Bosonogi

Bosih nog naokrog in drugi čudaški trendi

​​​​​​​Sodobni svet je salamensko zapleten. Nekateri si ga osmislijo s politiko, drugi z vero. Tretje pritegnejo nekonvencionalna družbena gibanja, ki se zdijo čudaška in ekscentrična.

Ampak pogledi se spreminjajo: ideje in kampanje, ki danes veljajo za bizarne, bodo čez nekaj let morda bolj ali manj prevladujoče.

Bosonogi

Alessio Angeleri, 39-letni Italijan, ki je bil nekoč inženir, zdaj pa ima zdravstveni blog, po ulicah rodnega mesta v Piemontu hodi … brez obuval. Je poročen, ima 15-letnega sina in je eden od 100.000 ljudi z vsega sveta, ki so člani Združenja za bosonogo življenje (Society for Barefoot Living). 

Združenje s svojim sloganom “Osvobodite stopala in osvobodili boste duha” spodbuja bosonogost – zaradi koristi za zdravje in udobja ter “užitka v teksturah podlag, ki jih ponuja svet”.

Angeleri se je za življenje brez čevljev navdušil v svojih dvajsetih letih. “Sprva sem bos hodil samo po podeželju, bilo me je strah, da bom koga srečal. Čez čas sem postal samozavestnejši in po nekaj mesecih sem si nehal obuvati čevlje,” pripoveduje.
“Stopala so eden najbolj oživčenih delov telesa in zaradi tega je taktilna izkušnja resnično prijetna,” razlaga. “Krajev, kjer si bil, se spominjaš skozi ta občutja: pločniki, trate, tla, beton, marmor ... Vsak kraj je povezan s čutno izkušnjo, ki se ti vtisne v spomin v visoki ločljivosti. Ko se enkrat navadiš na to obogateno zaznavanje sveta, se nočeš več vrniti.”

Na tisoče kilometrov vzhodneje, v sibirskem mestu Tomsk, živi še en zaprisežen bosonogec. Viktor Sudakov, 49-letni skrbnik računalniških sistemov, je že dvajset let član Združenja za bosonogo življenje, čeprav si sredi sibirske zime tudi on obuje tople škornje. A ko sneg izgine, škornje pospravi v omaro.

“Tukaj v Tomsku sezona bosih nog traja od sredine maja do sredine septembra, včasih tudi dlje,” pravi Sudakov. “V tem času povsod hodim bos – razen v službo, kjer imamo pravila oblačenja. Bos sem na sprehodih z družino, ko grem nakupovat, kadar vozim avto, ko grem ven na večerjo, na obiske k prijateljem ali kadar potujem.

V Moskvi so mi v nekaterih ustanovah prepovedali vstop, Sibirci pa so na splošno zelo strpni ljudje. Tukaj nihče ne misli, da bi bilo bosonoštvo lahko proti zakonu ali nezdravo.” 

Nekateri ljudje se tako navdušijo, ko te vidijo bosega, da tudi sami začnejo hoditi naokrog bosi, pravi ameriška privrženka bosonoštva Meghan Lindquist. 33-letna učiteljica iz Wisconsina pravi takole: “Najbolj ponosna sem na to, da sem spreobrnila svojega moža. Spoznala sva se, ko ni mogel več krotiti radovednosti in me je vprašal, zakaj sem skoraj vedno bosa. Kmalu me je povabil na zmenek in čez čas je tudi on začel bos prihajati na zmenke. Poročila sva se bosa.” 

Konec človeške vrste 

Nekega dne bodo zgodovinarji pripovedovali, kako so bili spomladi leta 2020 ljudje zaprti v svoja bivališča, živali pa so se lahko prosto gibale naokoli. Med pandemijo koronavirusa smo videli, kako labodi sproščeno drsijo po beneških kanalih, v katerih so plavale jate rib. V osrčju Barcelone so presenečeni meščani opazili merjasca, ki je tekal po ulici. Okoli pomolov pristanišča v Cagliariju, glavnega mesta Sardinije,  so se igrali delfini.

Za Lesa U. Knighta, 72-letnega učitelja iz Oregona v ZDA, so bili ti prizori potrditev njegovih najglobljih prepričanj. Kot ustanovitelj in voditelj Gibanja za prostovoljno iztrebljenje človeštva (Voluntary Human Extinction Movement, VHEMT) verjame, da bi brez ljudi planetu šlo bolje. Gibanje nas s sloganom “Da bi živeli dolgo in izumrli” poziva, naj nehamo imeti otroke, da bo človeštvo počasi pomrlo in izginilo … za vekomaj.

“Šesto izumrtje, množično uničevanje rastlinskih in živalskih vrst in ekosistemov, povzročamo ljudje,” trdi Knight. “Če nas ne bi bilo, bi imelo preostalo življenje na Zemlji priložnost, da si opomore. Ideja planeta brez ljudi se na prvi pogled morda zdi čudna, čeprav nas izumrtje na desetine tisočev drugih vrst ne skrbi pretirano. A ko ljudi ne bo več, nobeno od velikih del ne bo imelo nobene vrednosti za oblike življenja, ki bodo ostale.”

Knight, ki nima otrok, nima nobene želje, da bi človeštvo pobil. Želi si samo, da bi se ljudje odločili, da se ne bodo več razmnoževali – in za to se pravzaprav že odloča veliko Evropejcev, saj rodnost po vsej Evropi pada.

“Ne spremljamo številk, ampak v Evropi je veliko prostovoljnih pripadnikov VHEMT,” pravi Knight. “Skupino v Indiji vodi moški, ki toži starše, ker so ga na svet spravili brez njegovega privoljenja.”

Naj se njegova ambicija zdi še tako nezaslišana, pa Knight vztraja, da prihaja velik preobrat. “Številni mladi se danes soočajo z dejstvom, da bo njihovo življenje na Zemlji v prihodnosti komaj vzdržno, jezni so in prestrašeni. Morda bomo morali spremeniti svojo miselnost. To, da se še nismo nehali razmnoževati, še ne pomeni, da se nikoli ne bomo.”

Upočasniti ritem življenja 

Carl Honoré je odraščal v Kanadi, a je zelo moderen Evropejec. Njegova mama je Škotinja, oče pa prihaja z Mauritiusa in ima francoske korenine. Govori angleško, francosko, špansko, italijansko in portugalsko.

Kot avtor štirih uspešnic, prevedenih v 34 jezikov, Honoré veliko časa preživi “hiteč od mesta do mesta in od studia do studia”. A kljub vsemu temu hitenju si je ime ustvaril s knjigo Hvalnica počasnosti (2004), v kateri obravnava globalno Gibanje za počasnost (Slow Movement), ki ga strastno podpira.

“Živimo v svetu, obsedenem s hitrostjo, vse počnemo hitreje, vsak dan je nova tekma s časom,” pravi Honoré. “Ves čas se trudimo, da bi stvari pospešili, toda to se vedno konča v solzah.” Namesto tega predlaga, da bi vsi upočasnili. “Vsakemu trenutku namenite pozornost, ki si jo zasluži, uprite se želji, da bi pohiteli,” svetuje. “Ne trudite se početi pet stvari naenkrat. Naredite eno stvar dobro, nato se lotite naslednje. Ali pa ne počnite ničesar in pustite, da se vaš um izprazni. Pustite mu, da blodi po mili volji. To bo sprostilo vse druge oblike ustvarjalnosti.”

Gibanje za počasnost se je začelo v Italiji leta 1986, ko je političnega aktivista Carla Petrinija ogorčil prihod restavracije McDonald’s v bližino Španskega stopnišča v Rimu. Na invazijo hitre prehrane se je odzval s kampanjo Počasno prehranjevanje (Slow Food): zagovarja lokalno pridelano hrano in zdrave sestavine, skrbno pripravo vsake jedi in preprost užitek, ko si vzamemo čas, da v miru pojemo.

V treh letih je gibanje Počasno prehranjevanje dobilo svoj manifest, ki so ga v Parizu podpisali odposlanci iz 15 držav. Danes ima Počasno prehranjevanje skoraj 60.000 registriranih članov, iz njega so izšla gibanja, kot so Počasna mesta, Počasen kino in Počasna moda (Slow Cities, Slow Cinema in Slow Fashion).

Vsem je skupna želja po miru, po tem, da si vzamemo čas in vpijamo vtise iz okolja, damo prostor svojim občutjem in čustvom, ter zavračanje mrzličnega prizadevanja po tem, da bi več zaslužili, več delali in več porabljali.

“V svetu obilja je najbolj človeško in najpametneje, če delaš manj,” pravi Carl Honoré. “Manj je več, še zlasti v svetu, ki vam dopoveduje, da je več več.”

Pretresa, ki sta ju povzročila finančni zlom leta 2008 in letošnja pandemija koronavirusa, vidi kot utripajoče opozorilne luči za moderno kulturo. “Mislim, da smo se znašli na prelomni točki zgodovine, ko se lahko kolektivno prebudimo iz norosti našega načina življenja, ki je nezdravo, nevzdržno in nas žene v množično izgorelost.

Podobno je koncu zabave v nočnem klubu. Luči se prižgejo, ljudje se zagledajo v ogledalu, vsi so videti mrki in potlačeni. Če nas niti ta izkušnja ne bo izučila, potem si zaslužimo, kar nas čaka.” Misel, za katero si je vredno vzeti čas in jo pretehtati … počasi.

Odrekanje seksu

Nemška organizacija Monitor prostega časa (Freizeit Monitor) že 30 let poroča o prostočasnih dejavnostih Nemcev, med drugim tudi o spolni aktivnosti državljanov. Pred kratkim je Monitor razkril, da v času neomejenega dostopa do pornografije na spletu in telefonskih aplikacij, s pomočjo katerih lahko z enim potegom čez ekran najdete partnerja, Nemci pravzaprav seksajo manj.

Septembra leta 2019 je Monitor poročal, da 52 odstotkov Nemcev, starejših od 14 let, seksa vsaj enkrat mesečno; leta 2014 je bilo takih 56 odstotkov. Še bolj presenetljivo je bilo, da je raziskava ugotovila, da mladi, samski ljudje seksajo manj kot katera koli druga skupina razen upokojencev: samo 27 odstotkov jih seksa vsaj enkrat na teden in samo 49 odstotkov enkrat mesečno.
To pa ne velja le za Nemčijo, temveč za vso Evropo in svet. V Združenih državah Amerike je število srednješolcev, ki so že seksali, s 54 odstotkov leta 1991 padlo na 40 odstotkov leta 2017. Najstniški seks je torej postal stvar manjšine. Tudi 15 odstotkov Američanov v zgodnjih dvajsetih letih še nikoli ni seksalo.

Zdaj obstaja tudi ime za nekatere od njih: ameriška skovanka “volcels” je sestavljena iz začetnih črk besed “voluntary celibates”, v prevodu prostovoljni celibatniki ali spolni vzdržneži. 

“Za spolno vzdržnost sem se odločila pri 24 letih,” poroča Courtney Thompson, avstralska spolna vzdržnica. “Spoznala sem, da sem imela po spolnem odnosu vedno občutek, da moški v meni vidijo najprej vir užitka in šele potem človeka.”

“Sem 29-letni moški, ki se je prostovoljno odločil za celibat,” piše Američan Jack Valentine. “Spoznal sem … da seks razen v okviru ljubezenskega odnosa ni pomemben del mojega življenja.”

Bernd Leygraf je nemški svetovalec in psihoterapevt, ki dela v različnih državah, v Združenem kraljestvu, na Madžarskem in v Egiptu. Med njegovimi klienti so tudi milenijci, ki so se odločili za spolno vzdržnost. “Za to načelno vzdržnostjo se pogosto skriva vse kaj drugega: strah pred odgovornostjo, ki jo prinašajo odnosi, pomanjkanje veščin, ki jih zahtevajo odnosi in reševanje konfliktov, ter upor proti ‘permisivnemu življenjskemu slogu’ staršev,” pravi in dodaja: “V Koreji rojeni filozof Byung-Chul Han, ki je predaval na berlinski filozofski fakulteti, govori o generaciji, ki jo nenehno nadlegujejo družabni mediji, internet in popačena resničnost, ki jo prinaša denimo občutek, da bi morale biti vse stvari nenehno in v trenutku na voljo. Odnosi in seks pa tega ne prenesejo: zahtevajo veliko dela!”

Tabletke za izboljšanje umskih sposobnosti 

Amsterdam je slaven, morda celo razvpit po svojih “coffee shopih”, kavarnah, v katerih prodajajo marihuano. Manj poznani pa so njegovi “smartshopi”, kavarne v katerih prodajajo tako imenovane “pametne tabletke” ali “nootropike”: snovi, ki naj bi izboljševale kognitivne umske sposobnosti, koncentracijo in pozornost.

Študija, ki so jo leta 2013 izvedli na Univerzi v Mainzu, je odkrila, da je kar petina vseh nemških študentov že uporabila to ali ono vrsto umskih stimulansov, da bi izboljšali svoje učne dosežke. Med njimi so kofeinski nadomestki, pa tudi zdravila na recept, kot sta ritalin in modafinil, ki sta bila zasnovana za zdravljenje motnje pozornosti in nespečnosti, ter amfetamini.

Študenti lahko na več spletnih straneh izvedo, kje v Evropi je mogoče kupiti modafinil. Tudi na policah trgovin z zdravo prehrano najdemo izdelke s povednimi imeni, kot so Gorivo za možgane, Izboljšaj možgane, Prestavi možgane v prvo (BrainGear, Brain Fuel in Brain Gains): vitamini, rastlinski izvlečki in prehranska dopolnila v njih naj bi povečevali tako telesne kot umske sposobnosti.

Pametnih tabletk pa ne uživajo samo študenti. Neka druga nemška študija je ugotovila, da 5 odstotkov pisarniških delavcev uporablja zdravila na recept za “izboljšanje kognitivnih zmožnosti”. 

“Obstaja res veliko dokazov, da pametne tabletke delujejo,” pravi profesor Carl Cederström z Univerze v Stockholmu, avtor knjige Desperately Seeking Self-Improvement (Obupano si prizadevati za samoizboljšanje). “V okviru raziskovalnega projekta sem govoril s petimi ljudmi, ki v službi redno uživajo pametne droge. Vsi so uspešni pri svojem delu, finančno preskrbljeni, v stabilnih zvezah in na splošno zadovoljni s svojim življenjem.”

Toda niso vsi tako naklonjeni pametnim drogam. Novinar Sam Nichols je vzel pet nootropikov, med drugim modafinil, in po vsakem odmerku opravil test inteligentnosti ter si zapisal stranske učinke. Njegov sklep? “Kombinacija maničnosti, anksioznosti, prekomerne vzdraženosti, izgube teka in nespečnosti je zahtevala precejšen davek. Če sem čisto iskren, nisem prav veliko pridobil. Moj inteligenčni količnik se je minimalno spreminjal … Glede na vse to bom verjetno ostal pri kavi.”

 

Članek je bil objavljen v reviji Reader's Digest Slovenija

Reader's Digest je najbolj brana revija v Evropi in se ponaša s 100-letno tradicijo. Svoje bralce vsak mesec razveseli z raznolikimi članki z vsega sveta in navdihujočimi zgodbami, ki predstavljajo pozitivno plat življenja. Več o reviji > 

Reader's Digest, september 2020
Reader's Digest Slovenija

Izkoristite 15% popust in številne dodatne ugodnosti ob naročilu revije!

Menu