V času, ko so trgovine zaprte, lahko našo ponudbo varno in udobno nakupujete prek spleta, telefona ali elektronske pošte. Preverite.

Mira Voglar, foto: Saša Kovačič

Mira Voglar: Malčki naj pojejo izmišljarije

Skladateljica, glasbena pedagoginja in pravljičarka Mira Voglar velja za utemeljiteljico sodobne predšolske glasbene vzgoje pri nas.

Številne njene otroške pesmi so že skoraj ponarodele, ustvarila je pravljice, didaktične igre pa tudi radijske in televizijske oddaje ter glasbo za otroško gledališče (npr. opera Debela repa). Njen opus obseg več kot 20 knjig, zvočnih in notnih izdaj.

Njene so imenitne uganke in pravljice Miška in krt, Moj rdeči avto, Leze, leze polžek počasi, Biba buba baja, Palček, pomagaj … Čeprav je letos Mira Voglar praznovala že častitljivih 85 let, ji živahnosti in veselja ne manjka – še posebej, ko spregovori o ljubezni do glasbe, otrok in narave.
 

Za svoj 85. rojstni dan ste dobili prav posebno darilo – glasbeno slikanico Kostanjček zaspanček, v kateri je zbranih 85 vaših pesmi. Nam lahko to darilo malce podrobneje predstavite?

Ja, Kostanjček zaspanček je darilo za moj 85. rojstni dan. Knjiga bi morala iziti že malo prej, a jo je zaustavila korona, tako da je izšla jeseni, v času kostanjev. Pesem Kostanjček zaspanček je bila za naslovno izbrana zato, ker je bila to ena prvih mojih pesmi. Preden sem končala vzgojiteljsko šolo, sem morala za nastop v razredu pripraviti pesem na jesensko temo. In kostanjčki so lepa jesenska tema. Takrat je nastala ta pesem. 

Kot ste že rekli, je v knjigi 85 mojih pesmi – izbor pa je bil zelo težak. Tokrat se je prvič zgodilo, da so v moji knjigi pesmi brez repkov. Tako v njej ni uvajalnih vsebin, ni ugank ali pravljic, ampak samo pesmi. In to v dveh zapisih: posebej besedilo in notni zapis, ki ima tudi besedilo. Zakaj tako? Ker je lahko uporaba dvojna. Saj niso vsi starši glasbeno podkovani. Prav tako ni nujno, da so moje pesmi tudi pete, lahko se tudi recitirajo. S tem je dobila ta knjiga večjo veljavo. 

Prav tako do zdaj še nikoli nisem imela knjige z igrivim redom, ki ga ustvari abeceda. Veliko pesmi, zbranih v Kostanjčku zaspančku, je nekoč že izšlo, a imajo zdaj čisto nove sosede. Po navadi so bile pesmi skupaj po vsebinah, denimo jesenske, pomladne, zimske …, ali po vrsti: koračnice, budnice, uspavanke …, ali po zahtevnosti: za dvo- do štiriletnike, pesmi za malo večje in še za malo večje. Potem so bile pesmi, ki so se navezovale na neko pravljico ali igro. To so vse možnosti razvrščanja. Zdaj pa je tu abeceda, ki se začne s črko A. Jaz pa nimam nobene pesmi na A. Ker pa sem imela pesem Sraka in avtobus, sem ji dodala še tretjo kitico, ki je omogočila, da prideta v naslov ne samo sraka in avtobus, ampak avtobus čičibus. 
 

Nekaj posebnega so tudi ilustracije, ki so delo hrvaškega slikarja, kiparja in ilustratorja Svjetlana Junakovića. Kakšno je bilo vaše sodelovanje z ilustratorji?

Imela sem veliko srečo, da sem dolga leta lahko sodelovala z Lidijo Osterc, s katero sva si bili zelo blizu. Vedno znova sem ji ponavljala: »Jaz moram ostati v besedah zelo preprosta. Ampak ti, Lidija, ti si umetnica. Prosim, ne ilustriraj te majhnosti, ampak ilustriraj čisto po svoje.« Knjiga Biba buba baja, ki sva jo naredili skupaj, še vedno izhaja in je sprejeta celo med stalnice. Otroci poznajo te slikice. Točno vedo, kaj je pri posamezni treba povedati.

V tistih časih smo bile tim treh: slikarka Lidija Osterc, jaz sem skrbela za pesmi, Marta Paulin - Brina pa je kot plesalka pisala o tem, kako naj otroci pesem zaplešejo. 

Sodelovala sem tudi z drugimi ilustratorji – vsega Lidija pač ni mogla narisati. Mojo prvo knjigo, ne glasbeno, pač pa knjigo pravljic, ki je izšla pri Mladinski knjigi, je ilustriral Svjetlan Junaković. Šlo je za majhno knjižico Palček, miška in dva slona. Že takrat sva se dobro razumela.

Potem sva vrsto let z velikim veseljem sodelovala z Danijelom Demšarjem, ki so ga pritegnile moje vsebine v reviji Ciciban, še preden sva se spoznala. To je ena najlepših zvez, kar si jih kot avtor lahko želiš. 

Kostanjček zaspanček je druga knjiga, pri kateri sva sodelovala s Svjetlanom Junakovićem. Ker Danijel Demšar ni mogel sodelovati, mi je urednica Metka Pušenjak dala možnost, da izberem ilustratorja. In ker sem Junakovića že poznala, sem se odločila zanj. Pri tem je šlo na zaupanje. Ko zdaj odprem knjigo, imam občutek, da moje pesmi na novo zaživijo. Ilustracije so tako tople in prijetne, nič niso bahave. Kot velik umetnik se Svjetlan Junaković prikloni majhnim vsebinam. In ker se prikloni, mu potem uspe ustvariti nekaj, kar je veliko. Najtežje je biti preprost. 
 

Povejte nam kaj več o malčkih in glasbi. Zakaj je ta odnos z glasbo za otroke tako zelo pomemben?

Ker se oni sami sebi zdijo takrat pomembni, ko pojejo, ko se smejo v nekaj vživljati, kar je njihovo bistvo. Pri malčkih največ dosežemo, če jim omogočimo, da pojejo izmišljarije in nerazumljive besede, ki so podobne petju, in da jih takrat ne ustavljamo.Da sme tisto njihovo notranje, ki je bodoče ustvarjanje na kateremkoli polju, rasti. In če hkrati vidijo, kako smo srečni, mislim, da naredimo za glasbeno vzgojo največ. Otrokom omogočimo tudi nastopanje. Pri tem nikakor ne smemo izbirati, da nekdo lahko nastopi, nekdo drug pa ne. Vsi otroci so krasni. Vsi krasno pojejo. S takim ravnanjem, mislim, da nam bo uspelo. Tudi ko korona nori po svetu. 

»Pri malčkih največ dosežemo, če jim omogočimo, da pojejo izmišljarije in nerazumljive besede, ki so podobne petju, in da jih takrat ne ustavljamo.«

Imate še kakšen nasvet za starše, kako naj v otroku prebudijo zanimanje za glasbo, tudi če morda nima posebne želje.

Otrok si po navadi najprej sam nekaj izmišlja. Če smo na njegove izmišljarije pozorni in če otrok čuti, da so nam všeč, ter če ga pri tem spodbujamo, mislim, da je to najbolj naravna pot, po kateri dobri starši itak gredo. Iz svojega spomina naj starši poberejo pesmi, ki jih znajo, poiščejo naj pesmi, ki bi jih otrok lahko poslušal … Popolnoma vseeno je, če otrok pesmi razume ali ne.

Ko otrok že dobiva glas, poskrbimo za pesmi, ki so mu blizu ne samo po vsebini, pač pa izbirajmo tudi take, ki jih bo lahko doživeto pel. Kostanjček zaspanček je denimo uspavanka in budnica hkrati. Kostanjček zaspanček tam na veji visi, zavit ves v lupino sladko še spi. To je recimo uspavanka. Sedaj pa zapiha veter močan – to je zdaj pa že budnica. Tako poskušamo pesem tudi peti. Najprej se bo slišalo, da ga ne smemo še buditi, mogoče bo pa še malo spal. Potem ko zapiha veter, pa to tudi tako interpretiramo. 
 

Veljate za začetnico predšolske glasbene vzgoje pri nas. Kako ste se odločili, da boste poklicno skrbeli za glasbeno vzgojo slovenskih malčkov? 

Rodila sem se v Mariboru, kjer smo živeli med drugo svetovno vojno. Zaradi bombardiranj smo se preselili na deželo, tako da ob koncu vojne nisem imela osnovne šole. Ko so v Mariboru organizirali šestmesečni tečaj, sem ga sicer opravila, ampak tistega pol leta je bilo isto kot nič. Zaradi očetove zahteve sem se sicer vpisala na nižjo klasično gimnazijo, a sem imela 'cveke'.

Ampak to je bilo krasno, veste. Ker vse, kar je slabega, ima tudi nekaj dobrega. Zaradi teh 'cvekov' sem se lahko vpisala na vzgojiteljsko šolo, ki ni bila tako zahtevna kot gimnazija. Nobene želje nisem imela po študiju medicine, kot je želel oče. Moja mama, ki je bila učiteljiščnica, pa je bila zadovoljna z mojo izbiro vzgojiteljske šole. Tudi oče se je pozneje unesel, ker je videl, da sem na tej šoli odličnjakinja in uspešna v glasbi. Volk sit, koza cela. To je usoda. Če jo poslušaš, ti ni nikoli slabo, pa tudi če je videti še tako slabo.

Mira Voglar

Po šestih letih dela v vrtcu sem odšla na vzgojiteljsko šolo. Tam sem imela veliko možnosti sodelovanja s prakso. Začele so nastajati prve vsebine, ki so pozneje tudi izšle. Bibe so recimo nastale zato, ker so mi naložili tudi prakso pri majhnih otrocih, starih dve, tri in štiri leta. Ker nismo imeli kaj delati, so nastale igrive pesmice, da so se otroci lahko igrali.

Pozneje se je rodila obsežna metodika predšolske glasbene vzgoje. Nastajati so začele tudi druge knjige. Prva je bila Čirule čarule, sledila je Krampata Campata, ki je dobila naslov po pesmi o volku. Knjiga Kahlica bahlica je dobila naslov po pesmi o kahlici, ki uide in jo potem iščejo. Tudi Sij, sončece, sij je dobila naslov po pesmici, ki je zdaj objavljena tudi v Kostanjčku zaspančku.
 

Ko sva ravno pri Kostanjčku zaspančku … Veliko vaših pesmi govori o naravi, tudi vaši liki so najpogosteje vzeti iz narave. Zakaj?

Če hočemo otroku dati kakšno dragocenost za življenje, potem je to odnos do narave. To je edina stalnica, ki nam ostane. Meni je bil tehnični razvoj včasih zelo blizu. V vrtcu, kjer sem delala, smo imeli recimo prvi episkop. Imela sem tudi svoj magnetofon in sem ga tovorila v vrtec, da smo se poslušali. Ampak ko sem pisala knjigo Mali kino, ki govori ravno o pripomočkih, sem zapisala, da bi tehnika morala služiti nam, ne mi tehniki. 

Otrokom sem z liki iz narave hotela dati tisto najlepše, ker sem jih imela rada. Čutila sem, ob čem se raznežijo – ob zvončku, ki ga najdejo, ob čebelah, ob kostanjčkih ... Pa tudi jesen, blagodat te tople jeseni. Listki, ki jih pobiramo. Pa živali … živali. Vse to je narava. Narava je naša bližina tudi zdaj, ko virus leta naokrog.

Menu