Kdaj je zakonska terapija (še) smiselna?

Po mnenju dr. Veronike Podgoršek, avtorice novega priročnika Ljubezen po ljubezni, je terapija smiselna, če je pri obeh partnerjih prisotna vsaj najmanjša iskrena želja, da bi razmerje uspelo. Ko nekdo prosi, vpije, joče in teži in tudi drugi še občuti željo po njem, je za odnos še obilo možnosti, da se ob pomoči terapije popravi in razcveti.

Nikakor pa terapija ni zagotovilo ali čarobna palica, ki bo iz partnerske polomije naredila vzoren zakon! Vsako partnerstvo lahko rešita le partnerja sama, pravi strokovnjakinja in dodaja, da jima terapija lahko pomaga razumeti njune težave in nakaže možno pot iz njih.

Poudariti pa je treba tudi, da se uspeh terapije ne presoja po tem, ali partnerja ostaneta skupaj ali ne. Lahko da je to njun začetni cilj, toda med terapevtskim procesom na dan prihaja mnogo čutenj in sprememb, ki ju lahko presenetijo in jima tako spremenijo pogled na svet in partnerstvo, da ugotovita, da si tega partnerstva niti ne želita ohraniti. To ni napaka, ni poraz.

Dr. Veronika Podgoršek poudarja, da sta ugotovila bistveno: kaj jima ustreza, in da tega v svojem partnerstvu več ne vidita, več ne dobita. Tako se v nasprotju s hiranjem v nefunkcionalem zakonu (ki lahko traja do konca življenja) premakneta naprej – v tisto smer, ki jima jo narekujejo življenjska energija, zanimanje in smoter.

Terapevt s pacientoma med pripovedjo o njunem partnerstvu in življenju na splošno predeluje njuna čutenja in občutke in tako začenjata partnerja razumeti, kaj drug drugemu prebujata in povzročata. Terapevt prepozna njune probleme in jima jih predstavi, rešujeta pa jih (ob pomoči novega znanja in spoznanj) partnerja sama.

In pri tem bosta uspešna le, če sta pripravljena na marsikatero spremembo (pogosto na nepričakovanih področjih). Zato je po mnenju dr. Podgorškove zamah z roko (Ne potrebujem terapije, ker z mano ni nič narobe!) pogosto maskiran strah pred spremembo, pred drugačnim pogledom nase in na partnerstvo.

Najpomembnejša znaka, da bo terapija uspešna, sta torej želja obeh vpletenih po odnosu ter pripravljenost na delo in spremembe. Seveda pa je pomemben tudi vzrok težav. Pari, ki jim dinamiko določa izogibanje konfliktom, in pari, ki se izogibajo intimnosti, imajo na splošno dobro prognozo, meni dr. Veronika Podgoršek, prav tako pari s težavo v komunikaciji in razumevanjem partnerjevih potreb.

Če pa je posredi zunajzakonska afera, se že bolj zaplete, ker partnerju značajske lastnosti morda kljub ljubezni in predanosti preprosto ne bodo dovoljevale, da bi »šel čez« prevaro, čeprav si bo tega želel. Na izid pa seveda močno vpliva tudi dogajanje pred afero in zanimivo je, da so predhodne težave pogosto predstavljene kot »olajševalna okoliščina«.

Če sta se partnerja težav zavedala ali sta se jih celo že nekaj časa otepala, afero laže razumeta kot posledico teh težav, in to ju spodbudi k aktivnejšim spremembam. Zato lahko takšni pari na terapiji sčasoma močno okrepijo zakon.

Obstajata pa dve partnerski situaciji, v katerih je po prepričanju dr. Veronike Podgoršek terapija nesmiselna.

• Prva je izhodna afera. O njej govorimo, kadar nekdo nekoga prevara prav z namenom, da bi ga drugi pustil, ker razmerja ni sposoben (drugače) končati sam. Tedaj terapija pomeni odlašanje z razvezo, zlasti ker prevarani partner noče sprejeti dejstev oziroma jih varajoči pove premalo odločno.
• Drugi primer je podoben, le da prevare še ni bilo – vanj so vključeni ljudje, ki za razmerje niso pripravljeni narediti čisto nič, in ravno s tem, da ne naredijo nič, pravzaprav naredijo vse. Gre za ljudi, ki se bojijo reči Stop! Odhajam, in si, grobo rečeno, prizadevajo doseči, da bi jih partner brcnil iz hiše. Od terapevta v bistvu želijo slišati, da za njihovo partnerstvo res ni nobene možnosti, da lahko odidejo mirne vesti (Če pa še terapevt misli, da nisva za skupaj, potem res …). Priti na terapijo s takšnim odnosom je skrajno nepošteno do partnerja, ki se trudi in verjame v nekaj, kar je praktično že mrtvo.