvivalent mature in bila sprejeta na univerzo, na kateri je potem študirala »z zagnanostjo blaznežev«.

Na pot zavedanja

Eden od trenutkov, ko se je brezpogojnemu podrejanju postavila po robu, je bil, ko je hudo poškodovanega starejšega brata Shawna namesto domov peljala v bolnišnico. Čeprav je bil prav ta brat do nje tako nasilniški, da ji je med trpinčenjem enkrat zlomil nogo v gležnju, drugič palec, večkrat tiščal glavo v straniščno školjko, ji pred staršema grozil z nožem, onadva pa sta sta odvrnila pogled.

Hkrati je začela tudi doumevati, zakaj je tovrstna tiranija uspešna – ker vlada s strahom in grožnjami in »ker je najlažje trobiti v isti rog in varneje hoditi naprej s tistimi, ki se oklepajo oblasti.«

V zunanjem svetu

Tara stežka, pa vendarle stopi na drugačno pot. In šele v zunanjem svetu odkrije, da je vse, kar so ji vsiljevali kot neizpodbitno resnico, posledica očetove bolezni, bipolarne motnje – in o tem napiše tudi referat.

Oče je kot vitez na konju, ki dirja v namišljen boj, udrihal po namišljenih prikaznih in vihtel meč v prazno, družina pa je plačevala za to. Živeli so v nenehni grozi, bili so obtolčeni in porezani, trpeli so pretrese možganov, opekline, krvaveli ... Toda tedaj se je Tara s pomočjo nekaj pokroviteljev in zaščitnikov že prebila naprej: najprej do domače univerze v Utahu, nato pa tudi do doktorskega študija na Cambridgeu in statusa gostujoče raziskovalke na Harvardu.

V verigah zlorab in nadzora

Z delom in študijem si je hotela pridobiti en sam privilegij: da spozna in izkusi več resnic, kot ji jih je ponujal oče, in si z njimi oblikuje svoj lastni jaz. »Iz mene ni hotel izgnati hudobnega duha, temveč mene samo,« je zapisala med drugim in po ponovnih pretresih pretrgala stike z družino.

Pod težo obtožb staršev, da jo je obsedel Satan, ob izsiljevanjih, da bi svojo resničnost zabarantala za njuno, pa je nazadnje vendarle podvomila tudi o lastni pameti in se zlomila, potem pa se ob pomoči nekaj svojcev in prijatelja ponovno postavila na noge in končala disertacijo, v kateri se je ukvarjala prav s problematiko družine, morale in družboslovja.

»Staršev nisem videla že leta, vse od babičinega pogreba. S Tylerjem, Richardom in Tonyjem smo si blizu. Od njih in drugih sorodnikov slišim o nenehnih dramah na gori – o poškodbah, nasilju in nestanovitnih zavezništvih. Toda na srečo so zdaj to le oddaljene govorice, ki me ne ganejo.«

Tako Tara Westover končuje skorajda neverjetno, mestoma srhljivo, a resnično zgodbo iz današnjih dni ter ponuja tehten razmislek o tem, kako ključna je izobrazba za samopodobo in pogled na svet. Danes 33-letna Westovrova je doktorica zgodovine in predavateljica na britanskem Cambridgeu.

Osvobojena
Osvobojena
Tara Westover

Menu