Deljenje igrač je za nekatere otroke težje kot za druge.

Nekateri otroci se pač najraje igrajo sami

Deljenje igrač je za nekatere otroke težje kot za druge. Razlogi za to so različni, starši pa iz tega pogosto delajo (pre)velik problem.

So tudi vas, ko ste bili majhni, učili, da morate igrače deliti z drugimi? Verjetno večina med vami, sedaj ko ste odrasli, podobno uči tudi svoje otroke. Pa morajo otroci igrače res na vsak način deliti? Oglejmo si stvar še z nekoliko drugačnega zornega kota ...

Ko starši vidijo prepir med otroki, ki je nastal zaradi tega, ker en otrok svoje igrače ni želel deliti z drugimi, se v veliki večini razjezijo na »sebičneža«, ki je prepir zakuhal s svojo trmo. »Presneto, kako se pa obnašaš? Zakaj se preprosto ne morete igrati skupaj?« Ali pa: »Ta igrača ni samo tvoja! Posodi jo sestri.« Ali pa celo: »Če igrače takoj ne daš bratu, ti jo bom za en teden vzel! Jasno?!«

Seveda so nameni pozitivni, otroke želimo naučiti nesebičnega deljenja, sodelovanja in »ekipnega duha«. Nočemo, da bi bili egoistični, netovariški in usmerjeni zgolj k lastni koristi. Vse to je otroke seveda treba naučiti, toda ali želeno vedenje otrok res dosežemo tako, da prekinjamo njihovo igro in jih silimo v skupno igranje oz. v to, da igračo, ki je v tistem trenutku očitno del njihove igre, prepustijo nekomu drugemu? Poglejmo na stvar še nekoliko drugače!

Postavite se v otrokov položaj …

Predstavljajte si, da recimo berete knjigo … zatopljeni ste v napeto zgodbo, ki se odvija med platnicami, popolnoma vas je posrkalo v neki drugi svet. Nenadoma do vas pristopi partner in izrazi željo, da bi knjigo bral on. Kaj mu boste odvrnili? Mu boste knjigo kar predali ali pa mu boste razložili, da jo trenutno berete vi in da jo dobi takrat, ko jo boste bodisi prebrali do konca ali pa se je naveličali? Skoraj zagotovo bo vaš odgovor bolj podoben drugi opciji, kajne?

Sedaj pa se zamislite – ali od otroka, ki se igra z določeno igračo, ne zahtevate prvega načina odziva? V čem je pravzaprav razlika, če nekdo od vas zahteva, da mu TAKOJ predate knjigo, ki jo več kot očitno ravno berete, in če vi od otroka zahtevate, da PRI PRIČI preda svojo igračo bratu ali sestri? Tudi otrok je namreč ravno sredi napete igre, tako kot ste vi sredi napete zgodbe. Zakaj se nam torej zdi, da imamo od otroka pravico zahtevati nekaj, kar bi nas same razjezilo?

Druga stvar, na katero pri tovrstnih zahtevah po deljenju igrač morda ne pomislimo, je, da določena igrača otroku pomeni zelo veliko in jo zaradi tega nerad deli z drugimi. Morda ima najljubšega medvedka, ki ga spremlja povsod. Vi pa zahtevate, da ga posodi prijatelju. Pomislite, bi vi nekaj, kar vam ogromno pomeni (pa naj gre za nov avto, babičino ogrlico ali poročni prstan), kar mirne duše predali nekomu, ki bi to od vas zahteval? Zelo verjetno ne. Zakaj naj bi torej otroci?

In še zadnja stvar, na katero radi pozabimo, ko od otrok zahtevamo, da svoje igrače delijo in se z njimi igrajo skupaj: vaš otrok je morda introvertiran tip človeka, ki se pač raje igra sam. Tako njegovo upiranje, da bi se igral z bratom ali sestro, in umikanje z igračami v samoto ni odraz kapric in egoizma, temveč potrebe, da se umakne od direndaja drugih otrok. Pustite mu dihati, in ko si bo napolnil baterije, se bo zagotovo – vsaj za določen čas – z veseljem spet pridružil otrokom in tudi rade volje delil svoje igrače.

Demokracija pri igračah?

Kako torej otroke naučiti deljenja igrač (in drugih stvari) na boljši način? Morda lahko poskusite metodo, ki jo že skorajda stoletje uporabljajo zagovorniki pristopa montessori.

  • Pravzaprav je metoda zelo preprosta, njeno bistvo pa je, da ima otrok, ki se že igra z določeno igračo, to pravico početi, dokler si želi. Če se z isto igračo nenadoma zaželi igrati drug otrok, ima na voljo dve možnosti: lahko bodisi opazuje prvega otroka pri igri ali pa si za igro izbere drugo igračo. Igrača, s katero se igra prvi otrok, mu bo na voljo šele takrat, ko se je bo prvi otrok naveličal.
  • Drugi otrok lahko prvega seveda tudi vpraša, ali se mu lahko pridruži pri igri, vendar ima prvi otrok vso pravico, da ga zavrne, če tega ne želi.
  • Ko se otroci teh pravil navadijo, vam ne bo treba nenehno posredovati pri prepirih in odločati, kdo se bo igral z določeno igračo. Seveda pa bodite pri postavljanju pravil dosledni – tudi takrat, ko so na obisku tuji otroci.
  • Pa še to: tudi v družinah, kjer je veliko otrok, naj ima vsak otrok igrače, ki so izključno njegove. In vsak otrok naj se sam odloči, ali bo te igrače posodil sestram ali bratom – če tega ne želi, je to popolnoma v redu. Toda obenem mora razumeti, da njegove sestre in bratje nekaterih igrač prav tako ne bodo želeli posoditi njemu.

Moje, tvoje, njegovo, njeno …

Če vas skrbi, da se otrok na tak način ne bo naučil deljenja in tovarištva, morate vedeti, da se lahko otrok tega nauči šele takrat, ko dojame pojem lastnine. Nujno je torej, da otroku dovolite, da do igrač vzpostavi odnos »lastnik – lastnina«.

Šele ko bo otrok razumel, kaj je lastnina, bo namreč sposoben tudi deljenja. Spoznati mora, da bo kot lastnik neke igrače, ko jo bo posodil drugemu, slednjo dobil tudi nazaj. Takrat jo bo tudi lažje delil z drugimi. Če ga v deljenje silimo, pa bo do tega razvil zgolj odpor.

Vzgoja po metodi Montessori
Vzgoja po metodi Montessori
Tim Seldin

Menu