Le Chêne Chapelle  (Hrast s kapelo) Allouville-Bellefosse, Normandija, Francija

Če bi drevesa znala govoriti

… bi nam povedala te zgodbe.

Naši domnevno primitivni predniki, ki so živeli v gozdovih in džunglah, so verjeli, da ima vsako drevo dušo, mi pa šele zdaj ugotavljamo, da so imeli morda prav.

Znanstveniki odkrivajo, da drevesa komunicirajo med seboj prek kemičnih snovi, hormonov, feromonov in električnih signalov, ki prehajajo med njihovimi koreninami. Drevesa si celo podajajo vodo in sladkor ter ohranjajo svoje sosede pri življenju, kadar jih ljudje posekajo in oropajo listja. Ampak kaj bi nam povedala drevesa, če bi jih lahko slišali? Kakšne zgodbe bi delila z nami?

Le Chêne Chapelle (Hrast s kapelo), Allouville-Bellefosse, Normandija, Francija

“Mislim, da smo hrasti najmogočnejša in najveličastnejša drevesa. Ampak ali smo vsi enaki? Nikakor! Le francoski hrast premore neponovljivo eleganco in glamuroznost ter je hkrati umetnik dobrega življenja. In od vseh francoskih hrastov, pravzaprav od vseh francoskih dreves, sem jaz najstarejše, najmodrejše in tudi najdlje od vseh tlačim zemljico.
Nekateri ljudje verjamejo, da sem bil posajen v času cesarja Karla Velikega pred približno 1200 leti. Drugi menijo, da sem iz zemlje pokukal leta 911, ko je frankovski kralj Karel Preprosti vikinškemu poglavarju Rollu in njegovim možem dovolil, da se naselijo v Normandiji. 
Nekaj prevzetnih učenjakov trdi, da sem star le okoli 800 let. Da bi jih strela! Lepo prosim, če sem mladenič pri osemstotih, kako se potem spominjam, da sem leta 1035 srečal Rollovega praprapravnuka Viljema Normandijskega, tistega, ki ga kličejo “Osvajalec”?
Viljem je bil stasit in plečat poba rdečih las. Legenda pravi, da je pokleknil pod moje veje, kot bi molil. Pa še kaj! Ta veliki rdečelasi opičnjak je prikolovratil iz bližnje krčme s trebuhom, polnim piva, se z eno roko naslonil na moje deblo, si popravil oblačila in … To je vse, kar bom povedal, saj ne želim omadeževati svojega dobrega imena. 
Ah, ampak več kot 650 let zatem se mi je zgodilo nekaj še veličastnejšega ‒ zadela me je strela. Mon Dieu, kakšna agonija! Blisk je šinil skozme kot gromozanska sekira, me razcepil na dvoje in izvotlil moje deblo. 
Komaj sem preživel. Vaščani so me hoteli posekati. Toda lokalni duhovnik oče du Cerceau in opat du Détroit sta rekla ne in moje preživetje je obveljalo za manjši čudež. Leta 1696 sta v mojem deblu postavila oltar devici Mariji in potem na vrhu debla zgradila kapelo, do katere vodijo stopnice, naslonjene na moje ubogo, trpinčeno telo.
Odkrito rečeno se mi zdi kapela nedostojanstvena in neelegantna. Med francosko revolucijo leta 1789 bi me skoraj stala življenja, saj me je tolpa brezbožnih upornikov, ki so sovražili cerkev, skušala požgati. Povem vam, neopisljive muke sem trpel, ko so ognjeni zublji oblizovali moje lubje. K sreči je neki bistri vaščan zavpil: ‘Ne! To drevo bi moralo biti svetišče Razuma!’
Kapela v čast devici Mariji svetišče Razuma … kaj je to meni mar? Plamene so pogasili in mi rešili življenje. Oltar in kapela še stojita, čeprav priznam, da se rade volje naslanjam na kole, s katerimi so ljudje podprli moje veje. Rečeno mi je bilo, da je pred mano še kar nekaj lepih let. In vsi ljudje, ki so mi želeli škoditi, so se že zdavnaj spremenili v prah.”

El Olivo del Mouchão (Oljka), Mouriscas, Portugalska

“Ah, ti hrasti, kako hvalisavi in domišljavi so! Sploh se ne zavedajo svoje pomanjkljivosti: ljudem kaj koristijo šele, ko so mrtvi. Me oljke smo skromnejše. Nobena velika mornarica nikoli ni uporabila našega lesa, da bi si zgradila bojne ladje. Nobena streha ni podprta s tramovi, stesanimi iz naših debel. Toda celotne civilizacije so nastale s pomočjo naših plodov. In zaradi tega nam pustijo živeti.
Iz Francoza govori vihravost mladosti. Baha se, da je poznal cesarja Karla Velikega, toda mene so posadili pred 3350 leti; ta datum je leta 2016 znanstveno dokazal profesor José Penetra Louzada z Univerze Trás-os-Montes in Alto Douro.

El Olivo del Mouchao  (Oljka)  Mouriscas, Portugalska

El Olivo del Mouchão (Oljka), Mouriscas, Portugalska

To pa je nekaj, a? Še zlasti za vas, uboge človečke … Vaša kratka življenja so zame kot obisk muhe enodnevnice. Ko sem bila še otrok, je živel prerok Mojzes, Egiptu pa je vladal faraon Ramzes II. Več kot 900 let sem štela, ko je Platon pojasnjeval svojo filozofijo učencem v Atenah, in več kot 1350, ko je Jezus iz Nazareta umrl na križu.
V mladosti so bili prvi ljudje, ki so obirali plodove z mojih vej, divjaki, oblečeni v grobe živalske kože. Štela sem 700 zim in pomladi, ko so zgradili prve stavbe, 125 kilometrov od mene, če se izrazim v ljudem razumljivem jeziku, iz katerih bo zrasla Lizbona. Pol tisočletja zatem so prišli Rimljani, tako strogi, tako disciplinirani, tako prepričani, da njihov imperij nikoli ne bo propadel. Pa je, tako kot kraljestvo njihovih naslednikov, Vizigotov.
Potem so prišli Arabci: ponosni, z orlovskimi nosovi, predirnimi očmi in zakrivljenimi sabljami, ki so bile enako ostre kot kremplji njim tako ljubih lovskih sokolov. Njihovo kraljestvo Al-Andalus je preživelo več kot 400 let, preden so kristjani ponovno zasedli ozemlje.
Ampak čisto zares … Kaj mi pomenijo ti smrtniki? Prihajajo in odhajajo, jaz pa ostajam. Moje deblo je grčasto in zvito, moje lubje razpokano, veje krhke, pa vseeno obrodim in svoj zaklad podarim vsakomur, ki me obere.”

Newtonova jablana, dvorec Woolsthorpe, Lincolnshire, Anglija

“Nerada se hvalim. To preprosto ni v naravi Britancev ‒ niti Britank. A zagotovo se boste strinjali z menoj, da je odkritje težnosti eden od temeljev našega razumevanja vesolja.
In svet ta osupljivi uvid seveda dolguje Angležu, siru Isaacu Newtonu. Kateri enkratni dogodek je torej dal navdih mlademu Newtonu? No, bilo je jabolko, ki je padlo z drevesa. In katero drevo je obrodilo to padajoče jabolko?

Newtonova jablana, dvorec Woolsthorpe, Lincolnshire, Anglija

Newtonova jablana, dvorec Woolsthorpe, Lincolnshire, Anglija

Drage dame in spoštovani gospodje, tega ne morem zanikati. Jaz sem bila ta jablana. In v tistem trenutku sem za napredek znanosti naredila več kot katero koli drugo drevo, ki je kadar koli živelo kjer koli na zemlji. Saj ne, da bi se hotela hvaliti, nikakor ne, toda to so dejstva.
Že res, da je bilo to pred 360 leti, kar se nekaterim drugim drevesom morda ne zdi prav dolgo nazaj, a za jablano je to častitljiva starost. Prav dobro se spominjam tiste priložnosti. Isaaca sem poznala že, ko je bil še detece, saj je bil dvorec Woolsthorpe, kjer še vedno stojim, dom njegove družine. Bilo je očitno, da je izredno bister pobček, zato sploh nisem bila presenečena, ko se mu je leta 1661 uspelo vpisati na univerzo Cambridge. 
Tam je bil tudi štiri leta pozneje, kot je izbruhnila bubonska kuga. Študente so poslali domov in zato je bil v mojem sadovnjaku in je tuhtal o vesolju, ko je usodno jabolko padlo na tla.
Zapisalo se je v zgodovino in še dandanes k meni prihajajo popotniki z vsega sveta in mi rečejo: ‘Dobro si se odrezala.’ To je torej moja zgodba, in čeprav peščica pedantnih zgodovinarjev trdi, da je slava, ki si jo lastim, lažna, vztrajam ‒ pri dejstvih.”

Hrast Józef, Wiśniowa, Poljska

“Tisti betežni francoski hrast je morda res starejši od mene, a je krhek in senilen, medtem ko sem jaz pri svojih 650 letih na višku moči. In tista angleška jablana naj se kar hvali z znanostjo. Ampak ali je rešila eno samo človeško življenje? Jaz sem rešil dve.
Plemenitost in junaštvo mi seveda nista tuja. Vse življenje sem preživel na posestvu Mycielskih, poljske plemiške družine. Hrabri vojščaki, ugledni politiki in sijajni intelektualci so uživali v senci, ki jo dajem v vročih poletnih dneh, ali pod mojimi vejami iskali zavetje pred dežjem.

Hrast Józef, Wiśniowa, Poljska

Hrast Józef, Wiśniowa, Poljska

Moj plemeniti videz je tako prefinjen, da sem bil za model poljskemu slikarju Józefu Mehofferju; moj portret, ki ga je naslikal, so celo uporabili na prelepem bankovcu za 100 zlotov, izdanem leta 1934. Pet let zatem je prišla vojna in Jude, ki so stoletja mirno živeli v mojem delu države, so pregnali v geta, od tam pa v taborišča smrti. Toda dva judovska brata sta preživela zaradi mene, saj jima je gospa, ki je slišala na ime Rozalia Proszak, pokazala skrivališče v mojem deblu. 
Brata sta bila na begu, verjetno sta zbežala iz taborišča za prisilno delo ali iz geta. Na tej točki bom besedo prepustil Jakubu Pawlowskemu iz Muzeja družine Ulma, zgrajenem v čast Poljakov, ki so med holokavstom pomagali Judom. ‘Luknja, v katero sta se skrila brata, je bila ogromna. Ljudje pravijo, da je imela dve nadstropji: spodnje sta uporabljala za skrivališče, zgornje pa za opazovalnico. Oba sta preživela okupacijo, čeprav se ne ve, kakšna usoda ju je doletela po vojni.’
Moja usoda pa ne bi mogla biti bolj javna. Leta 2017 so mi podelili naslov Evropsko drevo leta. Kdo je potemtakem najmogočnejši hrast?”

Il Castagno dei Cento Cavalli (Kostanj sto konjev), Etna, Sicilija

“Mislite, da je imel Pavarotti velik trebuh? Ha! Ko so leta 1780, kar se ti zdi kot včeraj, če si star 4000 let, izmerili mene, je bil moj obseg kar 57,9 metra. Pa ne da so takrat imeli metre, nikakor ne, zato raje recimo, da je moj obseg meril “šestdeset korakov”. Dovolj, da sem prišel v Guinnessovo knjigo rekordov kot “drevo z največjim obodom”.
Priznam, da me dejansko sestavlja več ločenih debel. Pravzaprav sem od daleč videti bolj kot drevesni gaj in ne kot drevo. Na sredini kroga je dovolj prostora, da so tam v različnih obdobjih mojega življenja postavljali različne stavbe. Toda čisto vsa debla poganjajo iz istih korenin. Vsa so jaz. In lahko se pohvalim, da sem najstarejši kostanj na svetu.

Il Castagno dei Cento Cavalli (Kostanj sto konjev), Etna, Sicilija

Il Castagno dei Cento Cavalli (Kostanj sto konjev), Etna, Sicilija

Kako sem torej dobil ime? Ah, to vam je zgodba … In njena glavna junakinja je kraljica Ivana. Mamma mia, che bella donna!
Ivana je bila hčerka kralja Janeza II. Aragonskega in žena kralja Ferdinanda I. Neapeljskega. Ko se je Ivana poročila s Ferdinandom, ji je oče za doto dal 100.000 zlatih goldinarjev. Njen novi mož ji je podaril posestva in mesta v različnih delih svojega kraljestva. Poročil ju je Rodrigo Borgia, ki je pozneje postal papež Aleksander VI. 
Ivana, kot ste najbrž že ugotovili, je bila zelo posebna gospica. Bila je tudi zvesta žena in leta 1485 se je podala na potovanje po južni Italiji in Siciliji ter spodbujala moževe podanike, naj ostanejo zvesti svojemu kralju. Da bi bilo poskrbljeno za njeno varnost in da bi naredili vtis na ljudstvo, jo je spremljalo sto vitezov na čudovito lepih konjih. Nekega dne jih je pot pripeljala na pobočje Etne, kjer rastem. 
Kraljica Ivana si je zaželela videti vrh mogočnega ognjenika. Toda med vzponom se je razdivjala huda nevihta in kraljica si je morala skupaj z viteškim spremstvom poiskati zavetje. Mojih nešteto vej je dajalo tako prostrano zavetje, da so kraljica in vsi njeni možje na suhem prevedrili nevihto. Potujoči pevci so opevali tisti dan, pesniki so kovali verze in tako sem dobil ime.
In to je bil en sam dan. Doživel sem še 1.460.000 drugih.”

Stari Tjikko (norveška smreka), gora Fulfjället, Švedska

“Nikar tako hitro, moj objestni italijanski prijatelj! Devet tisoč petsto sedemdeset let: tako dolgo sem že na svetu. Skoraj polnih deset tisočletij, pa vendar me komaj vidite. 
Vse, kar pokažem svetu nad tlemi, je slabih pet metrov visok poganjek, eden od mnogih, ki sem jih vsakih 600 let poslal kvišku, da bi se srečali s soncem. In to je po mojih standardih že zelo spodobno drevo. Moj stari italijanski prijatelj je na svojem sredozemskem ognjeniku razvil debela, visoka debla. Jaz pa sem bil na tem hladnem pobočju gore na evropskem severu včasih le malo več kot grmovje.
In zakaj zdaj poslušate o meni? Ker so leta 2004 name naleteli znanstveniki iz Umeåe. Eden od njih, profesor Leif Kullman, me je poimenoval po svojem psu, Tjikku. Če bi me vsaj malo brigalo, kaj si ljudje mislijo o meni, bi bil verjetno užaljen.

Stari Tjikko (norveška smreka), gora Fulfjället, Švedska

Stari Tjikko (norveška smreka), gora Fulfjället, Švedska

Hočem reči, kaj sploh veste o nas, drevesih? Vidite naša debla, veje in listje. Ampak vse to za našo bit ni nič bolj bistveno, kot so roke, noge in oblačila za vašo. Naša duša se skriva v koreninah. V moji bližini je še 20 drugih smrek, ki so skoraj enako stare kot jaz.
Naše prijateljstvo in rivalstvo se je začelo, ko je ledena doba končno izpustila naše pobočje iz svojih pomrznjenih krempljev. Kdove koliko časa bomo še zdržali zdaj, ko se svet zaradi vaših dejanj čedalje bolj segreva? Dobro razmislite.”

Članek je bil objavljen v reviji Reader's Digest Slovenija

Reader's Digest je najbolj brana revija v Evropi in se ponaša s 100-letno tradicijo. Svoje bralce vsak mesec razveseli z raznolikimi članki z vsega sveta in navdihujočimi zgodbami, ki predstavljajo pozitivno plat življenja. Več o reviji > 

Reader's Digest Slovenija, junij 2020
Reader's Digest Slovenija

Izkoristite 15% popust in številne dodatne ugodnosti ob naročilu revije!

Menu