Kaj si prijatelji lahko dovolijo (in česa ne)

Kaj si prijatelji lahko dovolijo (in česa ne)

»Malo si si sama kriva.« Ustopila sem se pred Klaro Jasno in jo pogledala naravnost v oči.

»Prosim?« me je vprašala (ne vem, če ve, da je ob tem tudi široko zazevala, kot riba, ki išče plankton).

»Veš, da se nisi dovolj učila,« sem ji rekla. »Ne moreš trditi, da te ima učiteljica na piki in ti je nalašč postavljala težka vprašanja.« 

Klari Jasni so zagorela lica. Pogledala je v tla in stisnila skozi zobe: »Pa mi jih je.«

Zavila sem z očmi in skomignila z rameni, češ, kakor hočeš. Eni že vemo, kako je v resnici, ampak če si raje mečeš pesek v oči …
 

Kdo komu kaže jezik

Tako se je začela moja mora. S tem nedolžnim pomenkom. Zaradi neke butaste geografije. Ker sem hotela samo pomagati. In potem sva čez dva dni z Ano govorili o odnosih v razredu …

»Mislim, da si krivična do Rasima,« sem pripomnila. Razlagala mi je, da ji gre najin sošolec na živce, ker nenehno moti pouk, ker divja in ker teži vrstnikom. Celo malo neumen da se ji zdi.

Ana je zasikala: »A zdaj boš pa rekla, da je tebi všeč.«

»Ni,« sem zavzdihnila. »Vem pa, da je tak, ker ga nihče ne razume, ker ga zavračamo in ker mu ves čas dajemo vedeti, da je drugačen. Mi smo krivi, ker imamo predsodke. In ker se Rasim ne počuti sprejetega, podivja.«

»Potem pa še dobro, da si ti tako popolna,« je odsekala Ana, in če bi bili v prvem razredu, bi mi zagotovo zraven še pokazala jezik. »Tudi tebi gre na živce, zato se nikar ne pretvarjaj, da si boljša od nas.«

Razmišljala sem, ali naj ji jaz pokažem jezik, čeprav sva že tako veliki in zreli, da se to ne spodobi več (priznam pa, da se v mislih nisem mogla upreti skušnjavi. Pravzaprav sem si predstavljala, da ji zraven tudi kažem osle. Ja, ja, kar čez masko, jasno, v domišljiji si pa res ne bom postavljala ovir). 
 

Potem pa …

In potem so nas poslali v izolacijo. Nič stikov sploh, je rekla mami, ki je od nekdaj piflarka in močno verjame v pravila (razen če od nje zahtevajo, da se odpove čokoladi ali najljubši seriji). Noben ugovor ni pomagal – ne to, da imam že čez glavo izolacije, da mladostniki za zdrav razvoj potrebujemo druženje, in niti to ne, da pravila potrjujemo z izjemami. Ni mi preostalo drugega, kot da se zabubim v svojo sobo – in še sreča, da v domišljiji ni ovir, ker bi drugače z nohti kopala rov na prostost ali tvegala, da izgubim kako kolesce. 

Kakorkoli že, povem vam, da ko je človek sam v svoji sobi, čas drugače teče. Včasih se zdi kak dan kot ura, kaka minuta pa kot mesec. Težko pojasnim, ampak če ste bili v zadnjem času tudi vi kdaj sami, najbrž veste, da se človek prestavi v neko drugo dimenzijo, ki jo obvladuje neka čisto druga fizika. Čas v resnici ni čas in prostor v resnici … eh, ja, no, malo filozofiram. Tudi to se lahko zgodi, če si dolgo prepuščen sam sebi. Odkriješ zanimiv korejski bend, strica v Avstraliji in novo filozofsko smer. 

Vsekakor v tej zmešnjavi dimenzij dolgo nisem ugotovila, da sem izgubila tako rekoč vsakršen stik s sošolkami – da se nismo slišale niti po telefonu. Živo se spominjam, da sem ravno brskala po TikToku, ko me je zadelo, da že nekaj dni (kdo bi vedel, koliko, ker, saj veste, lahko je bilo tudi nekaj minut ali pa mesecev), ne vem, kaj počnejo, o čem razmišljajo, kako se imajo – predvsem pa jim o tem, kaj počnem, razmišljam in doživljam, že dolgo nisem pripovedovala jaz. Presneto, niti Lukove zadnje objave nismo pokomentirale! To je bil znak za alarm.
 

Poziv

Heeeej! sem napisala kar trem, ker nikoli ne veš, v kateri dimenziji je katera. 

Kako minuto, uro, mesec ni bilo nobenega odgovora. Zato sem čez neko sprejemljivo enoto časa dodala:

Si še živa? (Vsem enako, jasno.)

Šele čez lep čas sem dobila prvi ja. Čez lep čas in še malo drugi. Počasi, počasi so kapljali jaji, ahaji in mnjaji. Poskušala sem namreč začeti pogovor s Klaro Jasno in Ano, a se nam je zelo zatikalo. Nikamor nismo prišle. Niti tega mi ni uspelo izvedeti, kaj si mislita o tistem korejskem bendu in kako jima gre matematika na daljavo. In ko sta ostali mlačni celo ob Lukovi novi objavi, me je zaskrbelo. Poklicala sem Klaro Jasno. 

»Je kaj narobe?« sem jo naravnost vprašala.

»Neee,« je rekla, ampak tako, da sem vedela, da laže. Ko si dolgo v osami, se ti izostrijo čuti.

»Si prepričana?«

»Aha.«

Nekaj časa sva molčali, ker nisem vedela, kako naj vprašam, zakaj si tako izmišljuje, in potem je Klara Jasna rekla: »Oprosti, moram iti, mami me kliče na kosilo.«

Odložili sva in v tistem sem se spomnila, da je ura šele deset, vsaj v prevladujoči dimenziji. Takrat še nihče ne kosi, se mi zdi, ne glede na to, kako dolgo je že izoliran.

A mi kaj zameriš? sem napisala še Ani. Odgovora dolgo ni bilo.
 

Iskrenost

Ne vem, če sem vam to že kdaj povedala, ampak nisem potrpežljive sorte. Ko me nekaj začne gristi, moram zadevi nemudoma priti do dna. Takrat razmišljam v sekundah, in še to mi je vsaka predolga. Skratka, zdaj sem že nekaj dolgih sekund vedela, da je nekaj v zraku (poleg virusa) – in da se bom morala malce potruditi, da odkrijem, kaj. Takoj sem klicala Polono.

»Sta Ana in Klara Jasna hudi name?« sem jo vprašala, potem ko sva se bolj ko ne prekobalili čez pritoževanje nad groznimi okoliščinami, v katerih smo se znašli, in novo frizuro učiteljice za zgodovino. Temu takrat, ko sem iskrena s sabo, rečem varne teme, »da prebiješ led«. 

Žal moj odnos z Ano in Klaro Jasno ni bil niti najmanj varen – in je bil očitno tudi nadvse leden –, kajti Polona je ob tem vzkliknila: »Joj, ne, pa sem si rekla, da se ne bom vmešavala!«

Vzelo mi je sapo. »Prosim?« 

»Poglej, nočem biti vmes, naj ti kar sami povesta, jaz nočem konfliktov …« se je izmotavala.

Začutila sem, da me mravljinči po mezincih, in sčasoma se je namišljena armada žuželk razširila po celem stopalu in navzgor po nogi ter odgomazela proti srcu. V grlu sem imela cmok.

»Kakšen konflikt, kaj se dogaja?«

»Joj, poglej, no …«

Priznam, da mi je šlo v tistem strahotno na živce, da sem za tako resen pogovor izbrala sošolko, ki se je praviloma raje kot o odnosih pogovarjala o servisu, podaji in napadu oziroma je več kot o ljudeh razpredala o žogah, mrežah in supergah. V odbojki so bile stvari jasne, tisto okroglo reč si odbil ali pa ne, medtem ko pri ljudeh nikoli nisi zares vedel, pri čem si. O, kako sem jo zdajle razumela – če ne bi šlo za zelo pereč problem (in to moj), bi še jaz vzljubila šport.

»Vseeno povej,« sem moledovala in najbrž sem morala zveneti kar precej obupano, ker se je Polona vendar omehčala. 
»Takole je,« je rekla. »Ti znaš biti včasih … kako bi rekla … hm, no …« 

»Daj, izpljuni že,« sem postajala nestrpna. »Bom že prenesla, ni ti treba izbirati besed.«

»Ravno to je,« je povzela Polona. »Ti včasih ne znaš izbirati besed.«

»Kako, prosim?« (Ti dve sem obe skrbno izbrala, tudi vejico in vprašaj.)

Polona je odgovorila: »Včasih se nam zdi, da preveč pametuješ. Kar naprej nam soliš pamet, kaj bi morale narediti ali spremeniti. Ali pa si pretirano pravičniška in se zaradi tega počutimo, kot da si naša mama. Ali učiteljica. Kot da nas vzgajaš. To nam gre včasih zelo na živce. Vzvišeno izpade.«

Zajela sem sapo, da bi rekla: »Ja, ampak če pa …« 

Vendar sem se zadržala. Če bi zdaj ugovarjala, bi se postavila na laž, češ da vse prenesem. In če dobro premislim … Včasih res komu omenim, da bi moral kaj opraviti drugače. Ali biti nekako drugačen. Najbrž bi bilo pravično, da to kdaj slišim tudi sama. (To se mi je v tistem hipu zdelo izjemno zrelo.) Zato sem namesto Ja, ampak če pa … dahnila:

»Kaj res to počnem?«

Poloni je to vlilo pogum, da je nadaljevala: »Čisto zares. Ne razumi narobe, vem, da ne misliš nič slabega, ampak včasih nismo pripravljene na kritiko. Preprosto presede nam, da nas kar naprej popravljaš. Ker tudi ti delaš napake, veš.«

Več kot očitno, sem pomislila. Počutila sem se, kot da so se vse dimenzije zgrnile nadme in me pokopale pod seboj. Čas in prostor sta znova izginila. 

»Aha,« sem izdavila. 

To je dalo Poloni nov zagon, da je dodala: »Totalna važička izpadeš.«

Debelo sem pogoltnila slino. Malo iz navade in malo iz želje po ohranitvi vsaj trohice dostojanstva sem pripomnila: »Sem mislila, da je bistvo prijateljstva iskrenost. Da si povemo, kar mislimo.«

Polona ni odgovorila. Nisem vedela, ali razmišlja ali ni hotela priznati, da imam prav.

»To je res,« je zategnila čez čas. »Iskrenost je lepa stvar.« Zvenelo je tako, kot če bi rekla, da je zemlja okrogla ali sonce rumeno. »Vseeno pa k prijateljstvu spada tudi sočutje. Če nekoga napadeš, ko je najbolj občutljiv, ali če nekaj poveš tako, da zveni, kot da je slab človek, potem to ni najbolj prijateljsko.« Za hip je pomolčala. »Kot sem rekla na začetku: ti včasih ne znaš izbirati besed. In nas s svojo kruto – namesto sočutno – iskrenostjo prizadeneš, in zato ti zamerimo.«

Ostala sem brez besed. Torej si pravi prijatelj lahko dovoli iskrenost, le da jo dovolj lepo zapakira, izbere pravi trenutek, besede, ton, podnebni pas, temperaturo ozračja, barvo oblačil … Ah, ja, mogoče sem bila pa res malce užaljena. Ampak globoko v sebi sem bila kljub temu vesela, da mi je Polona pojasnila, koliko je ura. (To se seveda samo tako reče. Odkar smo v izolaciji, gre ura čisto po svoje … kar sem pa tudi že povedala.) 

Ampak kaj bi se delala fino, priznam, da sem se ob Poloninih besedah počutila majhno, majceno, neznatno, kakor mravljica, ena takih, ki so mi prej namišljeno gomazele po mezincu in čez meča, in zaželela sem si, da bi imela čarobno paličico, s katero bi vse izbrisala in bi se vrnila v učilnico, kjer bi Klari Jasni rekla, da je res grozno, ker je dobila slabo oceno, in da se lahko mogoče naslednjič skupaj učiva, da dobro predelava vso snov in naju učiteljica ne bo mogla dobiti na neznanju, pa če se bo še tako trudila. Šla bi tudi nazaj v pogovor z Ano, ki bi ji sicer še enkrat povedala, da ni lepo imeti predsodkov in da bi nam bilo laže, če bi drug drugega poskušali razumeti – ali če bi pometli pred svojim pragom, preden se spravimo na druge (ja, ja, saj sem si to tudi jaz zapisala za uho!) – ampak bi to naredila tako, da ne bi izpadla zoprna in nadležna in naduta. (Če vam povem, kako, bom mogoče spet izpadla pametnjakovička, zato naj vsak poišče svoj način. (A vidite, kako hitro se učim?? (VAŽIČKA!!!! (Koliko oklepajev je že to? Štirje?)))

Hitro sem se poslovila od Polone in poslala Ani in Klari Jasni povezavo do prvih petih zadetkov, ki se pojavijo, če v YouTube vpišeš »sorry«. Globoko sem obžalovala, kar se je zgodilo. In a veste kaj, mislim, da je s tem tudi naše prijateljstvo dobilo neko novo dimenzijo.
 

Članek je bil objavljen v reviji PIL

PIL je mesečna revija, ki združuje vse, kar najstnike najbolj zanima, jim pomaga skozi najstniška leta, jih zabava in jim širi obzorja.
Več o reviji > 

Pil, november 2020
Revija PIL

Naročniki na dom prejmete 15 % popusta in brezplačno kodo za celoleten dostop do izbranih nalog na interaktivnem portalu Učimse.com.

Menu