Maja Žugič in Slavica Remškar, urednici revije za najmlajše Cicido. Foto: Pika Žvan

Maja Žugič in Slavica Remškar o Cicidoju in ustvarjanju za najmlajše

Urednici Slavica Remškar in Maja Žugič o reviji Cicido, ki malčke razveseljuje že več kot 20 let.

Cicido je revija, ki jo slovenski malčki navdušeno prelistavajo že več kot dvajset let. Zanjo danes skrbita odgovorna urednica Maja Žugič in urednica Slavica Remškar.

Slavica je ena izmed zaslužnih, da je Ciciban pred dvema desetletjema dobil »mlajšega bratca«, in je bila odgovorna urednica Cicidoja skoraj dve desetletji. Že desetletje pa Cicido neguje Maja. Skupaj z razvejano ekipo sodelujočih ustvarjata pravo knjižnico in galerijo v malem, ki doseže več kot 63.000 odraslih in otroških naslovnikov.

Revija Cicido je leta 2018 praznovala 20. rojstni dan. Kako se je rodila zamisel, da poleg Cicibana zasnujete še eno revijo za otroke?

Slavica Remškar: Od leta 1995 se je število Cicibanu konkurenčnih revij zelo povečalo. Cicibanova naklada je padala, ker nismo bili več edini na trgu in ker so bralci hlepeli po novostih. Nataša Bucik, takratna odgovorna urednica Cicibana, po izobrazbi psihologinja, je pravilno presodila in pogumno ukrepala. Takratno vodstvo je z argumenti prepričala za ustanovitev revije, ki bi stregla interesom in zmožnostim predšolskega otroka. Ciciban pa bi bil odslej revija šolark in šolarjev prvega triletja. Odločitev sovpada s šolsko reformo in uvajanjem devetletne OŠ. Izkazala se je kot utemeljena in tržno uspešna. Cicido se je takoj dobro prijel in danes z naklado močno presega Cicibana. O tem več kasneje. 

Kako ste sploh izbrali ime?

Slavica Remškar: V ustanoviteljski ekipi z odgovorno urednico Natašo Bucik smo bili še: Jana Leskovec Peršolja kot oblikovalka, Pavle Učakar kot likovni urednik in jaz kot urednica. Delali smo živahno, veselo. Vsak je po svoje prispeval h konceptu nove revije in k podobi prvega letnika. Kolikor se spomnim, je bila Jana velika občudovalka belgijske revije za malčke – Dopido. In je rekla, naš malček naj bo pa Cicido – kot se oglašajo slovenske sinice v ljudski pesmi. Ime je bilo takoj sprejeto. 
Jana je oblikovala tudi Cicidojev logotip, ki je moral biti poseben, svež, obenem pa kazati nedvoumno sorodnost s starejšim bratcem Cicibanom. Ta zdaj že stara fraza je pa moja – in se je tudi zelo prijela.

Kakšnih je bilo teh Cicidojevih 20 let?

Maja Žugič: Cicido je že od samega začetka literarna revija za predšolske otroke. V njenem literarnem delu je še vedno velik del izvirnih slovenskih besedil in ilustracij slovenskih ilustratork in ilustratorjev. Tudi v poljudnem delu nam še uspe, da dobimo slovenske strokovnjake, ki se zares ukvarjajo s tem področjem in znajo o tem za otroke tudi pisati.
Ponosni smo na izvirne uglasbitve priznanih slovenskih glasbenic in glasbenikov. Od samega nastanka v reviji ponujamo tudi igrive naloge (za štetje, glasovno analizo, razvoj grafomotorike … ), likovno-tehnične delavnice (ki vodijo otroke in odrasle k samostojnemu ustvarjanju, spoznavanju različnih likovnih tehnik …). 
Vsako leto okoli 70.000 otrok v rubriki in projektu Cici Vesela šola v branju, raziskovanju, igri in druženju spoznava naravoslovje, družboslovje, kulturo, šport … Da lahko vse to uresničujemo, pa sega krog vseh sodelavcev, ki so na takšen ali drugačen način vpleteni v izdelavo revije, tja do številke 100 letno.
Cicido si je urednice že od samega začetka delil z revijo Ciciban. Tako je še danes; dve urednici za dve reviji, Slavica je odgovorna urednica Cicibana, jaz pa sem odgovorna urednica Cicidoja. V teh dvajsetih letih je pri reviji sodelovalo devet urednic: Nataša Bucik (1998/99 –1999/2000), Slavica Remškar (1998/99–), Karmen Bizjak Merzel (1998/99), Irena Matko Lukan (1999/2000–2012/13), Barbara Hanuš (1999/2000–2006/07), Alenka Veler (2000/01–2009/10), Maja Žugič (2009/10–), Manca Perko (2012/13), Jasna Merc (2013/14–20017/18). 

Kakšna mora biti v dobi mobilnih telefonov in interneta dobra revija za malčke? Kaj daje otroku, česar mu drugi mediji ne morejo dati?

Slavica Remškar: Najboljša revija za predšolskega otroka je tista, ki ima zraven montirano spočito, potrpežljivo, empatično, radovedno, beročo odraslo osebo z bogato domišljijo, s smislom za igro in humor. 
Ker žal takih kompletov ne moremo zagotoviti, se vsi ustvarjalci z uredniškim timom vred trudimo, da bi tudi otrok, ki še ne zna brati, lahko užival v listanju in gledanju. Ob izpiljenem, lepo tekočem besedilu je torej nujno odlična leposlovna ali didaktična ilustracija ali fotografija.
Maja Žugič: Tudi današnji otroci si želijo pozornosti ljubljenih odraslih, prebiranja in pripovedovanja pravljic, skupnega prepevanja, skupnega gledanja lepih podob na papirju … Vse to lahko otrokom dajejo dobre revije in knjige. Seveda jih je treba vzeti v roke. In si vzeti čas!

Kaj imajo po odzivih v reviji najraje otroci in kaj navdušuje njihove starše? 

Maja Žugič: Predšolski otroci bodo v reviji v večini najprej segli po barvitih nalepkah in nalogah za reševanje, barvanje, povezovanje v prilogi Se igram. Mnogo znam. in se ustavili ob besedilih z veliko ilustracijami oz. fotografijami. Starši pa bi želeli še kaj več; tudi že zahtevnejše leposlovne rubrike (zahtevnejše pravljice, kratke realistične pripovedi) in poglobljene poučne vsebine. Ker vsem ljudem nikoli ne ustrežeš, je najbolje, da v reviji ponudimo vsega po malem in tako vsak najde kaj zase.

Urejati revijo za otroke je pravzaprav sanjska služba. So se vama uresničile otroške sanje?

Slavica Remškar: Moje podeželsko otroštvo je bilo polno knjig, pripovedovanja, petja in strmenja v naravi. Svet umetnosti, narave in domišljije mi je bil dostikrat privlačnejši od tistega zunaj. Na srečo sem to fazo uspešno prerasla, ker bi sicer težko bila kos stresu, ki ga s sabo ob vseh sladkostih prinaša uredniško delo. Na kratko: veliko srečo imam v življenju. Tudi v poklicnem.

Slavica Remškar
Slavica Remškar:

»Veliko srečo imam v življenju. Tudi v poklicnem.«

Maja Žugič: Ta služba združuje vse tisto, kar sem si že kot otrok predstavljala, da bom počela. Sprva sem si predstavljala, da bom delala z majhnimi otroki kot vzgojiteljica, učiteljica … Narava, petje, knjige in risanje; okoli tega se je vrtelo moje otroštvo. Kako rada sem prerisovala ilustracije pomembnih ilustratork iz Cicibana in njihove črno-bele ilustracije tudi barvala, jih dorisovala. 
Močno so me nagovorile ilustracije iz »mojih« Cicibanov, iz poznih sedemdesetih, zgodnjih osemdesetih let prejšnjega stoletja in slikanic iz tistih časov. Moja poklicna pot me je najprej peljala čisto drugam in splet okoliščin me je pripeljal k Cicidoju in Cicibanu, to je bilo tisto sanjsko.

Kaj se je vama v vseh teh letih ustvarjanja za otroke najbolj vtisnilo v spomin?

Slavica Remškar: V uredništvu so nas obiskali prvčki. Ko smo skupaj listali revijo, me je eden široko pogledal in spoštljivo vzdihnil: »Vi vse to narišete in napišete! Kako lepo znate risat!«
Maja Žugič: Imam tri sinove, ki so rasli s Cicidojem in Cicibanom. Ko so hodili še v vrtec, so že znali povedati, kaj počne njihova mama: »Cele dneve, ko smo mi v vrtcu, se ona v službi igra. V Cicidoju in Cicibanu ima velikoooo prijateljev; Modrega medvedka, malčke iz vrtca pri Veseli kravi, Kukuja in njegove prijatelje, krokodila Krokija, pa Škrata Zgubo ...«

Razkrijte nam še kaj o zakulisju nastajanja revije. Koliko časa pripravljate posamezno številko? Kako izbirate teme in avtorje? 

Maja Žugič: Pri reviji, ki izhaja mesečno, se delo nikoli ne ustavi. Ko z oblikovalko Ksenijo oddajamo eno številko v tiskarno, že pripravljamo in urejamo gradivo za dve naslednji številki. Ko je jesen, smo na uredništvu z mislimi že v zimi in včasih se je kar težko prestaviti en letni čas naprej. Na mizi imamo tako po navadi tri številke hkrati. 
Običajno je tako, da urednici najprej izbereva besedila in jih nato razporediva med ilustratorke in ilustratorje. Seveda pri izbiri besedil pogledava, da so primerna mesecu oz. letnemu času, v katerem bodo objavljena, in da se dotikajo področij, ki so otrokom blizu.
Toda zgolj tema besedila ni odločilna, pomembno je, kako je obdelana: jedrnato, jasno, natančno, primerno zvrsti in naslovniku ter nazorno; pri leposlovnem besedilu pa seveda še, da estetsko prepriča, da lepo»teče«. 
Razmisliva tudi, kje lahko besedo dopolni ilustracija, fotografija. Včasih so besedila spisano tako dobro, da ne zahtevajo skoraj nobenega uredniškega posega, drugič pa je slogovnega preoblikovanja ogromno. 

Cicido je tako kot Ciciban galerija in knjižnica v malem – objavljate veliko izvirnih slovenskih besedil, prav posebno pozornost namenjate izvirni slovenski ilustraciji. Obe reviji sta za avtorje odskočni deski v svet ustvarjanja za otroke pri nas, veliko leposlovnih besedil iz revij je kasneje izšlo tudi v knjigah. Kdo vse ustvarja Cicido?

Maja Žugič: Mesečno pri vsaki reviji sodeluje okoli 40 do 50 avtorjev. Revija je lahko prostor za vajo; iz meseca v mesec se da besedila, ilustracije izpiliti, obogatiti, nadgraditi in – če so dovolj dobra – lahko kasneje izidejo tudi v knjigah. 
Ogromno piscev, pisk, ilustratorjev in ilustratork je svojo pot začelo ravno v revijah Ciciban in Cicido. Seznam bi bil res predolg, če bi naštevali, kdo vse je že ustvarjal in še ustvarja za revijo. Zagotovo bi močno presegel število 100. 
Naštejem le tiste, ki so se znašli v Cicidojevi mali antologiji najlepših leposlovnih besedil in ilustracij iz dvajsetih letnikov; kar sedemindvajset piscev, pisateljic, pesnic, pesnikov (Vera Albreht, Martina Bačič, Mateja Bizjak Petit, Andreja Borin, Kristina Brenk, Jani Golob, Barbara Gregorič Gorenc, Branka Jurca, Miklavž Komelj, Nataša Konc Lorenzutti, Feri Lainšček, Anita Leskovec, Milko Matičetov, Neža Maurer, Ivan Minatti, Ela Peroci, Meta Rainer, Slavica Remškar, Andrej Rozman, Katarina Sokač, Cvetka Sokolov, Ksenija Šoster Olmer, Anja Štefan, Katarina Virant Iršič, Mira Voglar, Cvetko Zagorski, Dane Zajc) in kar triindvajset ilustratork ter ilustratorjev (Alenka Sottler, Ana Košir, Ana Zavadlav, Ančka Gošnik Godec, Andreja Peklar, Damijan Stepančič, Daniel Demšar, Jelka Godec Schmidt, Jelka Reichman, Lila Prap, Maja Kastelic, Marjan Manček, Marjanca Jemec Božič, Marlenka Stupica, Maša Kozjek, Matjaž Schmidt, Mojca Cerjak, Peter Škerl, Polona Lovšin, Silvan Omerzu, Suzi Bricelj, Tanja Komadina in Zvonko Čoh).
Dolgi seznam pa še zdaleč ne zajema vseh umetnic in umetnikov, ki so v dvajsetih letih krasili strani Cicidoja.

Maja Žugič
Maja Žugič:

»Imam tri sinove, ki so rasli s Cicidojem in Cicibanom.«

Na kateri Cicidojev dosežek sta najbolj ponosni?

Slavica Remškar: Ponosna sem, ko mi starši in vzgojiteljice predšolskih otrok potožijo, da Cicido z otrokom v naročju predelajo v enem dnevu, potem pa ga še ves mesec »žulijo«.
Maja Žugič: Na to, da nam je uspelo v zadnjih petih letih Cicido vsebinsko in oblikovno ter zahtevnostno malček spustiti, zrahljati, še bolj približati predšolskemu otroku in ga tako narediti še bolj drugačnega od njegovega starejšega brata Cicibana, ki je že zahtevnejši šolar. Pa seveda na to, da Cicido doseže več kot 63.000 »malih in velikih bralcev« (vir: Ipsos, 2016). In na projekt Cici Vesele šole, ki je že od samega začetka del Cicidojeve vsebine in kjer z nami vsako leto sodeluje več kot 400 vrtcev in 400 mentoric/mentorjev projekta.

Po »službeni dolžnosti« prebereta res veliko pravljic. Kaj pa vzameta v roke za svojo dušo?

Slavica Remškar: Pravljice sicer berem že vse življenje in predvsem zase: za dobrobit vseh organov z dušo vred. Tudi pripovedujem si jih. Na sprehodu, med vožnjo v službo – v mislih. Včasih iz takih notranjih pripovedovanj nastane uporabna in objavljiva priredba. Denimo Čarovničin dvorec. Sicer pa berem iz Kondorja, Odiseja, Lirike, Modernih klasikov, spremljam revijo Literatura in leposlovne ter poljudne izdaje drugih založb (Modrijan, Miš, Beletrina, UmCO) …
Maja Žugič: Časa za dušo pri meni skorajda ni. Kar ga ostane, po vseh službenih dolžnostih in pa obveznostih doma – in mami treh najstnikov ga ne ostane veliko – ga najprej izkoristim za stik z naravo in brkljanje okoli hiše. 
Kadar pa si lahko odtrgam še kakšno večerno minutko zase, najraje prebiram ljudske pravljice, pa vse ta debele antologije naših ilustratork, ilustratorjev, pisateljic in piscev. Tudi poezija, ki jo lahko odložim, kadar koli delo kliče in jo vzamem v roke nazaj ob naslednjem prostem trenutku, zapolnjuje moje »proste« minutke.

Kaj pa bi priporočili staršem, kaj naj berejo svojim otrokom?

Slavica Remškar: Ker govorimo o Cicidoju, bom ostala pri predšolskem otroku. Nujno naj sliši slovenske ljudske otroške pesmi. Ne lajnajmo jih in jih ne dramatizirajmo. Samo preprosto, čuteče jih preberimo ali zapojmo. Zbrane so denimo v zbirkah Pojte pojte, drobne ptice in v štirih knjigah Enci benci na kamenci in v pesmarici Ta luštne ljudske … 
Drobne štirivrstičnice so se v stoletjih rabe obrusile do lepote rečnih kamnov. Izzovejo ponavljanje in posnemanje, smeh, gib, užitek v ritmu in rimi (tudi melodiji). Prav te dni sem za naslednji letnik Cicidoja iz Oxfordove izdaje zbirke angleških otroških ljudskih pesmi (Nursery Rhymes) izbirala tiste, ki bi jih spretna prevajalka morda lahko približala našim malčkom. Kako zabavne so, duhovite, večplastne. Kaj vse se zgodi med otrokom in odraslim, ko se s temi pesmicami igrata. 
Ampak, pozor! Slovenske »pestunjske rime« niso nič manj zabavne, duhovite, večplastne. Mislim, da iz tega zaklada še premalo zajemamo. Tu je vse, kar poudarjajo sodobne vzgojne teorije: stik oči, zrcaljenje, varna navezanost, zavest o lastnem telesu in mejah…; je smeh in je sočutje.
Maja Žugič: Za otroka je velika sreča, če je lahko v stiku z umetniško ilustracijo in s kakovostno literaturo. Cicido je pravzaprav knjižnica v malem. Ob njem lahko ugotovimo, kaj otroka bolj zanima, in se potem podamo v nadaljnja branja in iskanja primernih knjig zanj. Ogromno je knjig, ki bi jih lahko brali predšolskemu otroku, ko bi le starši imeli več časa. 
Morda ostanem kar pri slikanicah, ki so za predšolskega otroka pomembne, saj besedilo doživlja v povezavi z ilustracijami. Besedila v slikanicah so običajno preprosta in razumljiva, bodisi je to poezija, proza, dramatika ali poučna vsebina. 
Danes je na trgu tudi kar nekaj izvrstnih slikanic miniaturk (Muca copatarica, pa Maček Muri, Sapramiška, Pekarna Mišmaš, Pedenjped, Medvedki sladkosnedki, Juri Muri v Afriki, Iščemo hišico ...). To so knjigice, ki jih otrok namesto »ninice« lahko vzame s sabo na pot, v vrtec, na počitnice, v avto. 

Kje najdeta navdih za delo?

Slavica Remškar: Navdihujejo me stik z otroki, užitek v leposlovju, glasbi, likovnih in filmskih stvaritvah, pogovori z bližnjimi odraslimi, zlasti z možem, ki je učitelj likovnik, učenje iz poljudnoznanstvenih besedil različnih področij; oživljam pa se s hojo.
Maja Žugič: Navdih za delo najprej najdem doma. Tudi sedaj, ko so moji trije fantje že najstniki, velikokrat skupaj pregledamo in pokomentiramo »našega« Cicidoja in Cicibana. Pa seveda se vsakič razveselim odzivov na vsebine, predvsem na tiste nove, ki jih postavimo na ogled vsako leto prvič septembra.

Si upata napovedati, kakšen bo Cicido čez 20 let?

Slavica Remškar: Za osem strani se bo zredil. Ohranil bo sedanjo zgradbo in razmerje med leposlovnim in poljudnim delom. Imel bo zelo kakovostne virtualne poganjke: ob posameznih straneh bo mogoče videti (animirani) film, poslušati kakovostno glasbo, si ogledati plesno koreografijo … Mesečna naklada? 35.000 izvodov! Ko sem ravno že bila pri »šloganju« za Cicido, sem v svojo čudežno skodelico pogledala še, kako bo z družbo. O, glej, glej, imenitno! Dojeli bomo, da je dovolj delati za denar štiri ure na dan, štiri dni tedensko, trideset let. Mladi starši bodo imeli službe, obenem pa dovolj časa za igro in branje z otroki. 
Tako bo torej čisto v redu, da bo naš ljubček Cicido osem strani obsežnejši. Pomen branja in pripovedovanja bo vsem jasen, saj se bodo mladi obeh veščin lepo počasi in z užitkom učili v šoli. Čili dedki in babice, upokojeni pri petinpetdesetih, bodo lahko še razločno brali vnukom, vnučkam in se divje igrali z njimi brez tveganja, da jih useka v ledvenem delu hrbta. Naša založba bo skupaj z drugimi cvetela, saj bo navdušenih bralcev in od knjig odvisnih bralk toliko, da bodo naklade spet visoke. Bralnega časa bo končno spet dovolj!
Maja Žugič: Slavica je povedala čisto vse! Bralnega časa bo končno spet dovolj!

 

Več o Cicidoju, reviji za predšolske navihance

Cicido je premišljeno zasnovana revija za predšolske malčke.
Otroke spodbuja na najpomembnejših področjih razvoja in jih vabi k branju v naročju starša, pripovedovanju, plesu, razmišljanju, gibanju, ustvarjanju …

Več o Cicidoju >

Cicido, september 2020
Cicido

Naročniki na dom prejmete 15% popusta in brezplačno kodo za celoleten dostop do izbranih nalog na interaktivnem portalu Učimse.com.

Menu