Bodimo otrokom dobri sogovorniki, ne nadzorniki

9 osnovnih nasvetov za 9 let osnovne šole

Preverite devet nasvetov, ki vam bodo povrnili upanje, da bo z vašimi šolarji vse v redu.

Dragi starši, naj vam bo naslednjih devet nasvetov v pomoč, upanje in zaupanje ter vero, da bo z vašimi šolarji vse v redu.

1

Šola je pomembna, a ni vredna pogrizenih nohtov, razpraskane kože, želodčnih težav, mladih življenj. Zato previdno z izjavami, pritiski, sodbami, primerjavami in pričakovanji.

2

Stranski učinki devetih let šolanja se bodo pokazali kot otrokova samostojnost, razmišljanje s svojo glavo, reševanje težav, vzdržljivost, razvijanje interesov, pridobljena prijateljstva, sodelovanje, empatija, sprejemanje različnosti – toda le, če ne bomo preveč posegali v te njihove lekcije in jim kradli izkušenj.

Slaba ocena boli manj kot pripombe staršev.

3

Pridobljene socialne veščine so pomembnejše za življenje kot nastanek magmatskih kamnin in definicija družine. Prilagodljivost, radovednost in osvojene navade bodo otrokom odprle več vrat kot vsi nepravilni glagoli. Vendar bodo mogoče prav magmatske kamnine ali angleške besede odločilne pri izbiri poklicne poti.

Naučimo otroke izluščiti bistvo in preživeti z odvečnim balastom. Oboje je del življenja.

4

Osnovna šola, osnovno znanje. Bodimo otrokom dobri sogovorniki, ne nadzorniki. Naj postane računanje nekaj vsakdanjega, naj bodo podnebni pasovi stvar razgledanosti in naučimo se vsaj eno Prešernovo pesem, če že imamo zaradi njega prost dan. Pokažimo otroku smisel ocen. To je samo informacija. Ni vrednostni papir, ki določa, kdo je otrok.

Če otrok dobi oceno tri, pomeni to dobro. Za dve znanje zadostuje. Nezadostna nam sporoča, da je treba nekaj spremeniti. Ne bojmo se nezadostnih ocen. Vedno se lahko izboljšajo. Le vzroke zanje je treba najti. Ponavljanje razreda in prešolanje v prilagojen program sta varovalki za otroka, ne njegov poraz.

Ne ocenjujmo znanja, to naj naredi učitelj. Ne ocenjujmo učitelja, to naj opravi njegov nadrejeni.

5

Ne izbirajmo učiteljev za svoje otroke. Ne izbirajmo sošolcev za svoje otroke. Idealno okolje, ki bi ga tako radi ustvarili, ne obstaja. Ne doma ne v šoli ne v svetu. Presodimo, kdaj naj bomo otrokov glas in kdaj je bolje, če smo tiho.

Na govorilnih urah upoštevajmo pravilo BSZ – brigajmo se zase (oziroma za svoje otroke). Spraševati o drugih otrocih, soditi druge starše je vsaj nevljudno, zato pssst. Dovolj dela imamo vsak s svojim otrokom.

6

Rešujmo otrokove stiske, ko te dosežejo ali presežejo meje otroške duše. Bodimo blizu. Poslušajmo, razbremenimo, sprostimo. Poiščimo pomoč.

Sicer pa jih vsakodnevno opremljajmo, da se bodo znali postaviti zase, da bodo zvesti sebi in samostojni, neodvisni od všečkov. Naredimo jih pogumne. Na ulici, na igrišču, v trgovini, na šolskem avtobusu, na prvem taboru, pri spopadanju z računi.

Premagane majhne stiske bodo zanje velike zmage.

7

Otroci so različni. Mogoče bomo pri enem sedeli vseh devet let, pri drugem pa sploh ne bomo vedeli, da hodi v šolo. Ne hvalimo se s tem. Tudi geni prispevajo svoj del, ne samo vzgoja. Sicer pa nam še vedno ostane tisti znani stavek: »Le po kom je ta otrok?«

8

Šolska torba – ne dotikajmo se je. Rumena rutica, zvezki, knjige, barvice, športna oprema – pustimo vse pri miru. Zakaj bi otrok odprl torbo, če je njegova mati tako navdušena nad pregledovanjem map, listov in zvezkov? Zakaj bi jo nosil od avta do učilnice, če jo zagrabi močna roka starša, skupaj s pozabljenimi copati, puloverjem in zmečkanim delovnim listom?

Pustimo jim njihove stvari, kajti le tako bo počasi šola postajala njihova odgovornost. Naša naj bosta zanimanje in čas, ki ju posvetimo temu, da nam otrok pokaže svoje izdelke, podeli z nami svoje šolske trenutke, naloge, znanje, uspehe, prigode, radosti in stiske.

Odmerek vsakodnevnih zadolžitev + spodbuda = samostojen otrok

9

So otroci, ki radi hodijo v šolo. Učijo se, blestijo na tekmovanjih, nastopajo na proslavah in s svojimi deklamacijami nas vsakič ganejo do solz. In so otroci, ki šole ne marajo. Tudi zaradi njih imamo pogosto solzne oči. Mogoče šolo zasovražimo tudi starši. To so otroci, za katere je še posebej pomembna oprema za življenje. Naj dobijo osnovno znanje, naj preživijo, naj razvijejo svoja močna področja.

Če radi delajo, bodimo brez skrbi. Vsi vemo, da jim ne Trubar ne kmečki upor, niti delitev rastlinske celice ne bodo koristili na gradbišču, v delavnici ali pod lijakom. Vendar je prav, da gredo skozi to sito. Čeprav bi bilo marsikaj treba presejati, se jim ne bo zgodilo nič hujšega. Ko se bodo izučili za poklic, bo mogoče cena njihovih storitev višja od plače tistega, ki je imel same petice.

O avtorici

Damjana Šmid
Damjana Šmid

Profesorica socialne pedagogike, delovna terapevtka, multiplikatorka za izobraževanje otrok s posebnimi potrebami in NLP praktik deluje v Zavodu Modrin.

Članek je bil objavljen v reviji Pogled

Pogled, december 2019
Naročite revijo Pogled

Menu