Modrost narave

Modrost narave

Ko sem na polici knjigarne zagledala knjigo Modrost volkov, sta me naslov in naslovnica takoj pritegnila.

Verjetno zato, ker tako pri svojem psihoterapevtskem delu kot tudi pri sebi opažam, kako se ljudje čedalje bolj odmikamo od svoje narave in s tem od sebe. Zaradi tega imamo cel kup težav, ki pa bi se jim zlahka izognili, če bi že od otroštva ostali v stiku sami s sabo. V knjigi sem videla obljubo, kako ta stik znova vzpostaviti.

Vsa živa bitja smo že ob rojstvu opremljena z instinkti in mehanizmi ravnanja, ki uravnavajo naše vedenje in nam pomagajo preživeti. Človeški otroci nismo pri tem nobena izjema.

Edina razlika med nami in živalmi je ta, da ljudje razvitega sveta večinoma ne živimo v skladu s svojo naravo, saj nas od tega odvračata tako vzgoja kot družbeni sistem, v katerem živimo.

Sčasoma se zaradi zahtev okolice od svoje prave narave odmaknemo tako zelo, da izgubimo svoj notranji kompas in se znajdemo pred kupom težav, kot so:

  • anksioznost in depresivnost,
  • občutek osamljenosti in odtujenosti,
  • splošno slabo psihološko počutje,
  • fizične težave,
  • debelost,
  • bolečine,
  • različne bolezni,
  • težave v odnosih.

Razlogi za naš odmik od lastne narave so različni. Za enega od njih lahko trdimo, da ima velik vpliv na naše odrekanje svoji pravi naravi. Da pa bi ga lahko razumeli, moramo podrobneje pogledati, s kakšnimi mehanizmi preživetja nas je opremila mati narava.

Ljudje se rodimo popolnoma nebogljeni in smo s svojim preživetjem tudi najdlje odvisni od svojih staršev. Če nam starši ne bi priskrbeli hrane in toplote ter poskrbeli za čustveno bližino in varnost, bi težko preživeli.

V nasprotju z mnogimi drugimi živalmi, ki lahko že nekaj tednov po rojstvu več ali manj samostojno skrbijo zase, človeški otroci potrebujemo skrb staršev še veliko let po rojstvu.

Zato je bilo za človeka nujno, da je mati narava »izumila« način, kako zavarovati vez med otrokom in starši, da ti nebogljenih potomcev ne bi pustili na milost in nemilost.

Narava je tako za preživetje človeške vrste poskrbela z navezovalnim vedenjem in hormonskim delovanjem, ki pomagata vzpostaviti močno vez med mamo in otrokom. Vez se vzpostavi tako, da se v materinem telesu že med nosečnostjo, nato pa pospešeno ob porodu izloča veliko različnih hormonov, med katerimi ima glavno vlogo oksitocin, znan tudi kot hormon ljubezni.

Oksitocin ne poskrbi le za krčenje maternice pri porodu, pač pa je zadolžen tudi za »zaljubljanje« mame v svojega otroka. Ob tem se mati na otroka tudi močno naveže.

Na mamo pa se seveda naveže tudi otrok. Če ste kdaj opazovali dojenčka, ste zagotovo videli, kako že od rojstva navezuje stik z očmi, kasneje prilagaja obrazno mimiko in celotno svoje vedenje – vse z namenom, da vzpostavi in ohranja povezavo s starši oziroma skrbniki.

Čeprav je otrok fizično odvisen od skrbi svojih staršev, je že od rojstva naprej psihološko zelo aktiven pri skrbi za svoje preživetje. Poskuša namreč »očarati« starše in sodelovati z njimi tako, da mu bodo izkazovali ljubezen, naklonjenost in skrb, od česar je odvisno njegovo preživetje.

Če so starši zreli – če prevzemajo odgovornost, skrbijo za otrokove pa tudi svoje potrebe, pri tem pa otroka sprejemajo z vsemi njegovimi lastnostmi in čustvi vred – je ta odnos harmoničen.

Otroku takšnih staršev se ni treba pretirano truditi za pozornost in ljubezen, ima pa tudi dovolj svobode, da je to, kar je. Takega otroka ne skrbi, da bi ga starši zavrgli, zato se lahko v miru razvija, izraža svoja čustva in preizkuša meje, raziskuje svoje želje in spoznava samega sebe. Če ga od tega ne odvrača sistem, v katerem odrašča, tudi zlahka ohranja stik s svojo pravo naravo.

So pa družine, v katerih otrok postane platno, na katero starši projicirajo svoje želje, potrebe in pričakovanja. Otroku ne pustijo izražati lastnih želja, potreb in čustev, ampak od njega pričakujejo, da bo izpolnjeval njihove. Otrok zaradi mehanizma navezovanja to vlogo sprejme, saj si s tem poveča možnost za starševsko naklonjenost in bližino.

A cena je visoka. Da se lahko prilagodi željam in potrebam staršev, otrok zanika svoje lastne občutke in potrebe. Odpove se svojim osebnim mejam in ne nazadnje celo spolni nedotakljivosti, če je to potrebno. Za ceno starševske ljubezni se odpove sebi. S takšnim vedenjem dobi tisto, kar nujno potrebuje (ljubezen staršev), na dolgi rok pa izgubi sebe.

Zaradi izgube notranjega kompasa ljudje po navadi iščemo pomoč za svoje težave zunaj sebe – naj gre za nakupovanje najnovejših izdelkov, telovadbo, obiske zdravnikov ali alternativnih zdravilcev, zdravila, terapevte ... Vse to počnemo zato, da bi rešili svoje probleme.

Družba, v kateri živimo, nas na poti reševanja težav bolj ovira kot spodbuja. Spodbuja namreč racionalno razmišljanje in reševanje problemov, razvija našo inteligenco in na splošno daje poudarek vsemu, kar se da meriti, izrazito pa zapostavlja izražanje čustev in čutenje, stik z lastnim telesom, razvijanje intuicije in čustvene inteligence, komunikacijo, skratka vse tisto, kar nas lahko pripelje nazaj v stik s sabo.

Prava rešitev za naše težave pa ni nikoli nekje zunaj, ampak vedno v nas samih. Ne potrebujemo še več izdelkov, še več navodil, še več zdravil, ki bi odpravila našo težavo. Potrebujemo pogled vase. Tam so namreč zbrani vsi odgovori, ki nam bodo pomagali odpraviti razloge za nastanek težav.

Vse živali, tudi ljudje, imamo v sebi prirojen notranji glas, ki pozna odgovore na naša vprašanja. Je zdravilec, ki nam pomaga odpraviti skoraj vse naše težave. Ta glas nam, če se ga naučimo poslušati, da vedno pravilen odgovor.

Govori nam, koliko spanca potrebujemo, koliko tekočine moramo popiti, koliko gibanja potrebujemo in kakšno hrano moramo jesti. Govori nam tudi, kako preprečiti bolezni, kako jih pozdraviti, kako ravnati v odnosih ali določenih situacijah, kakšna služba nam je pisana na kožo, kako vzgajati otroke, čigava družba je za nas zdrava in čigava nam škodi ...

Da bi lahko slišali ta glas in se po njem ravnali, moramo najprej odstraniti ves balast, ki smo ga med odraščanjem nabrali v naši ožji družini in okolici. Odpraviti moramo:

  • neučinkovite vzorce vedenja,
  • omejujoče miselne konstrukte,
  • omejujoča prepričanja,
  • utesnjujoče navade.

Pri tem skoraj praviloma potrebujemo pomoč t. i. razsvetljene priče. Gre za človeka, ki razume, kaj je pomembno, in nam pomaga, da začnemo raziskovati sebe, svoje razmišljanje in vedenjske vzorce.

Najpreprosteje se iskanja samega sebe lotimo tako, da si začnemo postavljati preprosta vprašanja, kot so:

  • Kako se ta trenutek počutim?
  • Mi to sedaj ustreza?
  • Mi je to všeč?
  • Si tega želim?
  • Bi raje počel kaj drugega?
  • Me to veseli?

Pogosto ugotovimo, da na ta preprosta vprašanja nimamo odgovorov ali pa da si kljub odgovorom ne upamo uresničiti svojih želja in potreb. Šele takrat se zavemo, kako omejeno živimo in kako močno se prilagajamo drugim.

Počasi se začnemo učiti, kdo sploh smo, kaj nas veseli, kaj nam je všeč in kaj potrebujemo. Tako začnemo postopoma vzpostavljati stik s sabo in s sedanjim trenutkom. Pri tem nam je lahko v veliko pomoč prav stik z naravo.

Moč narave je v tem, da nas prestavi v sedanji trenutek. Narava namreč obstaja in deluje samo tukaj in zdaj. Preteklost in prihodnost zanjo ne obstajata. Ko pride stresna situacija, ji narava svojo pozornost nameni samo v trenutku, ko obstaja. Ko je nevarnost mimo, pa se denimo živali hitro otresejo presežne energije in nabranega adrenalina ter gredo naprej svojo pot. Ne razmišljajo o izkušnji in ni jih strah, da se bo ponovila.

Ljudje drugače kot živali redko ostajamo v sedanjem trenutku. Večino časa namreč živimo v prihodnosti ali preteklosti – podobno kot živali živijo v trenutku nevarnosti. Nenehno razmišljamo, smo napeti, v nas se pretakajo stresni hormoni. S tem vzdržujemo telo v stanju stalne pripravljenosti, tudi ko nevarnosti ni več ali še ni niti prišla.

Če želimo ohranjati mirnost in sproščenost, pa tega ne zmoremo v svojem običajnem okolju, se čim večkrat odpravimo v naravo. V gozdu, na travniku, v hribih ali na morju se že po nekaj minutah umirimo (seveda če se ob tem zares posvetimo sebi in svojemu telesu). V glavi nam neha brneti. Misli se umirijo. Lažje se povežemo s svojim telesom. Ga začutimo. Začutimo svoje občutke. Kar naenkrat se znajdemo v globokem miru.

V notranji tišini je naš notranji glas glasnejši, zato se z njim laže povežemo in tudi slišimo ter začutimo svoje potrebe, želje, napetosti, čustva ... In natančno vemo, kaj moramo storiti. Sčasoma se naučimo tak stik s sabo vzpostaviti kjerkoli in kadarkoli – in ga tudi ohranjati.

Za zaključek bi se rada vrnila k Modrosti volkov. Med procesom raziskovanja samega sebe je ta knjiga zelo dragocena pomoč, saj ponuja podroben vpogled v svet, v katerega sicer ne bi imeli nikoli tako ekskluzivnega dostopa.

Redki ljudje imajo namreč priložnost, da lahko v naravi podrobno opazujejo življenje kakšne živalske vrste, da iz njenih navad potegnejo podobnosti s svojim življenjem.

Avtorica je to počela vrsto let, nato pa svoja spoznanja zapisala v knjigi. In nam s tem podarila vstopnico za raziskovanje svoje narave z opazovanjem volkov, ki imajo s človeško vrsto veliko več podobnosti kot katera koli druga živalska vrsta.

In zato je ravno vedenje volkov odličen kažipot, ki nam kaže, po kateri poti moramo, da bi se lahko vrnili k sebi in svoji pravi naravi.
 

O avtorici

Tina Korošec
Tina Korošec

Socialna pedagoginja, geštalt izkustvena družinska terapevtka in psihoterapevtka deluje v zasebni praksi. Več na www.psihara.si.

Modrost volkov
Elli H. Radinger

Kako razmišljajo, načrtujejo in skrbijo drug za drugega

Menu