Alenka Knez, inženirka strojništva, upokojena učiteljica in ustanoviteljica portala S.O.S. šola

Alenka Knez: Odraslim se zdi marsikaj samoumevno, pa ni

»Pri matematiki je premalo utrjevanja!« meni inženirka strojništva, upokojena učiteljica in ustanoviteljica portala S.O.S. šola.

Alenka Knez ima tako zelo rada matematiko, šolo in otroke, da svoje bogato pedagoško znanje strastno in zavzeto deli med male šolarje, njihove starše in učitelje tudi v pokoju. Za svoje delo je prejela že več nagrad, med njimi tudi državno nagrado na področju šolstva.

Na spletnem portalu S. O. S. šola pomaga tistim otrokom prvih treh razredov, ki imajo težave pri matematiki. Ker pa se temelji matematičnega znanja polagajo zelo zgodaj, obiskuje tudi vrtce, kjer se z veseljem »po matematično« poigra tudi z najmlajšimi.

V letošnji september smo zajadrali s kar nekaj negotovosti. Tudi če se bo pouk začel kot običajno, se lahko zaradi poslabšane epidemiološke slike stvari hitro spremenijo. Ste optimist ali vas skrbi? 

Seveda me skrbi! Najbolj za tistega šolarja, ki doma nima podpore ali možnosti za pridobivanje znanja. Mislim, da je ta del otrok prezrt in da jim bo odvzeta najpomembnejša dota v življenju – temeljna znanja v javni šoli, na katerih bi lahko, seveda z lastnim prizadevanjem, gradili svoje življenje. 

Kako bi bilo po izkušnji šolanja na daljavo po vašem mnenju smiselno začeti pouk v novem šolskem letu? 

Za vse učence bi bilo najbolj pošteno, da bi na začetku šolskega leta opravili test znanja in bi za vsakega posebej videli, kakšno je resnično znanje. Za vse učitelje pa bi bilo najbolj pošteno, da bi strokovnjaki praktiki na podlagi učnih načrtov sestavili nabor temeljnih znanj, ki so nujno potrebna za nadaljevanje matematike. Zaradi izrednih razmer bi moral nastati nabor vsebin med minimalnim in temeljnim standardom. 

Kaj bi se lahko iz izkušnje šolanja na daljavo naučili učitelji in drugi pedagogi? 

Učiteljem danes ni lahko. Odvzeli so jim vzvode delovne discipline, obremenili so jih z lastnim izborom preštevilnih, velikokrat strokovno nepotrjenih učnih gradiv. V vsaki krizni situaciji učitelje poveličajo v njihovi samostojnosti, v resnici pa nanje preložijo vso odgovornost. 
Učitelj je pri svojem delu avtonomen in to bi moralo postati vodilo.

Vi ste bili ves čas v stiku z učitelji, ki so med karanteno delali od doma. 

Veliko dobrih učiteljev je zaradi šolanja na daljavo pregorelo. Kolikokrat je tudi vam doma zavrelo, če imate dva majhna šolarja, ki oba potrebujeta pomoč, vi pa ste povrhu morali delati na daljavo? Mnogi učitelji so bili dnevno v stiku z vsakim učencem. Bdeli so nad tistimi, ki so se delu izmikali ali pa niso imeli ustreznih razmer.
Poznam prizadevno učiteljico prvega razreda – vsak dan je učila svojega učenca, ki je Kitajec, ker se je zavedala, da starši slabo razumejo slovensko in mu ne morejo pomagati. Koliko je še bilo takih?

»Najbolj pošteno bi bilo, da bi učenci na začetku leta opravili test znanja.«

Mnogi starši so se pritoževali, da se količina snovi med poukom na daljavo ni zmanjšala, prilagodila. 

Tudi če so učitelji sami pri delu na daljavo izpustili določena poglavja, so se morali ob koncu šolskega leta zagovarjati in utemeljevati, zakaj so to izpustili. Upam, da bo to vodilo vsem tistim, ki na Ministrstvu za šolstvo oblikujejo in sprejemajo učne načrte.

Kaj je po vašem mnenju vsem udeleženim povzročalo največ težav?

Mislim, da je največ težav povzročila preobilica gradiv, ki jo ima učenec pri vsakem predmetu. Dr. Renata Salecl temu pravi tiranija izbire. Iskanje pravih in kvalitetnih informacij, primernih stopnji razvoja otroka, terja ogromno časa. To pa velja za učitelje in starše.
Slednji so se skupaj z otroki prebijali skozi različne stile navodil. Ob tem ne gre pozabiti, da otrok v prvih treh razredih včasih še s težavo bere. Če pomislimo na vse to, si lahko kar dobro predstavljamo, v kakšnem položaju so se znašli starši. 

Vrniva se k vaši veliki ljubezni – matematiki. Na portalu S.O.S. šola pomagate šolarjem, ki imajo s tem predmetom težave. Vse več pa sodelujete tudi z vrtci. Kaj opažate, ko vadite in štejete z malčki? 

Res imam veliko srečo, da sodelujem v mednarodnem projektu Verižni eksperiment, v katerem vzpodbujamo veselje do tehnike že v predšolski dobi. Tu spoznavamo, kako se otroci v spretnostih in razumevanju razlikujejo med seboj. Vidimo tudi, kaj pomeni eno leto razlike v starosti.
Pri matematiki vidim, da se otrok ne rodi s poznavanjem simbolov, ki jim pravimo številke. Lahko šteje do 5, ko pa malčku rečete, naj vam da tri nogavičke, ne bo vedel, kaj storiti. Tudi papigo lahko naučimo šteti do pet. Otrok najprej potrebuje materialni svet, neprecenljive in nenadomestljive pa so njegove lastne izkušnje. 

Kako jim lahko pri tem dovolj zgodaj pomagamo starši?

Staršem na predavanjih za vrtce svetujem, naj preštevajo in še enkrat preštevajo (stopnice, bombone, jabolka, žlice, kocke ...). Velikokrat se starši pohvalijo, da njihov otrok šteje do sto že pred vstopom v šolo. Če bi vzeli meter in mu rekli naj pokaže število 54, tega ne bi znal. On zna štetje na pamet kot pesmico.
Ne pozabimo še, kako pomembno je štetje nazaj! V vrtcih preštevamo frnikole do pet tako, da jih polagamo v podlago, ko jih vračamo v skledico, pa štejemo nazaj. Ko bo otrok v prvem razredu odšteval, bo imel tako manj težav.

Učni pripomočki

»Otrok se NE rodi s poznavanjem simbolov, ki jim pravimo številke. Zato je treba z njim na začetku predvsem veliko preštevati, meriti, opazovati.«

Katere so še druge spretnosti, na katere so lahko starši pozorni že v vrtcu? Pogosto opozarjate, kako zelo pomembno je, recimo, urjenje pincetnega prijema, ki pripomore k pravilnemu držanju pisala. 

Ja, razvili smo tudi posebno učilo za pincetni prijem. Vzgib za to so bile štiri slike na ovitku japonskega učbenika, ki otroku kažejo, kako naj pravilno drži svinčnik. Že prej sem opazovala, kako večina otrok nepravilno drži pisalo. Zakrivajo si pogled na črto v zvezku, ne vidijo, kaj so zapisali, zato so napake pogostejše, boli jih roka, tudi počasnejši so. 

Kateri so vaši kriteriji za dobre učne pripomočke in učila? 

Dobro učilo je tisto, s katerim otroku lahko damo kratka in jasna navodila, pokažemo, kako naj to naredi, in mu rečemo: »Ponovi!« Učilo za pincetni prijem nam je v celoti uspelo. 
Ob tem se spomnim besed prof. Dušice Kunaver: »Lažje se je naučiti kot odučiti,« zato je treba otroku pravilno držo svinčnika pokazati že pred vstopom v šolo!

»Dobro učilo je tisto, s katerim otroku lahko damo kratka in jasna navodila, pokažemo kako naj to naredi in mu rečemo: 'Ponovi!'«

Večkrat ste poudarili, da je matematika prav v prvih razredih osnovne šole ključna. Zakaj? 

Matematiko vedno primerjam s stopnicami. Eno lahko preskočiš, dve mogoče za silo, treh pa zagotovo ne. In kaj naredite, če od vas zahtevajo preskok na tretjo ali celo četrto stopnico? Takoj rečete, da tega ne zmorete in zato niti ne poskusite. V matematiki se otrok odzove z nedelom in z izgovorom, da mu matematika pač ne gre.
Tako že v prvih treh letih šolanja po nepotrebnem izgubljamo naravoslovce, posledično pa tehnične poklice, ki jih že sedaj gospodarstvo zelo potrebuje. Velikokrat pa se učenec ne potrudi in učitelju naprti krivdo, da ne razume učiteljeve razlage.

Ste lahko bolj konkretni? 

Če poštevanke ne znaš dobro in hitro, ne boš znal deliti. Brez tega pa v vseh devetih letih ni matematike. Naše izkušnje kažejo, da nekateri zanjo potrebujejo kar dve leti ali celo tri, pa še vsake počitnice prispevajo k pozabljanju poštevanke. Za marsikoga je uporaba kalkulatorja v srednji šoli pravo olajšanje.
Če bi v osnovni šoli šolarju prekmalu dali kalkulator, bi bilo približno tako, kot bi majhnega otroka za silo naučili hoditi s predpostavko, da se bo itak večino časa vozil. 

Utrjevanje je prav pri matematiki še posebej pomembno. 

Pri matematiki zaradi preobilice učne snovi časa za utrjevanje skoraj ni. Veliko staršev pozna situacijo pred epidemijo, ko so otroku popoldne pomagali razvozlati učno snov, ki mu je delala težave. Ko je otrok prišel iz šole, je bilo vaše prvo vprašanje, ali je danes znal tisto, kar sta se prejšnji dan učila. Velikokrat ste dobili odgovor, da so tistega dne obravnavali že novo snov.

Nekateri to pojasnjujejo s tem, da se snov tako zelo navezuje … 

Če bi veljalo dejstvo, da učencu pri matematiki razložimo neko snov, naredimo nekaj primerov in to za večno obvlada, zakaj pa pri izpitu za avto potrebujemo teoretični del, pa preverjanje, pa vsaj 20 ur vožnje, pa spet preverjanje? Tudi Tina Maze, ki zagotovo ve vse o smučanju, je do konca svoje kariere potrebovala trening oziroma vajo.
Telo potrebuje vajo in ponavljanje, možgani tudi. Zaradi preobilice snovi ni časa za utrjevanje, zato se težave iz leta v leto stopnjujejo, ker so temelji krhki in gre pravzaprav za kratkotrajno dresuro. 

»Tudi Tina Maze, ki zagotovo ve vse o smučanju, je do konca svoje kariere potrebovala trening oziroma vajo. Možgani potrebujejo vajo.«

Se vam zdi, da otroci danes zmorejo manj? 

Ne. Res pa je, da so otroci z uvedbo devetletke pri vstopu v šolo eno leto mlajši, kot so bili v osemletki. Otrok, ki je rojen decembra, je star 5 let in 8 mesecev, otrok, rojen na začetku januarja, pa 6 let in 8 mesecev. To dejstvo ne potrebuje posebne razlage, če se spomnimo razlik pri svojem otroku. Samo pomislite, na primer, kolikšna je razlika med triletnikom in štiriletnikom. O tem si več preberite v knjigi Prebojniki Malcolma Gladwella. 
So pa števke in števila simboli, tako kot note, tako kot grške črke … Razumemo jih šele takrat, ko zmoremo materialni svet količin v glavi prevesti v simbolni zapis. Tega pa otroci ne zmorejo tako zelo hitro, kot se pogosto zdi nam odraslim. 

Kaj so temelji matematičnega znanja, ki bi morali biti položeni v najnižjih razredih? 

V prvem razredu gotovo temeljito razumevanje števil do 10 in hitro računanje z njimi. Prehod čez desetico, ko zmanjka prstov, je lahko tudi dolgotrajna in huda težava.
Kasneje lahko zapis in branje števil čez 20 povzroča težave. Vzemimo, na primer, število 28, otrok sliši najprej 8, nato 2 in zapiše 82. Pri dvomestnih številih mora otrok razumeti mestno vrednost števil. Na primer 35. To ni 3 in 5, to niso več 3 bomboni in 5 bombonov, tako kot je bilo prej. Tudi, če otrok številko pravilno prebere, ni nujno, da bo razumel njeno vrednost. Odraslim se to zdi samoumevno, pa ni. 

Nerazumevanje se kasneje stopnjuje. 

Če so težave pri računanju do 20, bodo zagotovo še večje v drugem razredu, ko morajo sedemletniki računati že do 100. V tretjem razredu pa računajo že do 1000, pa še poštevanka pride, da o drugih vsebinah sploh ne govorim. V S.O.S. šoli smo izdelali učilo Stolpnico in naš psiček Pafi se pifla poštevanko ter šolarjem prepričljivo razloži, zakaj je to potrebno.

Tudi otroci si znajo pri računanju pomagati. Na začetku najraje s prsti. Mnogi učitelji jih v prvem razredu še »tolerirajo«, v drugem se pričakuje, da otroci računajo brez njih.

V učnih načrtih natančno piše, da dokler učenec potrebuje pomagala za računanje, jih lahko uporablja. Ne piše konkretno za prste, toda ali niso deli našega telesa vedno najbolj – dobesedno – pri roki?
Novejši strokovni članki posebej poudarjajo, da je zavedanje prstov nujno potrebno pri matematiki. In vemo, da so pianisti večinoma tudi dobri matematiki. Naj uporaba prstov ne bo (več) predmet posmeha! Naj to spet ponazorim s primerom: več ljudi si na isti dan zlomi nogo. Na koncu terapije vsi uporabljajo bergle. Ali od njih zahtevamo, da jih odvržejo na isti dan? 

Kaj o matematičnem znanju malih šolarjev ugotavljajo raziskave? 

Raziskave Timss (Mednarodne raziskave trendov v znanju matematike in naravoslovja) 2015 kažejo, da se izgublja razumevanje števil in računanje z njimi. Torej bodimo pozorni predvsem na hitro in spretno računanje do 20 in temeljito znanje poštevanke. Pri tem je delo staršev nujno potrebno, na našem portalu pa na straneh za starše lahko poiščete različne pristope. 

Kako pa komentirate splošno vzdušje v šoli? Zakaj otroci v prve razrede zajadrajo na krilih veselja, navdušenja, radovednosti, že čez nekaj let pa veliko tega izgine? 

Mogoče je vredno razmišljanja to, da so otroci učeča se bitja, ki hlepijo po novem, in prav zato so v prvih letih šolanja, predvsem prvih dveh, tako navdušeni nad vsem. A žal so naši učni načrti polni balasta in tudi otroci imajo lahko hitro vsega preveč. Enostavno postanejo utrujeni od količine.

Kako komentirate vse bolj pogosto dejstvo, da so petice in štirice postale najpogostejše ocene?

Šolarju delamo največjo škodo takrat, ko za neznanje in nedelo dobi pozitivno ali previsoko oceno. Velikokrat  je vzrok za to pritisk staršev ali pa všečne statistike institucij. Kakšna sporočila dajemo šolarju? Zagotovo neustrezna za kakovostno opravljanje poklica v bodočnosti.
Ko boste hoteli usluge avtomehanika, bolniške sestre, ko boste kupili neko napravo, boste zahtevali najboljše storitve in najboljše proizvode. Kdo jih bo takrat omogočil ali proizvedel? 

Kam so poniknili povprečni otroci? 

Prav ta izguba sredine, ki je bila včasih večinska, me najbolj boli. Fantje in dekleta, ki sem jih učila v srednji šoli, so večinoma bili povprečni, pa so danes uspešni v svojih poklicih in čudoviti starši. Vedeli so, da sem stroga, vendar prijazna in pravična. Seveda pa je treba stroko dobro poznati in vsebine dobro posredovati. 

Ste bolj na strani tistih, ki menijo, da šola ni šala, ampak resno delo, ali verjamete v to, da bi lahko pouk oblikovali učencem koristno in prijazno obenem?

Zagotovo šola ni šala in vsi tisti, ki so pri uvedbi devetletke promovirali prijazno šolo so poniknili. Šola je delo, odnosi med vsemi udeleženci učnega procesa pa so tisti, ki lahko naredijo šolo prijazno.
Za otroke je učitelj pomemben dejavnik, še zlasti v prvih letih šolanja. Učitelj, ki mu otrok zaupa in ki zna prisluhniti otroku. Idealna šola je po mojem mnenju šola, v kateri rastejo in pridobivajo vsi in je usmerjena v vseživljenjsko učenje.

 

Članek je bil objavljen v reviji Pogled

Pogled o različnih vidikih vzgoje in starševstva piše poglobljeno, tehtno in praktično. Zaupanja vredne vsebine pišejo znani slovenski strokovnjaki z različnih področij.
Spoznajte revijo >

Pogled, september 2020
Revija Pogled

Pogled lahko pridobite kot brezplačno starševsko prilogo ob naročilu otroških revij Cicido in Ciciban.

Menu