Šolsko igrišče v Travniku v osrednji Bosni in Hercegovini

Ločeni glede na vero

V bosanskih šolah vojne še ni konec.

Šolsko igrišče v Travniku v osrednji Bosni in Hercegovini je z žičnato ograjo razdeljeno na dva dela. Desno od ograje je pročelje svetlo modro z belimi stebri in dvojnimi belimi lesenimi vrati. Rjavi zid na levi strani ograje je poln lukenj, ki so jih naredile granate med vojno v 90. letih, in popisan z grafiti.

To je šola, v katero sta hodila Elisabeth Hrgić in Inas Dagoja, ki sta danes stara 25 let. Elisabeth je hodila v lepo vzdrževani del stavbe na desni strani ograje, Inas pa v podirajoči se levi del. Ona je bosanska Hrvatica in katoličanka, on je Bošnjak oziroma bosanski musliman. Ko sta hodila sem v šolo, se nista nikoli srečala; šolski zvonci na obeh straneh niso nikoli sočasno zazvonili za odmor, otroci so v šolo vstopali skozi različna vhoda. Šele leta 2014, ko sta bila stara dvajset let, sta se spoznala v lokalnem klubu in se zaljubila. 
Na svoj poročni dan junija 2019 sta se slikala tukaj, vsak na svoji strani ograje ‒ Elisabeth v beli obleki, on v modrem, oba pritiskata dlani ob ograjo in skozi vrzeli med žicami. Ona jo je objavila na Facebooku in zraven pripisala: “Naučite svoje otroke, da smo vsi enaki.” Fotografija se je bliskovito razširila po spletu. Delilo jo je na tisoče Bosancev, objavili so jo številni časopisi v Bosni, na Hrvaškem, v Srbiji in drugod po Balkanu. 
“Ograja je bila nekakšna meja v glavah ‒ nihče nam ni rekel, da ne smemo ‘tja čez’, pa vseeno nismo hoteli iti,” Elisabeth pove za Reader’s Digest na šolskem dvorišču nekaj dni po poroki. 
V Elisabethino šolo, zasebni katoliški šolski center Petar Barbarić, hodijo Hrvati. Čeprav se na Mešano srednjo šolo Travnik teoretično lahko vpiše vsakdo, je med dijaki večina Bošnjakov. Oblasti trdijo, da je bila ograja na tem šolskem dvorišču postavljena zaradi varnosti, za mnoge Bošnjake pa je simbol razširjene segregacije v izobraževanju, ne samo v Travniku, temveč po vsej državi.

Elisabeth Hrgić in Inas Dagoja na svoj poročni dan leta 2019

El Olivo del Mouchão (Oljka), Mouriscas, Portugalska

Vsedržavna razprava, ki jo je spodbudila fotografija, je imela manj opraviti z ograjo v Travniku, ki ločuje javno in zasebno šolo, kot z veliko širšim vprašanjem sistemske segregacije v javnih šolah drugod po Bosni in Hercegovini. 
V Bosni živijo tri večje narodnostno-verske skupnosti ‒ Hrvati (večinsko katoliška skupnost), Bošnjaki (muslimani) in Srbi (pravoslavci) ‒ ki so se spopadle v vojni med letoma 1992 in 1995, ko je umrlo več kot 100.000 ljudi. Jezikoslovci so mnenja, da so si njihovi jeziki zelo podobni  z manjšimi razlikami. Toda po vojni se je Daytonski sporazum ‒ ki še vedno velja kot de facto ustava države Bosne in Hercegovine ‒ le na kratko dotaknil izobraževanja in urejanje tega področja je bilo v veliki meri prepuščeno ministrstvom za izobraževanje v desetih kantonih države.
Na nekaterih narodnostno mešanih območjih Bosne je tako nastal sistem “dveh šol pod eno streho”, ki je uveljavil ločevanje šol kot kratkoročni ukrep ‒ ob pomoči Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE), mednarodne regionalne organizacije, ki je pomagala vzpostaviti mir v državi. 
Več kot 20 let po tem so se nekatere šole združile, 56 pa jih še vedno deluje po načelu narodnostnega in verskega ločevanje. Strokovnjaki pravijo, da zavirajo proces sprave in zbliževanja ter vzpostavljajo ugodne razmere za narodnostne delitve, ki bi lahko ogrozile mir. Leta 2001 je Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj ocenila, da so šole “talke prikritega nacionalizma”, ki ga zagovarjajo najvplivnejše politične stranke v Bosni, leta 2018 pa je OVSE ponovno javno pozvala njihove voditelje, “naj končajo to diskriminatorno in škodljivo prakso … ter zagotovijo stabilno in uspešno prihodnost”.
Šole so razdeljene na različne načine. V nekaterih učenci uporabljajo ločene vhode in prostore v stavbi. V drugih si prostore delijo po urniku. Nesoglasja glede urnikov podžigajo spore med družinami. V neki šoli v Vitezu, 16 kilometrov od Travnika, so si hrvaški in bošnjaški šolarji delili učilnico za računalništvo, dokler ni izbruhnil prepir glede vzdrževanja opreme. Spor so razrešili tako, da so zgradili še eno računalniško učilnico in popolnoma ločili šolarje.
Mentaliteta “mi in oni”, ki jo ohranja šolska segregacija, močno vpliva na otroke. Aleksandra Krstović, uradnica za vprašanja izobraževanja Misije OVSE v BiH, pojasnjuje: “Več študij je pokazalo, da med mladimi v BiH obstaja veliko socialne distance in stereotipov in da je stopnja zaupanja, sprejemanja in razumevanja ‘drugega’ zelo nizka.” V poročilu OVSE iz leta 2018 je zapisano, da se otroci iz segregacije učijo, da so “razlike med njimi nepremostljive”.
Domačini pravijo, da je ločevanje najvidnejše v tabujih glede ljubezenskih zvez med pripadniki različnih narodnosti. Elisabeth in Inas sta stopila na težavno pot; neki prijatelj bošnjaške narodnosti je na njuni poroki zanetil prepir, ko se je pritožil zaradi hrvaške pesmi. In ko je fotografija para zakrožila po spletu, sta prejela tudi veliko žaljivih sporočil. “Starši vaju niso dobro vzgojili,” jima je sporočil nekdo prek Facebooka; druga sporočila so preveč žaljiva, da bi jih natisnili. Elisabeth in Inas poznata pare, ki so se razšli zaradi netolerance, s katero so se soočali.
Vzdušje žene mlade ljudi v emigracijo, pravi Elma Salihagić, koordinatorka mednarodnih projektov nevladnega Centra za izobraževanje in druženje v Jajcu v osrednji Bosni, kjer je več šol razdeljenih. 
Prebivalstvo Bosne se je s 4,3 milijona leta 1991 tik pred vojno zmanjšalo na 3,3 milijona. Po izjavah pristojnih v medijih se je leta 2018 4474 ljudi odpovedalo bosanskemu državljanstvu, 1385 jih je bilo starih od 18 do 25 let. “Ljudje pravijo, da je to zaradi pomanjkanja delovnih mest, ampak to ni res,” pravi Salihagićeva, namigujoč na visoko stopnjo nezaposlenosti. “Ljudje odhajajo zaradi tega sistema ‒ zaradi mentalitete, da bi bilo treba vse razdeliti na tri dele, na Bosance, Hrvate in Srbe. To je absurdno,” pristavi. 

Politiki in lokalne oblasti ne kažejo veliko zanimanja za reševanje problema segregacije v šolah, niti tam, kjer je ločevanje izrazito. V krajih Stolac in Čapljina v jugozahodnem delu občine Mostar sta ločeni osnovni šoli preprosto ignorirali vrhovno sodišče, ki je leta 2014 v primeru, ki ga je vložila skupina za pravno pomoč Vaša prava, razsodilo, da se morata šoli združiti.
V Mostarju, ki velja za najbolj razdeljeno mesto v Bosni, Hrvati in Bošnjaki živijo ločeno, vsak na svojem bregu reke Neretve, po kateri je med vojno potekala frontna črta. Večina šol na zahodni strani reke sprejema samo Hrvate, na vzhodni pa Bošnjake. 
Zato so bili aktivisti, ki se zavzemajo za enotnost, navdušeni nad projektom vključevanja dijakov v eno redkih ustanov v Mostarju, kamor se vpisujejo tako hrvaški kot bošnjaški otroci ‒ Gimnazijo Mostar, sijajno šolo iz časov Avstro-Ogrske, ki se je odprla leta 1902. Stoji na zahodnem bregu reke, na stičišču obeh skupnosti, in pred vojno so se vanjo vpisovali otroci različnih narodnosti. Po vojni je začela delovati kot “dve šoli pod eno streho” in ločila 650 dijakov. 
Nevladne organizacije in OVSE so videle potencial za pionirski projekt, ki bi zbližal prebivalce Mostarja. Po intenzivnem lobiranju mednarodne skupnosti in obljubi donatorskih sredstev za prenovo sta se bošnjaška in hrvaška šola leta 2004 pravno združili. Leta 2009 sta se poenotila tudi sveta staršev obeh šol. 
A ob skromni podpori lokalne politike eksperiment nikoli ni zares zaživel. Danes hrvaški in bošnjaški dijaki skupaj obiskujejo samo pouk računalništva; leta 2014 se je svet staršev ponovno razdružil. Hrvaški in bošnjaški dijaki se lahko družijo samo med 15-minutnim glavnim odmorom, ko stečejo v trgovino po malico, toda mnogi se ne. Petnajstletna Ajla* nam pri ograji dvorišča pove: “Vidimo se na hodnikih. Imamo znance, ne prijateljev.” Zanjo je to zamujena priložnost, da bi bolje spoznala svoje hrvaške vrstnike.

Šola v Travniku

V odsotnosti politične volje je bilo vzpostavljanje medsebojnih stikov prepuščeno mladim. Toda to je vse prej kot lahko glede na to, da je občutek različnosti zelo močan. Ko je 19-letni Faris Čović pred kratkim prišel na prireditev na zahodnem bregu Mostarja, ga je pozdravilo vpitje hrvaških nogometnih huliganov, ki so ga ozmerjali z “mamoj**** z vzhoda”. Občudovanja vredno je, da ga to ni odgnalo. 
Faris je bil lani kot podpredsednik mestnega študentskega sveta na sestanku, ko je neki koordinator povedal, da želijo politiki novo zgrajeni most čez Neretvo poimenovati po generalu hrvaške vojske. “Takoj mi je bilo jasno, da bo to samo še poglobilo delitve in spore,” pripoveduje. Zato so mladi v študentskem svetu načeli razpravo o tem. “Zakaj se ne bi imenoval kar Študentski most?” so vprašali. 
Napisali so pismo in se povezali z drugimi skupinami mladih. Skoraj 20.000 študentov in dijakov je podpisalo peticijo ‒ in mesto se je vdalo. Danes Študentski most povezuje mostarsko hrvaško univerzo na zahodnem bregu in bošnjaško univerzo na vzhodnem.
To je majhna zmaga v mestu, ki se utaplja v čedalje hujših težavah. Toda tudi druge zgodbe kažejo, kako so mladi ljudje gonilo sprememb, kjer je uradni politiki to spodletelo. 17-letni dijak Nikolas Rimac je maja 2016 obiskoval mešano poklicno šoli v Jajcu, ko jim je učiteljica zgodovine sporočila, da bodo Bošnjake in Hrvate iz njegove in iz srednje šole Nikole Šopa kmalu ločili. Čeprav je Nikolas vedno hodil v mešane šole, je nekoč obiskal tudi eno od ločenih šol v mestu; tam je videl, da so dijaki prisiljeni hoditi celo na ločena stranišča, in ideja se mu je uprla.
Zbral je hrvaške in bošnjaške dijake iz obeh srednjih šol. Najprej so zahtevali sestanke, toda vodstvi šol sta jih zavrnili. Potem so pisali pisma lokalnim oblastem, a te se niso zmenile zanje. Na koncu so začeli organizirati ulične proteste, nosili so transparente z napisi “Segregacija je slaba naložba” in “Tukaj smo, da bi ustvarjali prihodnost, ne pa ponavljali preteklost”. 
Lokalni mediji in mednarodni diplomati so jih podprli, toda prišlo je tudi do povračilnih ukrepov. Ravnatelj srednje šole Nikole Šopa je dijakom prepovedal udeležbo na protestih. Mati nekega dekleta, ki je dogajanje komentirala na televiziji, je celo izgubila službo v lokalni upravi, kar je preplašilo številne družine. Veliko otrok je odstopilo od projekta.
Poleti 2017 pa je Nikolas dobil zamisel: učitelji in dijaki bi morali preprosto odložiti učne pripomočke in odkorakati od pouka. “Ničesar nimamo za izgubiti,” je povedal učiteljem.

Nikolas Rimac je organiziral ulične proteste hrvaških in bošnjaških dijakov proti načrtovani segregaciji šole v Jajcu.

Nikolas Rimac

Na dan načrtovane stavke je bilo zunaj vroče. Nikolas je opazoval, kako se večina šolskih učiteljev in učencev zgrinja ven na dvorišče. Lokalni mediji so spremljali dogajanje in snemali učence in učitelje, ki so se sproščeno družili pred šolo in si delili prigrizke. “Vidite? Lepo se imamo,” je Nikolas povedal novinarjem.
Čez nekaj dni je Nikolasa zbudil pisk novega sporočila. Lokalni novinar mu je poslal novico, da je regionalna vlada odstopila od načrta ločevanja šol. Bil je ves iz sebe od veselja. “Občutek je bil tak, kot da bi s tleskom prstov pregnal vse zlo s sveta,” pripoveduje Nikolas. “V Bosni se vsi hočejo spremeniti, nihče pa ni pripravljen narediti prvega koraka. Zato smo ga naredili mi. Mi smo sprememba.” 
Več kot 100 dijakov se je zbralo na še enem protestu; tokrat so zahtevali združitev ločenih šol po vsej državi. Nosili so maske, da jih ni bilo mogoče prepoznati. “Ni še konec,” pravi Nikolas, ki je zdaj star 20 let in študira na sarajevski univerzi. 
Upa, da bodo študenti in učitelji uporabili mreže, ki so jih ustvarili med bitko v Jajcu, in nadaljevali kampanjo. Novembra leta 2018 je OVSE protestnikom podelila nagrado Maxa van der Stoela za izjemne prispevke na področju manjšinskih pravic.

Pot bo dolga in naporna. Zaradi decentralizirane vlade, delitve oblasti in kompleksnega zakonodajnega sistema je v Bosni nemogoče z enotnim pristopom ukiniti sistem “dve šoli pod eno streho” in druge oblike diskriminacije v šolah, pravi Krstovićeva iz OVSE. “Sporazum, ki je bil dosežen po dijaških protestih v Jajcu, je specifičen, in vsak primer zahteva poseben pristop,” pristavi. 
Medtem ko si OVSE na višji ravni prizadeva prepričati bosanske voditelje, naj poiščejo rešitev, je pritisk državljanov edina strategija, ki lahko pripelje do hitrejših rezultatov.
Toplo petkovo popoldne v Travniku je na plan privabilo otroke na rolerjih in mopedih. Deklice klepetajo, medtem ko rolajo, vijugajoč med družinami. Dečki se spuščajo po toboganih na bližnjem igrišču. Prihajajo tako iz hrvaških kot bošnjaških družin, pove Elisabeth Hrgić, ampak ne bi jih mogel ločiti niti po videzu niti po načinu govora.
Niti Elisabeth niti Inas ne vesta, da bo nekaj dni po tem, ko sta Reader’s Digestu razkazala svoj domači kraj, na igrišče njune nekdanje šole pripeljal rumeni buldožer in podrl ograjo, ki ju je ločevala. Čeprav ravnatelj šole to zanika, Bošnjaki sklepajo, da je za to zaslužna poročna fotografija, ki je zakrožila po spletu. 
Vodstvo katoliške šole ima v načrtu novo ograjo, le da ta ne bo razdelila igrišča na dva dela, pač pa bo obdala celotno zemljišče ‒ in združila šoli.

 

Članek je bil objavljen v reviji Reader's Digest Slovenija

Reader's Digest je najbolj brana revija v Evropi in se ponaša s 100-letno tradicijo. Svoje bralce vsak mesec razveseli z raznolikimi članki z vsega sveta in navdihujočimi zgodbami, ki predstavljajo pozitivno plat življenja. Več o reviji > 

 

Reader's Digest Slovenija, junij 2020
Reader's Digest Slovenija

Izkoristite 15% popust in številne dodatne ugodnosti ob naročilu revije!

Menu