Skoraj tri četrtine Armenije pokrivajo kmetijska zemljišča. Večinoma gre za gorske pašnike, na katerih pasejo zlasti ovce, koze in konje.

Armenija, gostoljubna zakladnica zgodovine 

Erevanu so z velikopoteznimi gradbenimi projekti, ki naj bi bili v javnem interesu, »ukradli dušo«, saj so porušili praktično vso zgodovinsko in kulturno dediščino v središču.

Glavna avtobusna postaja v Tbilisiju je bila nenavadno urejena, tudi Mercedesov kombi – minibus oziroma maršrutko za Erevan sva takoj našla, saj je na njem na veliko pisalo Yerevan – v latinici.

Udobni sedeži so bili na dolgi vožnji do armenske prestolnice, v katero smo prispeli že skoraj sredi noči, nadvse dobrodošli. Vsaj tako kot navigacija, brez katere bi s taksistom še težje našli »skriti« apartma streljaj od središča več kot milijonskega Erevana. Najin cimer, starejši popotnik iz Nemčije, ki se nama je ob tisti pozni uri pridružil pri iskanju prenočišča, je bil malce zgrožen nad nastanitvijo, nama pa se je zdela povsem solidna – resnici na ljubo nama je bilo po dolgem in napornem dnevu to še manj pomembno kot sicer. Bila je velika, čista postelja. In celo pralni stroj, kar po tednu dni sploh ni bil zanemarljiv podatek! Resda bi v gruzijskem Tbilisiju za to ceno dobila več, a kaj naj bi s tem podatkom? Erevan ni ravno poceni, standard gor ali dol.

Armenija, dežela, velika za Slovenijo in pol tako po površini kot po številu prebivalstva, velja za zibelko krščanstva, vinogradništva in vinarstva. Gruzijci radi poudarjajo in skrbno negujejo svojo šesttisočletno tradicijo pridelave vina, armenska pa ostaja v senci, čeprav pridelava v zadnjih 20 letih (spet) narašča. Tukajšnje vinogradništvo in vinarstvo sta bili v času Sovjetske zveze izredno omejeni, zato sta skoraj zamrli. Dejstvo pa je, da se Armenci ponašajo z najstarejšo znano vinsko kletjo na svetu. Čeprav imajo skoraj toliko vinogradov, kot jih je v Sloveniji, pridelajo dvakrat manj vina; veliko grozdja gre namreč v destilarne armenskega brendija oziroma konjaka – vinskega žganja. Tik ob visokih zidovih najbolj znane med njimi – Ararat – se je skrivalo tudi najino erevansko prenočišče, od koder sva se lahko kar peš odpravila na potep po mestu. 

Eno najstarejših mest na svetu s podobo 20. stoletja

Erevan se je izkazal za prestolnico nasprotij. Najnovejši mercedesi si delijo široke avenije z ladami, ki bi jih bili veseli ljubitelji starodobnikov, tradicionalne čajnice z modernimi evropskimi kavarnami, prodajalne visoke mode in luksuzni hoteli pa z deli mesta, kjer je še vse kot na vasi pred več kot pol stoletja … Velik problem mesta je onesnažen zrak, cene so visoke, promet pa kaotičen. Čeprav gre za mesto, ki je bilo ustanovljeno približno 30 let prej kot Rim, ima obiskovalec v središču občutek, da je zraslo v 20. stoletju, saj je večina pomembnih stavb (muzeji, cerkve, opera, gledališče …) iz sovjetskega obdobja, ki je pustilo viden pečat tudi v socialistični stanovanjski arhitekturi. 

Zelo priljubljena mestna zanimivost je velik barviti glasbeni oziroma plešoči vodomet na Trgu republike (domačini ga imenujejo Hraparak), nekdanjem Leninovem trgu. Pod njim je ogromen bunker, zgrajen v obdobju hladne vojne za državni vrh v primeru nuklearne vojne, ki pa je zaprt za javnost. Trg obdajajo Narodna galerija, Muzej zgodovine, Vladna hiša in razkošen hotel Marriot. Nedaleč stran je ohranjena edina od osmih mošej, ki so jih sovjetske oblasti zaprle – modra mošeja, katere obnovo je po osamosvojitvi Armenije (1991) financiral Iran.

 Erevan je poln nasprotij, od elitnih četrti z luksuznimi hoteli in prodajalnami visoke mode, kjer se po širokih avenijah vozijo avtomobili najvišjega cenovnega razreda, do revnih delov mesta, v katerih se zdi, da se je čas ustavil že pred več kot pol stoletja.

Erevan je poln nasprotij

Velika večina (več kot 90 odstotkov) Armencev je, kot je za prvo državo, ki je leta 301 formalno prevzela krščanstvo, tudi pričakovati, kristjanov, pripadnikov armenske apostolske (pravoslavne) cerkve. Armenci so tudi glede na podatke raziskav eden najbolj vernih narodov v Evropi. Središče njihove cerkve – Ečmiadzin, nekoč glavno mesto starodavne Velike Armenije, je danes tako rekoč zahodno predmestje Erevana. Do te duhovne prestolnice države sva se odpeljala kar s (pri)mestnim avtobusom, tako da je bila že sama vožnja antropološka zanimivost. 

Armenski Vatikan

Arheološka izkopavanja so pokazala, da je prva cerkev v Ečmiadzinu (in Armeniji nasploh) nastala v začetku 4. stoletja na mestu poganskega templja, a je bila med perzijsko invazijo leta 360 skoraj povsem uničena. Jedro sedanje zgradbe v obliki grškega križa je nastalo v 2. polovici 5. stoletja. V stolnici, ki velja za eno najstarejših katedral na svetu, je bogat relikviarij, v katerem je poleg oltarja iz prej omenjenega poganskega templja in rokopisov vrsta eminentnih relikvij, kot so sveto kopje, s katerim naj bi prebodli Kristusa, leseni fragmenti Noetove barke ali roka sv. Gregorja Prosvetitelja, zavetnika in prvega uradnega vodje armenske apostolske cerkve, ki ima največ zaslug, da je krščanstvo postalo državna vera, potem ko je armenskega kralja Trdata IV. leta 301 spreobrnil v krščanstvo.

Stolnica je bila skupaj z nekaterimi pomembnimi zgodnjesrednjeveškimi cerkvami v bližnji okolici leta 2000 vpisana na seznam Unescove svetovne dediščine. Ečmiadzinski kompleks pa ni le versko, ampak tudi politično in kulturno središče Armencev ter ena najbolj obiskanih točk v državi. 

Ob najinem obisku ni bilo nobene gneče. Pogled na bližnji Ararat, ki je s 5165 metri najvišji vrh v Turčiji, je zastiral smog. Nedejavni ognjeniški stožec, katerega vrh pokriva večni led, leži v skrajnem severovzhodnem delu Turčije, le 32 kilometrov južno od že skoraj 30 let zaprte turško-armenske meje. Za Armence je Ararat sveta gora in nikoli niso preboleli njegove izgube; še vedno krasi tudi državni grb.

Današnjo Republiko Armenijo sestavlja le manjši del nekdanjega armenskega ozemlja, katerega središče je bilo v današnji vzhodni Turčiji. Po genocidu med prvo svetovno vojno, ko so Turki pobili od 1 do 1,5 milijona Armencev, pa jih na tem ozemlju tako rekoč ni več. Več kot dve tretjini, kar sedem milijonov, jih živi po svetu, največ v Rusiji, Franciji in Združenih državah Amerike. Prav ti marsikje rešujejo revščino, ki vlada zlasti na armenskem podeželju.

V velikih mestih se nerada dolgo zadržujeva in Erevan ni bil nobena izjema. Kavarniška kultura je resda zelo razvita, jaz pa kavo obožujem in jo na potovanjih marsikje pogrešam … Tudi ljubitelji nakupovanja z debelejšimi denarnicami bi prišli na svoj račun. Toda mestu so z velikopoteznimi gradbenimi projekti, ki naj bi bili v javnem interesu, »ukradli dušo«, saj so porušili praktično vso zgodovinsko in kulturno dediščino v središču. Tako je v Erevanu, enem najstarejših stalno naseljenih mest na svetu z več kot 2800-letno zgodovino, komaj še mogoče najti stavbo, starejšo od 200 let. 

Rdeča soteska reke Amaghu

Starodobna maršrutka je sopihala po pusti kamniti pokrajini proti jugovzhodu. Po slabih 130 kilometrih sva izstopila v Yeghegnadzorju – »dolini trsa«. Edina gospa, za katero sva vedela, da v tem zaspanem kraju težko izgovorljivega imena oddaja sobe (ki so bile zasedene), naju je poslala po ulici naprej, na številko 45. Po nekaj zgrešenih poskusih, ki so se končali pri kokošnjakih, sva vendarle našla gospoda Yuro in njegovo ženo. Velikodušno sta nama odprla vrata svojega doma, ki si ga po odhodu otrok – ti so šli »s trebuhom za kruhom« – delita s turisti. Pravzaprav imajo gostje svoje nadstropje, vključno s kopalnico, razkošno kuhinjo in večnamensko sobo oziroma jedilnico, v kateri smo zvečer skupaj z gostiteljema trli orehe in obujali spomine na Jugoslavijo, ki jo je gospod Yura v 80. obiskal s svojo lado, prav tisto, ki še vedno stoji na dvorišču. 

To je bila ne le najprijaznejša nastanitev med najinim potepanjem v Zakavkazju, ampak ena najboljših v najini popotniški karieri sploh. Počutila sva se kot doma, čeprav nama je moral pri sporazumevanju marsikdaj pomagati Googlov prevajalnik, s katerim nam je uspelo usposobiti tudi Yurovo tablico, da bi lahko komuniciral s hčerko, ki živi v Moskvi. Jaz sem dešifrirala cirilico, Google je ruščino prevedel v angleščino, če je bilo potrebno, pa je nekako šlo. Yura je bil presrečen. 

Z veseljem naju je – seveda s svojo zeleno lado karavanom – odpeljal do samostana Noravank (kar v dobesednem prevodu pomeni »nov samostan«), ki je bil v 13. in 14. stoletju kot škofovska rezidenca glavno versko in pozneje tudi kulturno središče Armenije. V samostanskem kompleksu, v katerem ni sicer nobenih sledi o meniških celicah ali bogati samostanski knjižnici, kot smo jih vajeni pri nas, je najbolj zanimiva dvonadstropna cerkev sv. Matere Božje. V drugo nadstropje vodi strmo in zelo ozko stopnišče, naslonjeno ob zahodno pročelje na obeh straneh glavnega vhoda v cerkev. Ograje seveda ni, tako da je ob kakršnemkoli dvomu o organu za ravnotežje bolje ostati varno na tleh. Še bolj kot samostan s častitljivo letnico ustanovitve 1205 pa naju je navdušila njegova umestitev nad čudovito ozko sotesko, katere strma, opečnato rdeča pobočja so med najinim obiskom žarela v poznopopoldanskem soncu. 

Vinska klet v jami

V soteski je bilo že precej temačno, ko nama je Yura nazaj grede ustavil pri jami Areni-1. Imela sva srečo, da sva naletela na vodeni ogled, a kaj, ko sva iz sicer izčrpne razlage komaj ujela kakšno razumljivo besedo. Nekaj kratkih informacij pred vhodom je bilo napisanih tudi v angleškem jeziku, tako da nama je hitro postalo jasno, da sva na zelo pomembnem arheološkem najdišču, ki bi ga znali v kakšni drugi državi odlično tržiti. Areni-1 je namreč najstarejša znana vinska klet na svetu – šteje kar 6100 let!

Odlična mikroklima v jami je bila več kot primerna za predelavo in hrambo vina. Armenski, irski in ameriški arheologi so med izkopavanji v letih 2007–2010 našli lončene posode za shranjevanje vina, kadi za fermentacijo in prešo za grozdje. Zelo pomembna pa je tudi tukajšnja najdba najstarejšega doslej znanega usnjenega čevlja. Obuvalo iz okoli leta 3500 pred našim štetjem je velikosti današnje številke 37 in je napolnjeno s senom, kar so si arheologi razlagali na več načinov: seno vpija vlago, ohranja toploto stopala, vzdržuje pa tudi obliko, če čevelj dlje časa ni v uporabi. 

Srednjeveški samostani so eden od temeljev armenskega turizma

Turizem velja za ključno gospodarsko panogo v Armeniji že od 90. let prejšnjega stoletja, ko so glavnino turistov predstavljali Armenci, razseljeni po svetu. Danes je Armenija ena od najhitreje rastočih turističnih destinacij na svetu; v lanskem letu je dosegla rekorden obisk 1,9 milijona turistov, kar je pomenilo 15-odstotno rast glede na leto prej. V ospredju so narava oziroma aktivnosti na prostem, vključno z ekstremnimi športi, in kulturne znamenitosti (predvsem srednjeveški samostani). Kljub svoji majhnosti ima Armenija kar štiri znamenitosti vpisane na Unescov seznam svetovne dediščine. 

Posebna arhitektura armenskih srednjeveških samostanov je nastala s spajanjem elementov bizantinske cerkvene arhitekture in tradicionalne ljudske arhitekture ter stavbnih slogov Kavkaza. Številni so bili zgrajeni v obdobju od 10. do 13. stoletja na višjih lokacijah, kjer so bili tudi močno utrjeni. Najpogosteje uporabljen gradbeni material je tuf. Če si postajajo samostani po ogledu nekaterih počasi čedalje bolj podobni, pa to ne velja za izjemno slikovito okolje, v katerega so umeščeni. To zagotovo velja tudi za Tatev na robu globoke soteske reke Vorotan na jugovzhodu Armenije, kjer se njeno ozemlje v ozkem, le nekaj desetkilometrskem pasu »zažira« v ozemlje Azerbajdžana.

120-kilometrska razdalja do Tateva je bila za Yuro in njegovo lado preveč; obljubil nama je drugega šoferja s volkswagnom. Toda naslednje jutro je prišla (na srečo, kot se je pozneje izkazalo) lada. Skrbno negovana, pomlajena, z umirjenim, malce zadržanim, slokim šoferjem. V Armeniji je lahko taksist pač vsakdo, ki ima avto in čas. Komunikacijske ovire smo spet premagovali s pomočjo Googlovega poliglota, sicer pa nama je prijazni voznik s svojo umirjeno vožnjo ves dan vzbujal občutek varnosti. Uporabljal je celo varnostni pas. Večina šoferjev, ki sva jih spoznala v Zakavkazju, je bila namreč prepričana, da je pas nekaj, kar služi policiji. Zato ga imajo vedno pripetega tako, da za njihovih hrbtom »varuje« sedež, če pa zagledajo policijo, si ga nemudoma potegnejo čez glavo. 

Skoraj šest kilometrov panoramske vožnje z žičnico

Vzpon čez prelaz Vorotan na 2344 metrih je za armenske starodobnike (mlajših vozil na tej relaciji sploh nisva opazila) kar podvig. Ampak počasi se daleč pride. Tudi do našega prvega cilja, spodnje postaje tatevske kabinske žičnice Krila Tateva, ki je bila leta 2011 vpisana v Guinnessovo knjigo rekordov kot najdaljša neprekinjena reverzibilna žičnica na svetu, dolga 5,7 kilometra. Panoramsko lebdenje nad gorato pokrajino, 500 metrov globoko sotesko Vorotan, z zapuščenimi, pa tudi še vedno živimi vasicami na dnu soteske ali na strmih pobočjih nad njo in ne nazadnje nad samim Tatevom povprečno traja prekratkih 12 minut, kar je občutno manj od vožnje po serpentinasti cesti, ki prečka tudi 60 metrov širok in 30 metrov dolg naravni tunel, t. i. Hudičev most.

Samostanski kompleks Tatev iz 9. stoletja velja za enega najstarejših in najpomembnejših samostanskih kompleksov v Armeniji. Kot središče gospodarskega, političnega, duhovnega in kulturnega delovanja ter fevdalni lastnik obsežnih zemljišč in vasi je odigral pomembno vlogo v zgodovini regije. V 14. in 15. stoletju je gostil eno najpomembnejših armenskih srednjeveških univerz, ki je prispevala k napredku znanosti, religije in filozofije, reprodukciji knjig in razvoju miniaturnega slikarstva. Samostan je služil kot skladišče številnih dragocenih rokopisov in listin. Ko je bil na višku moči, je tu živelo in delalo približno 600 menihov. V potresu leta 1931 je bil močno poškodovan, njegovo oživljanje pa se je začelo pred desetimi leti prav z zagonom žičnice Krila Tateva, s katere izkupičkom vlagajo v njegovo obnovo in razvoj turizma v tem delu Armenije.

V trgovinici z lokalnimi izdelki v sklopu rekonstruirane oljarne iz 17. stoletja, ki je locirana zunaj samostanskega obzidja, sem iz prve roke občutila bolečino Armencev zaradi izgube ozemlja, ki danes pripada Turčiji. Na neki fotografiji sem namreč zagledala vansko mačko, za katero je značilno, da ima eno oko modro, drugo pa zeleno. Pravijo ji tudi turška vanska mačka, po jezeru Van, ki je danes na ozemlju Turčije. Nenavadno se mi je zdelo, da se je ta mačka znašla v trgovinici s tradicionalnimi armenskimi izdelki … in ravno to je bila moja napaka. Mlada prodajalka me je prijazno opomnila, da je jezero Van pravzaprav armensko, tako kot vanska mačka.

Jamska bivališča 

Voznik je bil precej začuden, ko sva ga prosila, da se pred vrnitvijo »domov« zapeljemo še do približno 20 km oddaljenega manjšega industrijskega mesta Goris. Samo mesto res ni nič posebnega, okoliške vzpetine južno in vzhodno od njega pa so znane po srednjeveških jamskih bivališčih, izklesanih iz mehke vulkanske kamnine. Naseljene so bile od 5. pa vse do 18. stoletja, pozneje so služile kot zaklonišča, danes pa nekatere še vedno uporabljajo za kleti ali hleve. 

Potikanje okrog zanimivih stožčastih kamnitih tvorb nad mestom sva zaključila na pokopališču, do katerega se je voznik, ki naju je dotlej nejeverno opazoval od daleč, prebil po nič kaj prijaznem kolovozu po klancu navzgor, kot bi se bal, da se bova izgubila. Ozračje v njegovi družbi je bilo povsem drugačno kot dan pozneje, ko naju je podjetni voznik in »turistični vodnik« s volkswagnom odpeljal proti severu. Gospod je bil res ponosen nase in na svoj nemški avto; kako tudi ne, saj je bil kljub svojim več kot 20 letom pol mlajši od lad sovaščanov.

S trgovskimi karavanami do jezera Sevan

Večino ozemlja Armenije, kar 86 odstotkov, tvori višavje – povprečna nadmorska višina je 1370 metrov; le deset odstotkov ozemlja leži nižje od tisoč metrov. Nič nenavadnega torej, da nas je tudi cesta proti severu najprej peljala čez prelaz Selim (2410 metrov), na katerem že skoraj 700 let stoji karavanseraj Orbelian, najbolje ohranjena postojanka za nastanitev trgovskih karavan v celotni državi, preko katere je potekala tudi svilna pot. 41 metrov dolga stavba je zgrajena iz bazaltnih blokov in ima en sam vhod. Živali so počivale v ozkih hodnikih levo in desno od glavne dvorane, popotniki pa so prespali v ločenem prostoru na koncu hale. 

Z vožnjo po nenaseljeni pokrajini, iz katere je štrlel osamljeni vulkanski stožec, smo se približali jezeru Sevan, na kar so opozarjali predvsem obcestni prodajalci rib. Kar 80 kilometrov dolgo in 30 kilometrov široko jezero je namreč zelo bogato z ribami; tu živi tudi ogrožena sevanska postrv oziroma sevanski princ, ki je dobil ime po vrsti pik na glavi, ki spominjajo na krono. Jezero zagotavlja 90 odstotkov ulova rib in 80 odstotkov ulova rakov v Armeniji. To največje jezero na Kavkazu velja tudi za enega največjih visokogorskih sladkovodnih jezer na svetu.

V 50. letih prejšnjega stoletja se je gladina vode znižala za 20 m, prostornina pa za več kot 40 odstotkov, saj so reke, ki tečejo iz jezera, izkoristili za hidroelektrarne. Da bi popravili nastalo škodo in ustavili upadanje gladine vode, so pozneje zgradili dva predora, ki sta preusmerila visokogorske reke v jezero. Ima namreč zelo pomembno gospodarsko, kulturno in rekreacijsko vrednost, čeprav je turistična ponudba ob jezeru zelo slaba. Na njegovem edinem otoku (ki je zdaj polotok) stoji – seveda – srednjeveški samostan Sevanavank, nekoč glavni kaligrafski center, v katerem je nastalo veliko armenskih rokopisov. Gre za zelo priljubljeno lokacijo, ki je poleti popolnoma preplavljena z obiskovalci. 

Zgodbe kačkarjev

Še preden smo dosegli omenjeni polotok in si privoščili prepotrebno kavo, naju je nemški ljudski avto odložil na zahodni obali v kmečkem naselju Noratus, ki je znano po ogromnem pokopališču s stotinami kačkarjev, armenskih križnih kamnov, ki so značilni za srednjeveško krščansko armensko umetnost. Nastajali so od 9. stoletja naprej, vrhunec pa so dosegli v 13. in 14. stoletju. Legenda pravi, da jih je neka arabska vojska zamenjala za nasprotnikovo vojsko, kar sem si ob prizoru množice kačkarjev, ki so se narisali na obzorju ob vstopu v vas, zlahka predstavljala. 

Najpogostejši motiv na kačkarjih je križ z ozadjem v obliki rozete ali sončnega diska. Ostanek zapolnjujejo listi, grozdi ali abstraktni vzorci. Včasih so nad tem upodobljeni še motivi iz Biblije ali podobe svetnikov. Kačkarji, njihova simbolika in izdelava, so od leta 2010 vpisani na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine.

Zlasti starejši pripovedujejo tudi različne zgodbe – in preden se dobro zaveš, te spretna ženica, ki ti je ob vstopu na pokopališče ravnokar ponujala kvačkane kape, šale in rokavice v barvah armenske zastave, kot izurjena vodnica s teleskopsko paličico že usmerja med kačkarji in ponuja razlage, kaj vse je upodobljeno na njih. Seveda potem pričakuje plačilo. Do spretnosti, kakršni smo lahko priča med iznajdljivimi prebivalci držav, ki so množično obiskane s strani turistov, ji manjka še kakšna ura prakse, zagotovo pa je na dobri poti.

»Gostje mi plačajo, kolikor se jim zdi vredno«

Kako čim več iztržiti od turistov, se je uspešno (na)učil tudi najin gospod voznik – vodnik s volkswagnom (to, da imaš v Armeniji nemški avto, res ni kar tako). Ko naju je popoldne naposled odložil pred hišo za goste v Dilijanu, so se nepričakovano začela pogajanja o plačilu. Po kakšnem tednu dni v Armeniji in več plačanih prevozih sva imela že kar dober občutek, kakšen je primeren znesek, voznik pa je samozavestno oznanil, da nima cene, pač pa mu gostje plačajo, kolikor sami menijo, da je njegova usluga vredna. Rečeno – storjeno, s svojim še zdaleč ne skopim plačilom sem bila povsem pomirjena. A gospod se je zelo razburil in kar naenkrat ni bil več zadovoljen s tem, da mu gostje plačajo, kolikor sami želijo … Nekaj časa smo se še pregovarjali, plačilo sva mu jasno argumentirala, a se ni dal. Jaz pa tudi ne. Pri svojem sopotniku sem že zaznala slabo vest ali željo po tem, da dosežemo sporazum, da bi le imel mir, meni pa se v dani situaciji resnično ni več zdelo vredno izgubljati časa in energije, kaj šele dodaten denar. Tako sem morda prvič v življenju preprosto odšla, ne da bi se sploh poslovili.

Armenci se ponašajo z najstarejšo znano vinsko kletjo na svetu. A čeprav imajo skoraj toliko vinogradov, kot jih je v Sloveniji, pridelajo dvakrat manj vina; veliko grozdja gre namreč v destilarne armenskega brendija.

Vozi, Miško! – iz male Švice nazaj v Gruzijo 

Zeleni zdraviliški Dilijan velja za mesto umetnikov – skladateljev, režiserjev, igralcev, pisateljev. Obširni gozdovi z bogato favno in floro, ki tvorijo Narodni park Dilijan, so pravo nasprotje kamnite puščave, po kateri sva potovala zadnje dni, tradicionalna arhitektura, ohranjena predvsem v središču, pa tudi prijetna »novost«.

Destinacija, ki privablja predvsem ljubitelje aktivnosti v naravi, je zunaj sezone delovala precej mrtvo, a za malce neobičajno večerjo armenske kulinarike se je našel zelo prijeten ambient. Ne pa tudi avtobus naslednje jutro, čeprav nas je več nahrbtnikarjev čakalo nanj, vsi z istim voznim redom.

Domačini so ga obljubljali, a naposled smo se vsi naveličali čakanja in skupaj najeli taksi do Vanadzorja, kar v prevodu pomeni »dolina samostana oziroma cerkve«. Na avtobusni postaji tega severnoarmenskega mesta, ki nama je pomenilo samo vmesno postajo na poti proti Gruziji, sva se znašla v kultnem srbskem filmu Ko to tamo peva (Kdo neki tam poje) … Vsaj muzejski avtobusi na peronih so bili na moč podobni tistemu, s katerim je Miško v omenjeni črni komediji dan pred napadom na Jugoslavijo aprila 1941 peljal potnike v Beograd.

Med vožnjo do živahnega trgovskega mesta Gyumri nedaleč od meje s Turčijo, ki ga je potres leta 1988 skoraj zravnal z zemljo (bilo je kar 50.000 smrtnih žrtev), sva imela priložnost poklepetati z domačinko, učiteljico angleščine srednjih let, iz katere je vel resničen gnev zaradi genocida nad Armenci in obsežnega ozemlja, ki ga je Armenija izgubila na račun Turčije.

Tudi o aktualni politiki oziroma odnosih z zahodnimi sosedi ni imela povedati nič posebej pozitivnega. Imela sva občutek, da je bila kar vesela tujih sogovornikov, ki jim je lahko razložila nacionalno zgodovino, obenem pa sva se iz prve roke prepričala, da to poglavje po stotih letih še zdaleč ni zaključeno.

Jamsko mesto Vardzia

Vožnja po prečkanju armensko-gruzijske meje je bila res nekaj posebnega – vijuganju med ogromnimi luknjami, ki so jih povzročile granate, ni bilo videti konca. Ko je cestišče naposled postalo vredno svojega imena, pa sva se hitro zavedela, da imava spet opraviti z drznim gruzinskim voznikom, za katerega je prehitevanje v škarje povsem običajna praksa. 
Najin zadnji postanek na potovanju pred vrnitvijo na začetek, v Kutaisi, kjer nam je uspelo obiskati le še tržnico, je bila Vardzia v slikoviti dolini reke Kure; kulturni simbol Gruzije, ki velja za vzhodni branik krščanstva.

Tu je Kralj Giorgi III. v 12. stoletju postavil trdnjavo, da bi branil svoje kraljestvo – ogrožali so ga vpadi Mongolov. Njegova nečakinja, kraljica Tamar (1184–1213), je trdnjavo spremenila v jamski samostan, ki se je razvil v pravo sveto mesto, v katerem je živelo do 2000 menihov. V času največjega razcveta je v mestu živelo do 50.000 ljudi.

Prostori so se razprostirali v dolžini približno 500 metrov vzdolž klifa v 13 nadstropjih. Jamsko mesto je obsegalo na stotine sob, 13 cerkva in 25 vinskih kleti, pekarne, knjižnico, lekarno, umivalnice, hleve ... V okolici so uredili terase in pridelovali hrano, tako da je bilo mesto samooskrbno. Vanj je vodil en sam skrivni vhod skozi predor z obrežja reke.

Leta 1283, 70 let po smrti kraljice Tamar, je Vardzio prizadel močan potres in uničil približno 75 odstotkov mesta. Porušene zunanje stene so delno razkrile skriti jamski sistem znotraj skal, zato je danes več jam vidnih tudi od zunaj. Od takrat je bilo mesto bolj izpostavljeno in lažja tarča napadalcev – Perzijcev in pozneje Turkov. Po vdoru Turkov v 16. stoletju je večina prebivalcev mesto zapustila, ostala je le majhna skupina menihov. 

Od konca sovjetske vladavine so se za Vardzio, ki je danes predvsem turistična znamenitost, spet začeli zanimati tudi menihi. Z enim od njih sva preživela celo dve noči pod isto streho – sobo sva si namreč našla v neposredni bližini mostu čez reko Kuro, v skromnem hotelu, vsaj tako se je imenoval, čeprav je premogel le dve sobi.

Na drugi strani reke sva se »izgubila« v labirintu bolj ali manj ozkih in strmih hodnikov, stopnišč, posvečenih in povsem običajnih bivalnih ali »poslovnih« prostorov, tudi temnih in rahlo utesnjenih, ki kažejo, kakšno je bilo mesto pred potresom, še več pa onih, ki ob odsotnosti zunanje stene delujejo kot nekakšne balkonske lože, podobne meniškim celicam samostana David Gareji kakšnih 300 kilometrov vzhodneje. 

Vozni red na avtobusnem postajališču v tej odmaknjeni dolini je bil v nasprotju s tistim v Dilijanu točen. Za vsak primer sva se na lokaciji pojavila že precej prej, saj si zamude ali voznikove subjektivne interpretacije urnika odhoda edine mašrutke do slabih pet ur oddaljenega Kutaisija nisva želela privoščiti.

V družbi dveh nadvse prijaznih in razposajenih pasjih pobalinov, ki tako kot številni drugi prostoživeči psi na tem koncu sveta na žalost najverjetneje pripadata ulici, sva se v mislih že počasi vračala v domači jesenski vsakdanjik, iskreno hvaležna za še eno zanimivo, dinamično in kot po navadi (pre)kratko potepanje.

 

Članek je bil objavljen v reviji Gea

Gea spodbuja dejaven življenjski slog in vseživljenjsko radovednost ter navdušuje z aktualnimi raznolikimi temami o dogajanju okrog nas.

Več o reviji Gea

Gea, november 2020
Revija Gea

Naročniki revije Gea imajo 15 % ugodnejšo naročnino.

Menu