Kakovostne zvočnice in e-knjige na: logo

Kakovostne zvočnice in e-knjige na: logo

Revija_Pogled_intervju_poletje_2023

Dr. Renata Salecl: Beseda ne je prvi moment, ko se  otrok sooči s pravili   

Z znano slovensko intelektualko o vzgoji, sreči in grobosti, ki je zavladala med ljudmi.

Dr. Renata Salecl je pred časom izdala knjigo, v kateri pojasnjuje vidne in nevidne mehanizme grobosti, ki smo jim izpostavljeni v današnjem svetu poudarjenega individualizma in tekmovalnosti.

Dr. Renata Salecl je mednarodno uveljavljena filozofinja in sociologinja, redna profesorica in znanstvena svetnica. Piše pronicljive družbene analize, njene knjige so prevedene v več kot 15 jezikov. 

»Ideje, da moramo biti zaljubljeni vase, nenehno verjeti v svoje prednosti, se osredotočiti na svoje dosežke in se ne ozirati na mnenje drugih, so del neoliberalnega diskurza, ki poveličuje individualizem in uspeh. Prav ti ideali pri ljudeh povzročajo občutke, da niso dovolj dobri.« Odlomek iz knjige Čas grobosti. 

 

Letos ste izdali knjigo z naslovom Čas grobosti, kjer pojasnjujete, kako je poudarjen individualizem pripeljal družbo v stanje krutosti do drugih in sebe. Kako je prišlo do tega? 

Družba se je v zadnjih 50 letih začela močno spreminjati. Kapitalizem in neoliberalizem se je vedno bolj zajedal v vse pore družbe z idejo, da je posameznik popolnoma odvisen od samega sebe. Prišlo je do močnega poudarjanja individualnega uspeha, do tekmovalnosti in grobosti med ljudmi. Zelo znana je teza Margaret Thatcher, da družba ne obstaja, obstajata samo individuum in njegova družina. Ta teza naslavlja to, da se moramo zanašati izključno sami nase, da je vse v naših rokah in da ima vsak možnost narediti iz svojega življenja najboljše. Ta ideologija se je zaostrila in potencirala do tega, da jemljemo odnose, tudi do svojih otrok, medosebne odnose, ljubezen kot neke vrste stvar izbire in dobrega planiranja, ki nam bo prineslo želen rezultat.

Najprej poskrbi zase, šele potem za druge. Kaj si mislite o tem, vedno bolj priljubljenem družbenem vodilu?

To vodilo se točno sklada z ideologijo individualizma in postaja neke vrste družbeni imperativ. Ko imamo občutek, da smo za vse odgovorni in krivi sami, se v bistvu začnemo vse bolj ukvarjati sami s sabo, kar lahko postane psihološko precej problematično. Kadar se preveč ukvarjamo s sabo, hitro vidimo veliko svojih pomanjkljivosti in težav. Ideologija individualizma je prinesla veliko psihološkega trpljenja. Ljudje izgubljajo energijo in dragoceni čas z nenehnim preizpraševanjem, ali so dovolj srečni, lepi, uspešni. Dobro je, da se ukvarjamo s stvarmi izven sebe, če hočemo imeti neki minimalni, duševni mir. Mnogokrat bodo ljudem svetovali, naj gredo pomagat komu drugemu, tudi kot prostovoljci, ker iz tega pride neka oblika zadovoljstva, da poleg sebe vidiš tudi nekoga drugega. Na našo dobrobit močno vpliva tudi sama organizacija družbe, okolje, ideja enakosti, enakopravnosti, pravičnosti, demokratičnosti družbe okrog nas.

Dobro je, da se ukvarjamo s stvarmi izven sebe, če hočemo imeti nek minimalni, recimo, duševni mir.

Renata Saleci_Foto:MJ

Foto: Miran Juršič

V knjigi pojasnjujete, da ljudje, ki nimajo problema z grobostjo, v kapitalizmu dobro prosperirajo. Lahko iz tega sklepamo, da je prijaznost danes ovira za uspeh?

Uspeh je kategorija, ki je ne moremo jasno definirati, ker vedno obstaja kontekst, kaj naj bi uspeh v določenem okolju bil. Pomembnejši od ideje uspeha sta za posameznika vztrajanje in predanost določeni aktivnosti. Posebej na družbeni ravni je uspeh preveč merjen z ekonomskim uspehom. Pomembno je, koliko je družba ljudem prijazna, koliko obstaja enakosti, demokratičnosti. To pa je vse veliko težje merljivo. Kritiki ideologije nenehne ekonomske rasti poudarjajo, da je treba rast nehati meriti izključno s finančnimi mehanizmi.

Pravite, da je vsesplošna grobost med ljudmi posledica neoliberalizma in kapitalizma. Kaj pa otroci? Ni med njimi grobost prisotna od nekdaj? 

Do rivalstva in zavisti prihaja že med majhnimi otroki. Posebej med brati in sestrami, pa tudi vrstniki in vrstnicami. Vljudnost je, podobno kot sočutje, priučena stvar. Je element, ki je zelo pomemben že v sami družinski vzgoji. Starši moramo neskončnokrat poudarjati in tudi sami s svojim zgledom kazati, kako pomembna je vljudnost v medosebni komunikaciji. Pomembno je, da kot starši dnevno otrokom poudarjamo, kako se komunicira. Seveda pa je najbolj pomembno, da smo sami zgled vljudnega obnašanja.

In da otrokom postavljamo meje?

Beseda ne je prvi moment, ko se otrok sooči s pravili, s katerimi se bo potem soočal celo življenje. 

Otrok se mora naučiti, da avtoriteta izreče brezpogojni ne, starši pa morajo zdržati otrokov upor. Če starši ne postavljamo meja, velikokrat pride do tega, da si lahko začne otrok sam postavljati veliko hujše meje. Tukaj je imel prav Sigmund Freud, ki je rekel, da ni nujno, da avtoritarna vzgoja sproža v otroku to, da bo postal sam bolj avtoritaren ali da bo bolj grobo deloval glede samega sebe. Njegova teza je bila, da se velikokrat zgodi, da je zelo permisivna vzgoja ta, ki sproži pri posamezniku željo, da si sam postavlja meje. In meje, ki si jih posameznik postavlja sam, so pogosto veliko hujše. Lahko vodijo k razvoju duševnih težav in tudi raznih oblik samopoškodovanja.

Če starši ne postavljamo meja, si lahko otrok sam postavi veliko hujše meje.

Vzgoja otrok je v času družbenih omrežij močno spremenjena. Omrežja so preplavljena s krutostjo, materializmom, dvomi o znanosti, glorifikacijo uspeha … Kako naj starši tekmujejo s temi sporočili?

Danes živimo v svetu, kjer so novi družbeni mediji odprli Pandorino skrinjico grobosti, ker je v tem okolju grobost bistveno lažja. Družbena omrežja omogočajo distanco, tam se posameznik lahko skrije za anonimnim imenom. Skupine ali osebe, ki jo žali, ne vidi pred sabo. Provokativna sporočila glede na naravo delovanja algoritmov so mnogokrat bolj vidna, bolj se širijo in so bolj izpostavljena. Velik problem je, kako regulirati delovanje platform, ki so v rokah zasebnih korporacij – njihov zaslužek je namreč vezan na to, da so ljudje čim dlje prisotni na teh platformah.

Torej po vaše ne gre za boj med starši in družbenimi platformami, ampak bi morali iskati rešitev v spremembi pri delovanju platform?

To je ključno. To, da grobe vsebine dobijo manj pozornosti. Da niso provokativna, agresivna, odkrito nasilna sporočila še bolj vidna zgolj zato, ker jih algoritmi bolj izpostavijo. Na starših je, da se sami zadržijo, da ne počnejo agresivnih stvari na spletu in da ne sodelujejo v grobem diskurzu. Naj se z otroki pogovarjajo o uporabi spleta. Ta edukacijska vloga je pri starših in šoli danes zelo velika. Pomembno je tudi poudariti, da razni vplivneži, tudi politiki, danes uporabljajo zelo grobe diskurze. Bivši ameriški predsednik Donald Trump je s svojim izjemno grobim diskurzom na Twitterju podžigal grobost med svojimi sledilci.

Ali je pametno v času grobosti vzgajati sočutne in prijazne ljudi? Nas bi moralo skrbeti, kako se bo prijazen otrok znašel v svetu neusmiljenih tekmecev?

Ne, absolutno nas to ne sme skrbeti. Najprej naj poudarim, da otroka ne moremo vzgajati v nek lik, ki smo si ga zamislili. Tudi če si zamislimo neki izjemno empatičen lik, ni nujno, da bomo imeli pri tem uspeh. Otroci se razvijajo sami, precej neodvisno od naših želja in idej, kaj naj bi počeli, kakšni bi bili. Imajo cel kup drugih vplivov, kar je dobro. Pomembno vlogo pri razvoju otroka imajo tudi družba in vrstniki. Mislim, da si moramo starši naliti čistega vina, da otroci niso naš projekt. So svoje lastne osebnosti, zato je dobro, da malce spustimo iz rok načrte, ki jih imamo z otroki. Če se bomo trudili, da bo komunikacija z njimi čim bolj vljudna, pa lahko samo upamo, da bo stranski produkt to, da bodo sami vljudni pri komunikaciji z drugimi in z nami.

Otroci se razvijajo sami, precej neodvisno od naših želja in idej, kaj naj bi počeli, kakšni bi bili.

Če se ozrete nazaj, bi pri vzgoji svojega otroka karkoli naredili drugače?

Ne, niti nimam nekih iluzij, da bi lahko naredila kaj boljšega glede na situacijo, v kateri sem bila. Naredila sem, kar sem najboljše lahko. Verjamem v teorijo britanskega psihoanalitika Donalda Winnicotta, da smo lahko kot starši samo dovolj dobri (ang. good enough). Ne glorificiram starševstva kot nekaj, kjer bi lahko bili na kakršenkoli način popolni. Tudi če se trudimo narediti vse najboljše, kot zmoremo, na nezavedni ravni morda sporočamo neke druge vsebine. Tudi družbena situacija vpliva na otroka in ne smemo pozabiti, da se otrok na zelo individualen način odziva tudi na dražljaje v okolju. Njegovi nezavedni mehanizmi delujejo na način, ki ga ne more nihče kontrolirati. Otroka jemljem kot subjekt, ki je zelo hitro neodvisen, in bo iz svojega življenja naredil nekaj, česar ne moremo planirati. Jaz sem nežna do staršev in poskušam biti kolikor se da tudi do sebe. Narediš, kar najbolje lahko. Včasih se stvari izidejo, včasih pa pride nekaj, kar te lahko preseneti. Otroci pa vsekakor ne morejo biti neki projekt.

Imamo zato sodobni starši pogosto slabo vest? Ker »dovolj dobro« za nas ni dovolj? Je bilo pred 30 leti drugače? 

Mislim, da so otroci v preteklosti res imeli več svobode. Pravila so bila precej bolj jasna, opravil si, kar je bilo treba za šolo, in starši so se precej manj ukvarjali z dodatnimi aktivnostmi. Imeli so tudi precej manj občutkov krivde, da so oni naredili kaj narobe. Sama sem imela kot otrok drug problem, ker sem si naložila preveč aktivnosti in so me morali starši držati nazaj. Danes je obratno, starši iščemo krožke za otroke.

Kako bi vas kot mamo opisal vaš otrok? 

Moj otrok pravi, da je zadovoljen z naključjem, ki se mu je zgodilo, da sem njegova mama. (smeh) Mi je pa nekoč rekel, da sem bolj avanturistična, kot bi bil on. Rada imam avanturistične izzive, ki so bili mogoče včasih, ko je bil manjši, zanj malo neprijetni. Nekoč smo na primer potovali po avstralski džungli in moj sin ni bil najbolj navdušen nad pajki, ki so skakali okoli nas. Takrat je bila njegova kritika, da sem »adventurous mom«.

»Biti srečen ni pravica, je dolžnost.« V knjigi pišete, da je takšna miselnost tragedija sodobne družbe. Lahko pojasnite?

Besedo sreča zelo nerada uporabljam, ker je postala v času individualizma glorificirana na način, da sproža izjemne tesnobe, občutke krivde, nenehno samopreizpraševanje. Ta obrat pri mnogih vodi tudi v egoizem ali narcizem. Sama se izogibam postavljanju sreče kot cilju. 

Kaj pa je po vaše sreča? 

Srečo jemljem kot bežen trenutek, ki pride relativno nepričakovan, lahko se občuti osebnostno kot neko kratko zadovoljstvo, izjemna vzhičenost, občutek blaženosti. Kaj vodi k temu, je nepredvidljivo. Obenem so takšni trenutki nekaj, česar si ne moremo zastaviti za cilj, ampak je to samo bežen moment. Še vedno se mi zdi, da je imel Freud prav, da je edina stvar, ki vodi pri posamezniku do nekega relativnega zadovoljstva, to, da ima dobre odnose z drugimi, in to, da nekaj počne. Da ga nekaj žene, neka kreativnost, želja, radovednost, predanost ciljem izven svojega lastnega življenja.

Edina stvar, ki vodi pri posamezniku do nekega relativnega zadovoljstva, to, da ima dobre odnose z drugimi, in to, da nekaj počne.

Da ga družba potrebuje?

Tudi to. Predvsem pa to, da imaš željo nekaj početi, ustvarjati, se z nečim ukvarjati. Da te žene v neko aktivnost. Ni treba, da je to nekaj presežnega, lahko je to tudi vrtnarjenje.

Dejali ste, da je ljudi prihodnosti upravičeno strah. Ob tem pa ostajate optimistka. Kako vam uspeva?

Mislim, da je dobro, da nas je strah, da smo tesnobni glede okoljske krize, ekonomskih neenakosti, vprašanja, ali se oblikujemo v demokratično družbo ali ne. Ker pač živimo v družbi, kjer je na svetovnem nivoju tri četrtine držav obrnjenih v avtoritarno smer. Zato me je prihodnosti vseeno strah. Mislim pa, da so ti problemi rešljivi, če pride do neke res bolj modre politike in še posebej sodelovanja. Optimist sem pa v tem; človeška vrsta je šla že čez zelo velike drame v preteklosti in je preživela. Morda na drugačen način. Posameznik ima moč, predvsem moč skupnosti, da obrne tok v neko, lahko rečemo bolj trajnostno smer. Zato vseeno ostajam optimist, tudi glede klimatskih sprememb. Vse stvari še niso izgubljene, čeprav grejo res močno v slabo smer. Ta tekma za čim večji profit na žalost obvladuje celoten svet. Gre za izkoriščanje naravnih bogastev, ljudi in njihovih dežel.

Katere lastnosti bi radi videli v ljudeh čez 50 let? 

Želim si, da bi se zgodil velik preobrat proč od individualizma v razmišljanje o skupnosti, o medosebnih odnosih, o sodelovanju med ljudmi.

Preberite dela Renate Salecl

Članek je bil objavljen v reviji Pogled

Pogled o različnih vidikih vzgoje in starševstva piše poglobljeno, tehtno in praktično. Zaupanja vredne vsebine pišejo znani slovenski strokovnjaki z različnih področij.

Revija_Pogled_naslovka_2023_poletje
Revija Pogled

Pogled lahko pridobite kot brezplačno starševsko prilogo ob naročilu otroških revij Cicido in Ciciban.

Menu