Sta fant in punca lahko samo prijatelja?

Sta fant in punca lahko samo prijatelja?

Čez glavo imam že karantene.

Vem, da se tako ne sme govoriti, ker je bolezen, zaradi katere že mesece ždimo doma, resna reč in ker s tem, da morebitne kužnine zapiramo v zasebnost, drugim rešujemo življenja, pa še dokazujemo, da smo solidarni, nesebični, zreli, oh in sploh (Božiček vse vidi, pravi moja mami!), ampak jaz sem izolacije do grla sita.

Pogrešam sošolce in prijatelje, čeprav so včasih zoprni, in celo šolo pogrešam, pa si nikoli nisem mislila, da sem tako navezana na tiste polomljene klopi, polepljene z žvečilnimi gumiji, hodnike, na katerih zaudarja po praženi čebuli, in učilnice, v katerih nikoli ni kisika (tudi brez maske). Predvsem pa bi se rada spet zbujala z mislijo, da bom kmalu videla Njega. (Nekako mi pomaga, da se postrgam s postelje.)
Mislim, da Njega, Luka, pogrešam še najbolj. To se hecno sliši, glede na to, da zadnje čase govoriva več, kot sva kadarkoli prej (prej nisva nič, zato je napredek več kot stoodstoten), in da zdaj včasih zmore že cel stavek in kako ločilo, kar se mi sploh zdi prekrasno. Ampak kaj, ko mi to več ne zadošča … Kajti če sem prve dneve poskakovala ob vsakem pisku, ki je naznanjal novo sporočilo, si zdaj ob vsakem sporočilu le še močneje zaželim, da pred mano ne bi bile samo črke, temveč živ človek iz mesa in kosti. (Čudovito oblikovanih kosti in prijetno mišičastega mesa, če smem dodati.) Lepo si je dopisovati z njim, toda če bi ga lahko pri tem še gledala ali se ga, oh, dotaknila, potem … No, potem bi me najbrž kap. Vendar bi bila to najlepša kap in pravzaprav vrhunec mojega življenja.
 
Za Božička
Dragi Božiček, če to bereš … Mi, prosim, dovoli nekaj pojasnil. Nočem namreč, da bi mislil, da sem nehvaležna in razvajena. (Pa za božič si res želim nove rolerje.) Prisežem, da sem pridna, disciplinirana, skromna, solidarnanesebičnazrelaohinsploh, predvsem pa super nadsrečna, da Luka končno ve, da obstajam – toda strogo matematično gledano je stokrat nič še vedno nič in moja mami zmeraj pravi, da nobena elektronska naprava ne more nadomestiti pristnega človeškega stika. Veeem, da naokoli pleše korona in da pri pristnih stikih z nasprotnim spolom običajno pogorim, ampak če lahko sanjam, da bom nekoč dobila Nobelovo nagrado za književnost, pa da bom suha, lepa in priljubljena – kar te do zdaj še nikoli ni motilo –, mi boš menda odpustil tudi nekaj hrepenenja po poglobitvi odnosa z Luko, zlasti zdaj, ko sva se tako neverjetno ujela na duhovno-intelektualni ravni. (In res res reees rabim nove rolerje. Gibanje je zdravo!) Hvala.

Kaj bo potem?

Velikokrat razmišljam, kaj bo, ko se bo izolacija končala. Po eni strani se tega strahotno bojim. Ne samo, da se bom morala sprijazniti s preozkimi kavbojkami (doma imamo hladilnik čisto preblizu kavča), svežimi mozolji na bledih licih in sončno svetlobo – strah me je, da se bo moje ljubezensko življenje vrnilo v predkoronsko stanje, ko je bilo … no, na nuli. (Kar že veste.) Da bo imel Luka toliko drugih opravkov, da mi ne bo več pisal. In da bom spet sama, samcata in osamljena, vse v enem, povrhu pa tudi nesrečna in obupana, ker bom imela s koronsko mišelinko na trebuhu in gnojnim turom na nosu še toliko manj možnosti, da kje najdem princa svojih sanj. Hočem reči, da on najde mene.
Po drugi strani pa se konca karantene veselim. V mislih sem že stokrat doživela, kako si po vsem tem z Luko stečeva v objem in si med poljubom šepetava, da so bile vse tiste besede po spletu samo netivo za koprnenje in da je z vsako piko in veliko začetnico najina ljubezen samo rasla, dokler ni na koncu prerasla naju in najine šole in sploh celega sveta. (Kako vse to poveva med poljubom, si v resnici ne predstavljam najbolje, ker je v moji domišljiji vse mogoče, v resničnosti pa ne – recimo to, da Luka reče »netivo za koprnenje« ali da se jaz poljubljam, kot da sem to že kdaj počela – ampak sekiranje zaradi nečesa, kar se še ni zgodilo, je kot spanje, preden si zaspan (brezveze).) Nočem verjeti, da njemu najino dopisovanje ne pomeni toliko kot meni; zakaj bi mi pisal, če mu bi ne bi bilo mar? Gotovo bi lahko počel tisoč drugih stvari in klepetal s katerokoli punco na svetu (sploh odkar ima za profilko tisto noro sliko, na kateri se jasno vidijo njegove mišice in pramen las, ki mu sili na oči). Toda izbral je mene! In menda to ne more biti nepomembno?!

Logika je jasna

»Punca in fant ne moreta biti samo prijatelja,« je prepričana tudi Klara Jasna in s tem dodatno neti mojo domišljijo. »Punce se družimo s puncami in fantje s fanti. Če pa se dobro razumeš s pripadnikom nasprotnega spola, pomeni, da ti je všeč in da imaš lahko z njim zvezo.«
Te logike, priznam, ne razumem najbolje oziroma mi v miselni verigi zmanjka kakšen člen – ampak sklep mi je, jasno, všeč. Na njegovi podlagi je moja logika pridelala pet sklepov:
1. Jaz sem punca in Luka je fant.
2. Luka se pogovarja z mano, ki sem punca, kar pomeni, da misli, da se dobro razumeva.
3. Ker se z Luko dobro razumeva, pomeni, da sem mu všeč. (Da je on všeč meni, itak vemo.)
4. Ker sva si všeč in se dobro ujameva, bi lahko imela zvezo. 
5. Luka ni več z Anjo, ker če bi bil, se ne bi pogovarjal z mano, ampak z njo. 
Tole zadnje sem podčrtala, ker se mi je zdelo ne samo pomembno, temveč tudi zelo razveseljivo. (Hotela sem dodati še šesti sklep: Logika je zakon, a sem na koncu sklenila, da se bom držala tistega, kar je pravilo brez izjem. Logika pri matematiki – koliko je star oče, če je dvakrat starejši od sina in trikrat mlajši od sosedove kosilnice – mi gre kljub vsemu na živce.)
»Blagič, ker boš imela po koroni fanta,« je dodala Klara Jasna in na glas zavzdihnila. Ob tem me je izstrelilo v vesolje, ampak, priznam, le za kratek pici-mici, sladek hip. Potem me je namreč spet zagrabila panika, da bom imela, ko se bo vrnila resničnost, le svoje kile in mozolje, Luka pa opravke in se bo čarovnija razblinila kot Pepelkina kočija, iz katere so na koncu lahko naredili samo še svečnik za noč čarovnic. 
»Ne pretiravaj,« sem ji rekla. »Marsikaj se še lahko zgodi.« 
Vem, da je ob tem zavila z očmi, ker je Klara Jasna pač nepopravljivi romantik in zares verjame, da se buča lahko spremeni v prevozno sredstvo. (Ki ni mestni avtobus ali staro razklumpano kolo!) 

Tudi nasprotna logika je jasna

»Jasno, da sta fant in punca lahko samo prijatelja,« pa je rekla Polona, kakor hitro sem ji pojasnila svoje dvome in na hitro orisala pet sklepov. »Jaz imam na odbojki cel kup frendov.«
»Ziher so zaljubljeni vate,« sem prhnila. Polona je bila vsem všeč in vsi smo si želeli biti kot ona. Ali z njo.
»Ne pa niso,« je ugovarjala. 
»So pa geji,« sem pohitela.
»Niso.« Prepričana sem, da je tudi ona zavijala z očmi. »Veliko jih ima punce.«
»Jaz bi bila ljubosumna!« V resnici ne vem, kako bi se odzvala, če bi moj fant prijateljeval s Polono. Ampak všeč mi že ne bi bilo. »Najbrž razmišljajo, da bi jih pustili in hodili s tabo.« 
Vem, tudi tej logiki je manjkal kakšen člen, morda celo kolesce (v moji glavi). Toda misel, da se fant in punca lahko razumeta in družita, kot da sta istega spola, se mi je zdela nepredstavljiva. Če se z nekom tako zelo ujameš, da bi se rad ves čas pogovarjal z njim, in mu zaupaš in se ti zdi pameten in duhovit in krasen – zakaj ne bi bil vanj tudi zaljubljen?
»Ker ti mora biti za zaljubljenost človek tudi privlačen,« je zavzdihnila Polona. »In to je čisto fizična reč.«
Aaa, ti presneti športniki, zanje je vse fizično! »Meni je to plehko in površinsko,« sem zapiskala, ker mi je ob misli, da bo Luka kmalu videl moje mišelinke, znova vzelo sapo. »Prava ljubezen se zgodi v duši.«
»To je traparija.«  
Potem me je spomnila na prijaznega Izaka iz glasbene šole, ki mi je za valentinovo poslal ljubezensko pisemce in sem ga zavrnila, ker ob njem nisem čutila metuljčkov v trebuhu, jaz pa sem ji zabrusila, da je to čisto drugače, ker z Izakom ne klepetam skoraj vsak dan, ampak samo ob petkih, ko imamo teorijo, nato pa sem odložila. Včasih motnje v sistemu preživim samo tako, da jih zanemarim.

Soočenje

Nato pa je naneslo, da sem morala v trgovino. Nikogar ni bilo doma in jaz sem bila brez zajtrka. Nase sem navlekla prvo trenirko, ki mi je prišla pod roko, in se odvlekla do najbližje špecerije. Niti počesala se nisem, ker itak ni razlike – metla je pač metla, pa če jo še tako krtačiš. 
Hodila sem med policami, tuhtala, kaj bi jedla, štela kovance … In naenkrat doživela šok. Tega prizora ne bom nikoli pozabila: stala sem pri hrenovkah in on pri šunki. Obstala sem kot vkopana, s pasjo radostjo v rokah, on pa je strmel v svinjska stegenca v rezinah in se pretvarjal, da me ne opazi. Vem, da me je videl, ker sva se skoraj dotikala s komolci; tako blizu sva si bila, da sem zavohala njegov gel za lase, čeprav sem do takrat pod masko vohala le svoj zadah (in on najbrž mojo postano podpazduho), in zares spregledal bi me lahko samo, če bi bil tista uboga šunka, ki jo je stiskal v dlani. 
Trajalo je kakih milijon let, da sem se ovedla in izšepnila: »Živio.« Želela sem si, da bi zvenelo samozavestno in odločno, ampak če si ves metlast v glavo in ti smrdi pazduha, iz sebe težko izdaviš kaj, kar bi spominjalo na glas. 
»Mžmjo,« je zamomljal, da sem ga komaj slišala, čeprav mislim, da ne zaradi maske. Niti pogledal me ni. (Kar je najbrž sreča.) Zabrisal je šunko v voziček, zdirjal proti blagajnam in vse, kar mi je ostalo za njim, je bil spomin na vonj njegovih las. Pozabila sem, po kaj sem prišla, in ker tudi lačna nisem bila več, sem počasi odložila klobaso, vrnila kosmiče na polico (itak to dvoje ne gre skupaj) in kot v snu oddrsala proti izhodu. 
Ni bilo sprinta za objem. Ni bilo poljuba. In vse, kar je gorelo, je bil moj obraz, zardel od sramu, razočaranja in bolečine. Ni me hotel srečati. Ni me hotel niti poznati.
Tega tisti, s komer hodiš, ne naredi. Pa prijatelj tudi ne.
V resnici sem se počutila kot koronavirus, ki je trčil ob nekoga brez zaščite. 
Doma sem se zjokala.

(se nadaljuje) 

 

Članek je bil objavljen v reviji PIL

PIL je mesečna revija, ki združuje vse, kar najstnike najbolj zanima, jim pomaga skozi najstniška leta, jih zabava in jim širi obzorja.
Več o reviji > 

PIL, junij 2020
Revija PIL

Naročniki na dom prejmete 15 % popusta in brezplačno kodo za celoleten dostop do izbranih nalog na interaktivnem portalu Učimse.com.

Menu