Jorge in Demián Bucay, avtorja knjige O starših in otrocih

Oče in sin Bucay o starševstvu

Slavna argentinska psihoterapevta, oče in sin, Jorge in Demián Bucay raziskujeta intimni odnos med starši in otroki.

Vez med starši in otroki traja vse življenje. Ta intimni in intenzivni odnos – tako v ljubezni kot v konfliktih – v navdihujoči knjigi O starših in otrocih raziskujeta oče in sin, slavna argentinska psihoterapevta Jorge in Demián Bucay.

Argentinski pisatelj dr. Jorge Bucay (1949) in njegov sin Demián Bucay (1977) sta psihiatra in psihoterapevta. 26 knjig Jorgeja Bucaya je prevedenih že v 30 jezikov in so med najbolje prodajanimi v več kot 40 državah sveta. Tudi pri nas število njegovih oboževalcev vztrajno raste, še zlasti odkar je (že dvakrat) obiskal Slovenijo. Demián je doktoriral iz geštalt terapije in se trenutno ukvarja z individualnim svetovanjem ter svetovanjem za pare in družine.

V knjigi O starših in otrocih, ki ima zanimivo strukturo, saj je besedilo ločeno na tisto, ki ga govori oče Jorge, tisto, ki ga govori sin Demián, in tisto, ki ga govorita skupaj, najdemo pronicljive zapise o ohranjanju in poglabljanju temeljnih vezi med otroki in starši, ki nam bodo v pomoč, da bomo bliže svojemu otroku, staršem in sebi. Privoščimo si bralni zalogaj za pokušino.

O družinski dediščini

Sin Demián

Ko sem končeval srednjo šolo, sem se, tako kot številni drugi mladi, znašel pred vprašanjem, kaj bom študiral. Kot številni drugi mladi in ne kot vsi pravim, ker se mi zdi, da je bilo pri tem vprašanju navzočih veliko preddoločil, vnaprejšnjih odločitev (ne nujno takih, s kakršnimi se soočajo vsi), ki sem jih sprejel že veliko prej, ne da bi se tega sploh zavedal. Seveda so bile rezultat moje vzgoje.
Nisem se denimo odločal med tem, ali naj grem študirat ali ne; to sploh ni bilo vprašanje. Niti na kraj pameti mi ni padlo, da ne bi imel univerzitetne izobrazbe. To ni bilo znotraj mojega snopa svetlobe, to je bila nezamisljiva in potemtakem neizvedljiva možnost. In od kod, če ne od staršev, lahko takšna določitev izvira?
Ampak, ne razumite me narobe, ni šlo za prepoved. Moji starši mi niso spet in spet vbijali v glavo: »Moraš študirati … moraš na fakulteto … če tega ne boš naredil, boš umrl od lakote …« Ne. Če bi mi rekli kaj takega, bi ta možnost v moji glavi obstajala, bila bi sicer negativno zaznamovana (ali pa pozitivno, če bi bil zelo uporniško razpoložen), ampak bila bi tam, vsaj pomislil bi lahko nanjo … Ta določitev pa je bila veliko bolj korenita, arhaična in brezprizivna.
Ni si težko predstavljati, da so me že od malega spraševali: Kaj boš študiral, ko boš velik? Kam boš šel naprej? Si si že izbral poklic? Če te vprašajo, kaj boš študiral, je jasno, da je možnost ne študirati zunaj zemljevida možnosti.

Oče Jorge

Res je. Če bi nekoga, ki ni še nikoli pil čaja, vprašali: »Boš črnega ali kamiličnega?«, bi ta človek težko rekel: »Pravzaprav bi kavo z malo mleka,« saj že samo vprašanje namiguje, da je na voljo samo čaj (še več, da nima niti opcije spiti ničesar). Ampak prisežem lahko, da namen ni bil pogojevati, čeprav zdaj, ko poslušam sina, ne dvomim, da je moja drža delovala tako. In kako je torej do tega prišlo? Odgovor je preprost, čeprav morda malce
vznemirja: tudi moje vprašanje je bilo rezultat prejšnje pogojenosti. Iz takšnih ali drugačnih razlogov zame to, da moja otroka NE bi študirala, preprosto ni bilo opcija. To mi je bilo jasno, bilo je predvidljivo in logično. Vsaka druga možnost je bila tudi zame »nezamisljiva in neizvedljiva«.
Vendar pa sem skoraj prepričan, da bi, če bi kateri od mojih otrok rekel, da »bi raje kavo«, torej da se je odločil, da ne bo študiral, tej odločitvi sicer ugovarjal, mislim pa tudi, da bi jo nazadnje podprl enako predano, kot sem nameraval podpreti odločitev za študij.

Jorge in Demián

Kot starši se moramo zavedati, kako močan učinek imajo predpostavke, predsodki in ideali, ki jih prenašamo s sabo, na naše otroke, kajti to bo določilo, kaj bomo prednostno
»osvetlili« s svojimi izreki, s svojim zgledom, s svojo pozornostjo in svojimi interesi. Naš pogled bo definiral ne le »snop svetlobe«, v katerem se bodo naši otroci udobno gibali, temveč bo tudi v temi pustil tiste poti, ki si jih zanje ne želimo, in hkrati tiste, ki zaradi naše lastne vzgoje za nas nikoli niso bile opcija.
Celo tako pa moramo vedeti in se spomniti, da bo za naše otroke (in za vsakogar drugega) vedno najbolje, če bodo lahko sami odločali o tem, kaj si želijo v lastnem življenju, in to v okolju, v katerem bo razpon možnosti, ki bo na voljo in osvetljen, kar najširši in bo v njem vsaka možnost izvedljiva. Nemogoče je zanikati, da so za nazadnje sprejeto odločitev odgovorni otroci (toliko bolj, kolikor starejši so), vendar misliva, da se očetje in matere ne smemo delati neumnih glede tega, da je to, kar otrok naredi s svojim življenjem, deloma tudi naša odgovornost.
Vpliv, ki ga imamo starši na otroke, je močan, zato ne bi smeli podcenjevati učinka, ki ga imajo nanje naše besede in ravnanje. Tako v primeru ko si prizadevajo, da bi nas posnemali, kakor takrat, ko se zaženejo v vse, kar morejo, da nam ne bi bili niti najmanj podobni.

O starših in otrocih: kako ohranjati in poglabljati temeljne vezi
O starših in otrocih: kako ohranjati in poglabljati temeljne vezi
Jorge Bucay, Demian Bucay

Menu