Pogled na muzej Prado iz botaničnega vrta

22 pikanterij o muzeju Prado

V januarski številki revije Reader's Digest se lahko sprehodite po 200-letni zgodovini enega najbolj znanih muzejev sveta.

Vabimo vas na sprehod po 200-letni zgodovini enega najbolj znanih muzejev sveta in njegovih manj znanih vidikih.

1. Slavne korenine 

Odprtje Louvra v Parizu leta 1793 je bilo preludij v to, kar danes označujemo z izrazom ohranjanje kulturne in umetniške dediščine. V Madridu, opustošenem od grozot vojne za neodvisnost od Francije, je iz kombinacije duha razsvetljenstva iz Louvra, zanimanja za umetnost, ki ga je kazala tretja žena Ferdinanda VII., Marija Izabela Braganška, in cele vrste slik v monarhovi lasti, na katerih se je nabiral prah, zrasel muzej Prado. 

2. En dan v tednu 

Kraljevi muzej slikarstva in kiparstva so slavnostno odprli 19. novembra 1819 v zgradbi, ki jo je leta 1785 zgradil arhitekt Juan de Villanueva; v pritličju je bila Akademija znanosti, v zgornjem pa Kabinet naravoslovnih znanosti. V času odprtja je bilo v muzeju 311 slik španskih slikarjev. Obiskati ga je bilo mogoče en dan v tednu, in sicer s pooblastilom ali na priporočilo člana kraljevega dvora. Slike niso imele razlag, samo številko in ime slikarja. Leta 1868 se je Kraljevi muzej slik in kipov preimenoval v Narodni muzej slikarstva in kiparstva.

3. Sobana pohujšanja

V prvih letih delovanja muzeja se je Ferdinand VII. pritoževal, češ da so nekatere umetnine “na meji spodobnega” in da javnosti ne bi smelo biti dovoljeno, da jih vidi. Kralj je imel v mislih akte, slikarsko zvrst z dolgo tradicijo. Tako so v Pradu odprli poseben razstavni prostor, rezerviran za akte, kamor je bilo mogoče vstopiti samo s posebnim dovoljenjem. 

4. Prostor za kraljevo intimo 

Leta 1828 so eno od soban namenili članom kraljeve družine; poleg množice dragocenih slik je bila v njej majhna niša za osebno higieno s straniščem Ferdinanda VII. (na fotografiji), ki ga je leta 1830 izdelal Ángel Maeso, in sicer iz borovega lesa z intarzijami iz mahagonija in palisandrovine. Večino slik iz te sobane si danes lahko ogledate v sobi št. 39 stavbe Villanueva, kjer so zvesto poustvarili sobano in toaletno pritiklino s pločevinastimi kahlami za moške in ženske ter s kraljevim “kraljevskim” straniščem.

5. Pionir “lažnih novic” 

Leta 1891 je novinar Mariano de Cavia v dnevnem časopisu El Liberal objavil članek z naslovom “Sinoči se je zgodila katastrofa: Španija žaluje. Požar v muzeju slikarstva”. Članek, ki se je razširil po vsem Madridu, je poročal, da je ogenj poškodoval streho muzeja Prado in del kril stavbe. Meščani so bili osupli, ko so se približali muzeju in ugotovili, da ta ne kaže znamenj požara. Novinar je želel s senzacionalističnim člankom opozoriti ljudi na obžalovanja vredno stanje, v katerem je bil muzej. 

6. Potujoči muzej

Leta 1933 je druga španska republika sprejela zakon o zaščiti kulturne dediščine, ki je bil temelj sedanje zakonodaje o upravljanju s kulturnimi dobrinami v državi. Iz približno istega obdobja izvirajo tudi “izobraževalni izleti”: reprodukcije mojstrovin iz Prada so razstavljali v različnih krajih in vaseh po vsej Španiji. To je poznano kot “potujoči muzej”.

7. V pregnanstvu v Ženevi 

Med državljansko vojno so najdragocenejše muzejske eksponate poslali na varno; odiseja po opustošeni deželi se je začela v Valencii, končala pa v Ženevi, kjer so leta 1939 priredili razstavo. Leta 1938 se je republikanska vlada odločila, da evakuira najdragocenejša dela v Katalonijo, kjer so jih začasno uskladiščili v trdnjavi v Figuerasu, v gradu Peralada in v rudniku lojevca La Vajol, preden so jih spravili v Ženevo.

8. Zadnja izgnanka

10. septembra 1981 se je v Španijo vrnila Guernica, mojstrovina Pabla Picassa, ki je bila kar 44 let razstavljena v Muzeju moderne umetnosti v New Yorku (MoMA), saj je tako želel sam slikar – ni hotel, da bi slika prišla v Francovo Španijo. Do leta 1992 je bila razstavljena v prizidku Prada – Casón del Buen Retiro – potem pa so jo preselili v Muzej kraljice Sofije.

9. Širitev 

Leta 2007 so pod vodstvom arhitekta Rafaela Monea zgradili novo krilo muzeja, ki je povsem ločeno od osrednje zgradbe. V njem so streho nad glavo našle različne dejavnosti, restavriranje, obiskovalci in razstave. V kratkem naj bi se začela tudi dela za obnovo Salóna de Reinos in zgraditev “muzejskega kampusa” med zgodovinskim sprehajališčem Paseo del Prado in parkom Retiro.

10. Najpogosteje kopirani 

Največkrat kopirani umetniki v zgodovini muzeja so Velázquez, Goya in Murillo. Če gre verjeti registru kopij, je bilo izdelanih po 5000 kopij umetnine vseh treh umetnikov. Najpogosteje kopirana dela so Velázquezovi Bakhovo zmagoslavje, Križani in Predice, Trgatev, Slepa kokoš in Parasol Francisca Goye, Murillovi sliki Brezmadežno spočetje in Devica z rožnim vencem ter Tizianove Žalostne matere božje. Čeprav kopiranje Velázquezove Las Meninas ni več dovoljeno, so do pred sto leti vsako leto izdelali okoli 20 reprodukcij te slike.

11. Z dovoljenjem

Okoli 50 ljudi letno dobi dovoljenje za slikanje v prostorih muzeja Prado: 75 odstotkov je Špancev, drugi pa prihajajo iz različnih dežel, iz ZDA, s Kitajskega, z Japonskega, iz Čila in Kanade. Leta 2017 je bilo naslikanih več kot 45 kopij.

12. Pomembnost slike Las Meninas 

Eden največjih umetniških zakladov muzeja je Velázquezova slika Las Meninas, ki je bila v navdih številnim umetnikom. Najbolj znan med njimi je Pablo Picasso, ki je ustvaril Meninas, serijo 56 del, ki analizirajo in interpretirajo Velázquezovo sliko. Drugi umetniki, kot je Richard Hamilton, so ustvarili svoje različice Velázquezove slike oziroma Picassovega videnja umetnine.

13. Miniaturne umetnine 

Portret Carlosa Ortiza de Taranca, ki ga je naslikal Federico de Madrazo y Kuntz, je najmanjša slika v lasti muzeja in meri le 11 x 8,5 centimetra. Največja je La visión del Coloseo: el ultimo mártir, ki jo je naslikal José Benlliure y Gil; njene mere so 5,61 x 7,28 metra (v dolžino meri več kot povprečen avtobus). 

14. Najstarejši 

Najstarejše delo v muzeju je relief egipčanskega uradnika z družino iz okoli 530 pr. n. št. Za najstarejše slike velja šest stenskih slik iz kapele San Baudelio de Berlanga iz leta 1125. 

15. Trije milijoni obiskovalcev 

Prado je trinajsti na seznamu najbolj obiskanih muzejev v Evropi. Število obiskovalcev se je v zadnjem desetletju povečalo za skoraj en milijon in v letu 2018 doseglo skoraj 3 milijone. A po raziskavi, ki jo je muzej Prado izvedel v Španiji, je kar 37,5 odstotka vprašanih odgovorilo, da še nikoli niso obiskali Prada.

16. #10YEARCHALLENGE

Lani aprila je objava Muzeja Prado pod naslovom #10YearChallenge na Instagramu osvojila nagrado webby v kategoriji družbenih medijev, ki jo podeljuje časopis New York Times: v 10-letnem izzivu, v katerem je Instagram nagovarjal svoje uporabnike, da drugo ob drugi objavi dve svoji fotografiji, eno novo, drugo pa izpred 10 let, je Prado objavil nekaj dvojic portretov zgodovinskih osebnosti iz svoje zbirke, ki so nastale z desetletjem razlike.

17. Več kot 5000 umetnikov

Muzej je dom umetnin več kot 5000 umetnikov. Še zlasti dragocene so zbirke del Francisca de Goye z več kot 1200 deli (slike, risbe in grafike), Petra Paula Rubensa s 96 deli in Diega Velázqueza s 55 deli. Med drugimi si lahko v Pradu ogledate tudi 43 Tizianovih del in 8 Boschevih.

18. Najbolj obiskana 

Razstava z naslovom “Bosch – razstava ob 500. obletnici rojstva” leta 2016 je bila najbolj obiskana v zgodovini muzeja. Ogledalo si jo je skoraj 590.000 obiskovalcev, med njimi jih je bilo več kot 60 odstotkov iz tujine.

19. Slika z največjo kilometrino

Slika La Maja Vestida (Oblečena Maja) je v letih, odkar je del muzejske zbirke, prepotovala več kot 47.000 kilometrov, ko so jo posojali domačim in tujim muzejem, medtem ko je La Maja Desnuda (Gola Maja) prepotovala več kot 28.000 kilometrov.

20. "Bunker"

V kleti muzeja, ki je znana kot bunker, je varna soba z opremo za rentgensko radiografijo in infrardečo reflektografijo, ki so jo podarili Ameriški prijatelji muzeja Prado. Infrardeča reflektografija je neinvazivna tehnika za analizo slik, s katero postanejo vidni vsi pozneje dodani elementi, pokaže pa tudi pripravljalno risbo, ki jo je slikar narisal, preden je začel slikati, in je odločilna pri ocenjevanju stanja ohranjenosti slikarske površine.

21. V znamenju žensk 

Leta 2016 je Clara Peeters postala prva slikarka, katere dela so doživela samostojno razstavo v Pradu. Na ogled so postavili slike te baročne slikarke, ki so del muzejske zbirke, več slik pa so si izposodili iz zasebnih zbirk in jih je javnost videla prvič. Letos aprila so na več lokacijah v Madridu razstavljali dela Artemisie Gentileschi, italijanske baročne slikarke, ki je zaslovela s portreti ženskih likov, kot so Lukrecija, Batšeba in Kleopatra; Sofonisbe Anguissole, prav tako Italijanke, ki pa je ustvarjala na dvoru španskega kralja Filipa II. in velja za najuspešnejšo slikarko renesanse, in Clare Peeters, flamske slikarke, ki je popularizirala skrivanje avtoportretov v slike tihožitij.

22. Razpršeno bogastvo Prada 

V stalni muzejski zbirki je kar 7800 del in številna od njih so na začasni izposoji v najrazličnejših španskih ustanovah in muzejih. Ta pojav je celo dobil ime “El Prado disperso” (razpršeni Prado). Največ del je v izposoji v Madridu, v glavnem zaradi številnih ministrstev.
 

Članek je bil objavljen v reviji Reader's Digest

Reader's Digest je najbolj brana revija v Evropi in se ponaša s 100-letno tradicijo. Svoje bralce vsak mesec razveseli z raznolikimi članki z vsega sveta in navdihujočimi zgodbami, ki predstavljajo pozitivno plat življenja. 
Več o reviji > 

Reader's Digest, januar 2020
Reader's Digest Slovenija

Izkoristite 15% popust in številne dodatne ugodnosti ob naročilu revije!

Menu