Ti in jaz

Ti in jaz

Govorim s prvo šolarko, enajst let ima, in mi pove: »Nobene prijateljice nimam v razredu. Nihče se ne druži z mano, drugi se razumejo, mene pa zafrkavajo in se me izogibajo.«

Potem naključno srečam njeno sošolko, beseda nanese na odnose v razredu. »Grozno je, izločajo me iz vsake dejavnosti, fantje se spravljajo name, nimam prijateljev.« Na koncu srečam še njihovega sošolca, zdaj vrtam. »Skrivajo mi superge,« reče. »Nagajajo mi. Zelo samega se počutim.«

To je čisto pravi razred v čisto pravi slovenski šoli, o katerem je učiteljica na roditeljskem sestanku povedala, da je »zelo lušten, da se učenci dobro razumejo in da so zelo simpatični.« Hecno, sem pomislila. Kako je mogoče, da so vsi v istem prostoru, gledajo enake reči in se ukvarjajo z enakimi stvari – pa jih vendar dojema vsak po svoje?
 

Vsak v svojem mehurčku

Če vprašate mene, je prvi problem pri odnosih, da niso črno-beli. Vsak odnos je z različnih vidikov videti drugače, ker ga opazujemo skozi prizmo svojih pričakovanj, izkušenj, strahov in želja. Zadnjič sem se recimo sporekla s svojim možem – meni se je zdelo, da sem zelo prijazna, on pa mi je očital, da ga ignoriram. In če bi vprašala koga tretjega, kaj je opazil on … kdo ve, kaj bi izvedela.

Bistvo je, da včasih sebe vidimo drugače, kot smo videti od zunaj, in da po drugi strani preveč pričakujemo od drugih. Ali pa svojih čustev in pričakovanj ne izrazimo dovolj jasno. Živimo skratka vsak v svojem mehurčku in se sprašujemo, kako to, da mi v njem vpijemo, cepetamo, jokamo, tulimo, hrepenimo, vriskamo in tolčemo s pestmi – zunaj pa gre svet mimo, kot da nas sploh ni.
 

Vsak je sebi najpomembnejši

Druga težava z odnosi je, da smo pogosto precej bolj osredotočeni nase kot na druge. To pomeni, da se večinoma ukvarjamo s tem, kakšen vtis bomo pustili, kaj čutimo, kaj nas prizadene, katere so naše pravice in kako jih kršijo, kaj si želimo, pa tega ne dobimo … seznam je pravzaprav neskončen.

Pri tem pozabljamo, da so v podobnem položaju tudi drugi, to pomeni, da se tudi oni ukvarjajo zlasti sami s sabo, in da so tudi oni polni dvomov, skrbi, negotovosti, želja in hrepenenj. Zaradi kombinacije obojega, nesamozavesti in usmerjenosti nase, potem mislimo, da smo edini, ki nas spregledajo in ne marajo – edini, ki se jim godi krivica.
 

Vse je usodno

In potem je tu še problem številka tri: težave pogosto jemljemo usodno. Ob vsakem sporu, neprijetnosti, pomislimo: to je to. Nihče me ne mara. Nihče me nikoli ni maral in me nikoli ne bo imel rad. Izobčen/a sem. Zakopljemo se v razočaranje, v žalost in se valjamo v samopomilovanju, zaradi česar vse vidimo črno. Nič ni dobro. In nikoli več ne bo. Da bi se človek kar pokril čez glavo in ne bi nikoli več pokukal ven.
 

Nekaj praktičnih nasvetov

Toda vrnimo se v razred in vse to prenesimo v prakso. Kaj lahko naredite, če imate občutek, da ste razredni čudak, da vas izločajo, da se vas izogibajo, da vam nagajajo, skratka, da vas nihče ne mara? 

  • Premislite, kako sami prispevate k odnosu s sošolci. Ste prijazni, razumevajoči, sprejemajoči, ali dajete vtis, da vam je vse odveč, ste negativni, velikokrat komu kaj očitate, ste nesramni ali vzvišeni? Pogosto se zaradi želje, da ne bi bili videti manjvredni, pretirano hvalimo; ker nočemo, da bi nas imeli za prestrašene in nebogljene, postanemo preglasni; ker bi radi prikrili svoje napake, opozarjamo na druge. Takih dvojic je mnogo – in marsikdaj se jih niti ne zavedamo. 
  • Poglejte, ali je v razredu še kdo, ki se počuti podobno kot vi. Skoraj vsak razred ima glasno, priljubljeno skupino »kul« ljudi, s katerimi bi se rada družila večina, in nekaj »tihih mišk«, ki stojijo v ozadju. Zakaj ne bi pristopili k njim? Poiščite skupne interese, hobije, skupna izhodišča za pogovor. Pogosto čakamo, da bodo drugi nagovorili nas, namesto da bi sami naredili prvi korak. Ampak če vsi čakamo, da se bo zganil drugi, čakanja ne bo nikoli konec …
  • Odkrito komunicirajte. Če se vam zdi, da se vas nekdo izogiba, ga vprašajte, zakaj je tako. Ne obtožujte, raje recite: »Občutek imam, da se zadnje čase manj družiš z mano. Sem morda naredil/a kaj narobe? Te kaj moti?« Potem poslušajte, kaj vam ima drugi povedati; ne bodite takoj užaljeni, premislite, kaj je rekel, ali so obtožbe utemeljene, in šele nato ukrepajte. 
  • Prilagajajte se … vendar ne izgubite glave. Velikokrat pričakujemo, da se nam bodo drugi povsem prilagodili – da bodo počeli, kar hočemo početi mi, ali da bodo vedno rekli pravo stvar. Toda za dobre odnose je treba znati tudi prisluhniti. Jasno, do neke mere: ne smemo pa recimo izgubiti lastne identitete ali delati kaj, česar se bojimo, se nam zdi narobe ali nas celo boli, nam škoduje ali je nevarno. Pravo prijateljstvo temelji na spoštovanju vseh udeleženih.
  • Če se kljub vsemu temu v razredu slabo počutite, o tem povejte staršem, učiteljici ali drugemu odraslemu, ki mu zaupate. Mogoče lahko zamenjate razred ali celo šolo. Če to ne bo mogoče, pa vam bo odleglo že po pogovoru, v katerem vam bodo – upam – razložili, da včasih tako pač je, da kdaj pač pademo v skupino, v katero ne spadamo, in da za to nismo nič krivi. Stisnimo zobe; v srednji šoli, na faksu ali pozneje v življenju, ko se bo naš socialni krog razširil, bo skoraj gotovo bolje.
  • Če ste žrtev medvrstniškega nasilja, o tem nemudoma povejte odraslemu, ki mu zaupate, najbolje učitelju ali svetovalnemu delavcu. V šoli se moramo počutiti varne – in oni bodo že znali poskrbeti za to.

     

Članek je bil objavljen v reviji PIL

PIL je mesečna revija, ki združuje vse, kar najstnike najbolj zanima, jim pomaga skozi najstniška leta, jih zabava in jim širi obzorja.
Več o reviji > 

Pil, november 2020
Revija PIL

Naročniki na dom prejmete 15 % popusta in brezplačno kodo za celoleten dostop do izbranih nalog na interaktivnem portalu Učimse.com.

Menu