"Od nekdaj čutim odpor do tega, da bi otroci buljili v ekran," piše Urška Božič Križaj v reviji Pogled.

Največje dragocenosti

Kolumna Urška Božič Križaj o otrocih in pametnih napravah.

»Mamiii, kdaj bo risanka?« sprašuje mali na dve minuti zadnje tri ure, medtem ko plenim še zadnji telefon iz otroških rok. Mula se je delala, da bere, ampak seveda je v knjigi držala telefon, igrala igrice in opazila sem šele, ko se je začelo temniti in ji je ekran osvetlil obraz.

Pri nas doma ni televizije. So pa projektor, računalniki, tablice, telefoni. Vse, kar potrebujemo za sodoben korak s časom. Tako nekako. 

Od nekdaj čutim odpor do tega, da bi otroci buljili v ekran. Z dobrim razlogom: vem, kaj se zgodi, če to počnemo dolgo in sistematično in nekritično. Ker sem sama buljila v ekran, dolgo in sistematično in nekritično. Vse, kar imam od tega, je veliko izgubljenega časa in veliko idej, ki se niso niti rodile, kaj šele obrodile. Pa lenobo, ki se je po mojem umu in telesu razrasla kot plevel in sem potrebovala ogromno časa in energije, da sem jo spravila pod nadzor. 

In če še ne bi bila v to prepričana na podlagi lastne izkušnje, me prepriča moj še ne šestletnik, ki z rdeče obrobljenimi očmi kriči, da bi on še eno risanko. Povsem hipnotiziran, odsoten, v krču. NE ga v tistem trenutku tako razjezi, da ni nič več svetega, niti metanje nevarnih predmetov niti udarci, ki jih nameni oviri do te risanke, to je svoji mami. Hočem reči, da ga gledanje risank spremeni. Ker te tudi niso vse nedolžne, ampak prikazujejo nasilje – sicer karikirano in poenostavljeno, a zelo prisotno.

Od dolgega in nekritičnega buljenja v ekrane imam predvsem veliko izgubljenega časa in idej, ki se niso rodile, kaj šele obrodile.

To ne pomeni, da sem tako zoprna, da svojim najstnikom ne bi kupila telefonov, ne, to ne – skušam pa njihov čas na telefonu karseda omejiti. Ravno zato, ker skušam vsaj omiliti to izgubo energije, kreativnosti in življenjskih ambicij. 

In to, ah, to se je v praksi izkazalo kot zelo težko uresničljivo. Ekrani so nekaj najbolj privlačnega na svetu. Ne le, da sem se počutila kot paznik, ki stalno nadzira otroke, ali res delajo za šolo ali igrajo igrice, počutila sem se kot težakinja, ki otrokom omejuje zabavo, ker jim ne dovoli več kot dveh celovečernih filmov na teden (Razen v »korona času«, ko sem morala otroke utišati in ni šlo drugače. Poskusite vi delati in obenem krotiti pet otrok.).

Tako imamo pri nas doma po novem sef. Ne za »dragocenosti«, teh je v jogijskem svetu bolj malo, ampak zato, da otroci, ko pridejo domov, tja odložijo svoje telefone in tablice. In potem sef zaklenemo in svet postane prijetnejši. Bolj prijazen, bolj družaben, svetlejši, tišji, mirnejši. Zdaj resno razmišljam, da na morje sploh ne bi vzeli elektronskih naprav. To moram le še povedati svojim otrokom …

Najljubše knjige Urške Božič Križaj
O avtorici

Urška Božič Križaj je certificirana učiteljica Iyengar joge in avtorica knjig Pravljična joga, Mini joga in Joga za ženske.

 

Članek je bil objavljen v reviji Pogled

Pogled o različnih vidikih vzgoje in starševstva piše poglobljeno, tehtno in praktično. Zaupanja vredne vsebine pišejo znani slovenski strokovnjaki z različnih področij.
Spoznajte revijo >

Revija Pogled, julij-avgust 2020
Pogled

Pogled lahko pridobite kot brezplačno starševsko prilogo ob naročilu otroških revij Cicido in Ciciban.

Menu