Alenka Kepic Mohar: Pisana beseda nas vodi do znanja

»Živimo eno samo življenje, z branjem pa lahko dojemamo miselne in čustvene svetove, ki so neskončno oddaljeni od meja našega jezika in kulture.« Svoje znanje o branju in učenju vsak dan prenaša na raznolike vsebine, ki oblikujejo svet slovenskih šolarjev.

Ne le učbeniki in delovni zvezki, pod njenim vodstvom nastajajo tudi revije in vrsta gradiv, ki pomagajo pri doseganju boljšega znanja. Med drugim sooblikuje tudi pravkar z nagrado Nemškega društva za pedagogiko in informatiko nagrajeni interaktivni portal UČIMse.com ter prav tako nagrajeni učni komplet Moj Nande 1 za prvošolce, ki je prejel največje evropsko priznanje za učbenike BELMA. Alenka Kepic Mohar je tudi prava sogovornica, ko beseda nanese na sodobne tehnologije in prihodnost, ki jo te prinašajo v naše šole.

Živimo v času, ko si brez interneta življenja ne znamo več predstavljati. Kaj to pomeni za prihodnost? Bodo prihajajoče generacije brale, razmišljale in se učile tako kot današnje?

Digitalizacija je postala del našega sveta, a tehnološki izumi niso nič novega. Zgodovina nas je naučila, da kljub visokim pričakovanjem niti radio niti televizija nista nadomestila učiteljev. V šolah namreč deluje logika razreda, pouk oblikuje učiteljski etos, ki temelji na njegovih prepričanjih.

Učitelj v razredu vzdržuje razpoloženje tridesetih učencev, to vzdušje je tudi emocionalno in kognitivno »gorivo« za njihovo razumevanje in učenje. Učenje ni tehničen proces – kognitivnega razvoja ni mogoče ločiti od emocionalne, socialne ali družbene izkušnje. Zlasti v zgodnejši dobi so zato pomembne tudi čustvene povezave med učiteljem in učenci. 

Učitelji razvoj učencev razumejo celostno, zato poučevanje bolj kot z znanostjo povezujejo z umetnostjo. Ne glede na tehnologijo, ki omogoča precej širši dostop do znanja, bo izobraževanje prihodnjih generacij še vedno tesno povezano z načinom delovanja šolskega sistema. Upam pa, da bo nevroznanost pripomogla h globljemu razumevanju procesov učenja, ki so po mojem mnenju močneje povezani z delovanjem celotnega telesa, ne zgolj uma.
 

Bodo e-gradiva kdaj prehitela običajne učbenike? Ali je kombinacija tiskanih učbenikov in digitalnega gradiva recept za več bolje utrjenega znanja?

Ne gre za tekmo med e-gradivi in tiskanimi učbeniki, smiselno je izkoristiti prednosti enega in drugega medija, v različnih fazah učenja so učinkoviti različni mediji.

E-gradiva na primer omogočajo zelo dobre animacije in prikaze, ki jih je s statično sliko ali besedilom nemogoče dovolj nazorno razložiti, tiskana učna gradiva pa omogočajo globlje procesiranje zapisanega in ohranjanje osredotočene pozornosti.
 

Kaj vse po vašem mnenju prispeva k boljšim učnim rezultatom?

Preprostih receptov za boljše učne rezultate ni, toda prvi pogoj zanje je zagotovo trdo delo, pripravljenost na vlaganje miselnega napora, ki ga privzgajamo tudi z branjem.

Poglobljeno branje bo v prihodnosti postalo še pomembnejše, saj omogoča urjenje nujno potrebnih miselnih zmožnosti, s katerimi bomo lahko kritično prepoznavali algoritemske zanke in uganke.
 

Mladinska knjiga je svoj prvi učbenik izdala pred več kot 60 leti. Leta 2018  in letos ste na frankfurtskem sejmu prejeli prestižno nagrado BELMA: prvič za zgodovinski učbenik za gimnazije, letos za učni komplet Moj Nande 1 za prvošolce. Pred nekaj tedni je še eno prestižno mednarodno nagrado dobil tudi interaktivni portal UČIMse.com. S čim prepričate ocenjevalce?

Portal UČIMse.com deluje od 2014 in je v celoti plod slovenskega znanja – idejno, programersko in pedagoško. Ustvarja ga imeniten razvojni tim na čelu z dr. Mihom Kovačem, izjemnimi programerji in izkušeno uredniško ekipo. Ustvarjalni duh celotnega tima veje iz vsebine in res me veseli, da je mednarodna žirija Comenius EduMedia, ki deluje v okviru Nemškega društva za pedagogiko in informatiko, prepoznala ta potencial.

V portalu UČIMse.com je skrito večletno sistematično delo, kopica kreativnih idej in veliko dobrega timskega duha razvojne ekipe Mladinske knjige. Portal združuje ideje in znanje programerjev, urednikov učbenikov, številnih učiteljev, oblikovalcev in ilustratorjev. Vse z namenom, da bi slovenski učenci na zaslonih pridobivali koristno znanje, povezano s šolsko učno snovjo, a na način, ki bi jih pritegnil in jih samodejno popeljal v stanje radovedne zatopljenosti.
 

Kakšni so sodobni trendi pri oblikovanju učnih gradiv? 

Že omenjeni učbenik Zgodovina 1, ki je prejel nagrado Belma in ki ga je uredila mlada urednica dr. Mirjam Oblak, je ocenjevalce denimo prepričal prav s sodobnim in premišljenim metodično-didaktičnim konceptom, izvrstnim oblikovanjem ter interaktivno podporo na spletni strani iucbenikimk.si. Učbenik postavlja razumevanje zgodovinskih procesov v učenčevo vsakodnevno življenje in zgodovine ne prikazuje kot nekaj, kar se je zgodilo pred davnimi časi, ampak kot procese, ki nas učijo razumevati življenje tudi v sodobnem trenutku.

Sodobni trendi sicer kažejo, da se je učbeniška krajina močno spremenila – poleg nastajajočih digitalnih učnih gradiv se spreminjajo tudi tiskani učbeniki. V njih je veliko več slikovnega gradiva, pri čemer ilustracije in fotografije niso zgolj ponazoritev zapisanega, ampak njegovo dopolnilo. Logika besedila in logika slikovnega gradiva pa se pomembno razlikujeta, besedilna predstavitev je zaporedna in sledi časovni, vzročno-posledični logiki, slikovno gradivo pa ne upošteva zaporedja, deluje sinhrono, vse je predstavljeno naenkrat. Bralec lahko poljubno izbira svojo bralno pot, zato se spreminja tudi način učenja.
 

Ena od oblik učenja z zabavo so tudi kakovostne izobraževalne revije, kot so Cicido, Ciciban, Cici zabavnik, Moj planet, Pil in Gea, ki imajo že dolgoletno tradicijo. Kaj mora po vašem mnenju vsebovati kakovostna revija za otroke oziroma mlade?

Kakovostna revija za otroke mora nagovarjati svojo ciljno publiko s premišljenim uredniškim izborom vsebin. Ta se skriva v notranjem konceptu revije, ki določa tematska in oblikovna ravnovesja, npr. tematsko raznovrstnost, različne vrste besedil, primernost glede na letne čase, sodobno oblikovno zasnovo, aktualnost sodobnega trenutka. 

Zelo pomembna sta tudi jezikovna in slogovna izpiljenost ter bogato besedišče – pri tem ima Mladinska knjiga izjemno visoke uredniške standarde. Odlika naših revij je tudi v prvovrstnem izboru ilustracij, s katerimi podpiramo in razvijamo tudi mlade slovenske ilustratorje.

Ste mama treh otrok. Kakšne pa so vaše domače izkušnje s šolo? 

Moje domače izkušnje so različne – tako kot so različni otroci med seboj. Pri najstarejšem sinu in hčerki praktično nisem vedela, da hodita v šolo, nikoli mi ni bilo treba slediti učni snovi, ki so jo obravnavali, ali z njima ponavljati pred testi. Šolo sta že kot majcena sprejela kot nekaj, za kar morata poskrbeti sama. Najmlajši pa terja več moje pozornosti, še vedno se uri v delovnih navadah, igra mu je še vedno bližja kot učenje …
 

Imate kakšne »prijeme«, s katerimi svoje otroke lažje pripravite k učenju?

Različni prijemi očitno delujejo različno, odvisno od značajskih lastnosti otrok. Vsem trem otrokom sva z možem prepustila odgovornost za učenje kot nekaj, kar je njihovo, ne najino. Pri najstarejših dveh je delovalo brezhibno, pri najmlajšem bo očitno to treba spremljati in korigirati nekoliko dlje časa in bolj od blizu. 

Sicer pa jih skušava že od malega navajati na delovne navade in vzbujati radovednost do raziskovanja. In – seveda – naše domovanje je obloženo s knjigami in revijami, to, da je branje pot do znanja in da se ob branju vzpostavljajo nevronske povezave, ki nam pomagajo misliti, je neštetokrat ponovljena trditev …

Kaj pa telefoni in igrice? So pri vas doma dovoljeni?

Seveda, brez telefonov pa tudi igric ne gre. Toda v omejenem času. Pred časom je najmlajši izdelal škatlo in jo v izbornem jeziku naslovil Weekend phone box, a se vseeno redko zgodi, da bi vsi telefoni ves vikend obležali v njej.

Ta prežetost z zaslonsko tehnologijo me straši, včasih pomislim, da tudi od tod izhaja generacijska razlika – da so otroci, rojeni po letu 2008, prav zaradi nevidne prisotnosti zaslonov – od računalnikov, tablic in telefonov – zaznamovani z drugačnim načinom dojemanja sveta in posledično odnosa do branja.

Predvsem pa se je spremenila njihova zmožnost ohranjanja pozornosti, M. Wolf to poimenuje poskakujoči um (ang. grasshopper mind), a to vprašanje bi terjajo več prostora in časa …
 

Za konec – kaj si najbolj želite za svoje otroke?

Želim si, da bi (p)ostali bralci. Živimo eno samo življenje, z branjem pa lahko spremljamo življenje ljudi, ki jih sicer ne bi nikoli srečali, odkrivamo kraje, ki jih ne bi nikoli spoznali, dojemamo miselne in čustvene svetove, ki so neskončno oddaljeni od meja našega sveta, tudi jezika in kulture.

Pisana beseda nas vodi do znanja, z njo sežemo onkraj svojega uma. Upam, da bo to moje otroke oblikovalo dovolj, da bodo znali sprejemati odločitve, ki jih bodo vodile do zadovoljnega življenja.