Mount Cook na južnem otoku je najvišja novozelandska gora

Dežela naravnih lepot in manaakitange

Na poti od najjužnejše do najsevernejše točke Nove Zelandije sem odkrivala naravne lepote in gostoljubnost domačinov.

Divja zahodna obala novozelandskega Južnega otoka človeka res spominja na prazgodovinsko pokrajino. Ko sem tako napol hodila, napol zdrsavala po ozki stezi med visoki drevesi, s katerih so visele prepletene ovijalke, sem iskala moškega po imenu Merv.

Iskanje sem začela v Jackson Bayu v Southlandu, spokojni ribiški vasici z le peščico stalnih prebivalcev. Ko sem izstopila iz avtomobila, me je vitka, svetlolasa ženska na sončni verandi vprašala, ali sem se izgubila.
“Merva iščem?” sem rekla. Pravzaprav je bilo bolj vprašanje.
“Gori ob reki je, ribe lovi,” mi je povedala. “Njegova žena sem. Povedala vam bom, kako ga najdete.”
In tako sem se znašla tukaj, na blatni stezi, iščoč Mervovo ribiško postojanko. Postojanke za lov na sardele so pomoli, ki segajo v reke, ki se izlivajo v ocean, idealno razgledišče za metanje mrež in lov na mladice vrste Galaxiidae, cenjene ribje specialitete.
Bila sem na cestnem popotovanju od južnega do severnega konca Nove Zelandije: začela sem v hotelu Lands End v Bluffu na južni konici Južnega otoka, namenjena sem bila v Cape Reinga na vrhu Severnega otoka. Zdaj že petnajst let živim tukaj, ampak z avtom od juga do severa Nove Zelandije so še vedno moje najljubše počitnice. Povsod po državi imaš občutek topline, dobrodošlice, občutek, da nekdo pazi nate. Maorska beseda za to je manaakitanga. V ohlapnem prevodu pomeni gostoljubje.
Svet je postal pozoren na kulturo medsebojne skrbnosti marca 2019, po terorističnem napadu na dve mošeji v Christchurchu na Južnem otoku. Novozelandci so se na tragične dogodke odzvali s sporočilom “to nismo mi” in poudarjanjem vključevanja ‒ to je primer manaakitange v akciji.
Moje cestno popotovanje je navdihnila manaakitanga, itinerar pa so narekovali ljudje, ki sem jih srečevala na poti ‒ njihova priporočila, gostoljubnost, naklonjenost ‒ saj sem potovala po cvetličnem venčku prijateljskih gest.
Iskanje Merva se je začelo pred natanko tremi dnevi in 450 miljami južneje v preddverju hotela Lands End. Pila sem pivo z lastnico Lyndo Jackson, njenim možem Rossom in še eno gostjo, Gaye Bertacco iz Christchurcha. V pivnici sem se počutila prijetno in samotno obenem ‒ tako kot se pač počutiš v baru na koncu sveta. 
“Prišla sem po svojega partnerja, Marka,” je rekla Gaye. “Ribič je in že cel teden je na morju.”
Kot bi Mark Muir čakal na iztočnico, je v tistem trenutku stopil skozi vrata.
Nekaj piv pozneje sta me Gaye in Mark povabila, naj se jima pridružim na večerji v Oyster Covu, sosednji restavraciji. Jedli smo lokalno nalovljene raroge in viharnike (velika morska ptica, ki je tradicionalna maorska jed), opazovali mežikanje rdečih in zelenih luči ribiških ladij, ki so se vračale v pristan.
“Na zahodni obali je nekaj res zanimivih ljudi,” je rekel Mark. “Poiščite Merva Velenskega v Jackson Bayu, če boste šli tja. Merv je največja faca od vseh. Ribič je že, odkar sem se rodil. Zadnji kos kruha bi dal za vsakega človeka in vsi bi to naredili zanj.”

Maorski ples dobrodošlice Haka Pohiri na plaži Muriwai na Severnem otoku

Maorski ples dobrodošlice Haka Pohiri na plaži Muriwai na Severnem otoku.

Malo zmačkana sem se vrnila v Jackson Bay. Sam kraj je fantastično lep ‒ ampak to je tudi vse, kar ima za pokazati. Cesta, ki se vije med bukvami in rimuji (vrsto borovcev), se je končala v naselju z nekaj hišami, živo oranžno kavarno z modro streho (Cray Pot) in od vremena načetim pomolom, ki se je iztegoval nad turkizno morje. Košček nedotaknjenega raja.
Vrnila sem se na s soncem obsijano verando in ravno sem pripovedovala Liz o neuspešnem iskanju Merva, ko se je pripeljal Merv v svojem poltovornjaku. “Skuhala bom čaj,” je rekla Liz.
Merv me je pozdravil z zadržano vljudnostjo. Povedala sem, da me pošilja Mark Muir.
“Moj brat je dolgo delal za Marka,” je rekel Merv. “Mark ima trdno ladjo.”
Pogovarjala sva se skoraj eno uro. Merv je počel že vse mogoče: vojsko je služil na Maleziji, v Borneu in na Tajskem; odstranjeval je jelenje rogove; delal na žagi; že vse življenje ribari; zdaj se ukvarja s klesanjem kamna.
“V Jackson Bayu sva že več kot 40 let,” mi je povedal Merv. “To je najbolj prijeten kraj na svetu. Ampak ljudje tega ne vidijo. Moraš iti po stranskih cestah in se razgledati. Tam srečaš delavce. Pojdite se pogovorit z njimi, pa se boste naučili desetkrat več, kot bi se v kakšnem turističnem mestu. Z njimi boste spoznali resnično Novo Zelandijo.”
Merv in Liz sta se od mene poslovila s prijaznim mahanjem in dvema dariloma: dobila sem telefonsko številko Mervovega starega prijatelja iz vojske, ki živi v Hokitiki, in pečenega raka, zavitega v stran časopisa Otago Daily Times.

Hotel Land's End na najjužnejši točki Nove Zelandije.

Hotel Land's End na najjužnejši točki Nove Zelandije.

Bila sem 1180 kilometrov severno od Jackson Baya, v zaledju zahodne obale Severnega otoka, v hotelu Whangamomona. To je verjetno najbolj zakoten podeželski hotel na Novi Zelandiji; stoji ob Forgotten World Highway (od sveta pozabljeni avocesti), ki povezuje Stratford in Taumarunui. Whangamomona je edina novozelandska republika, neodvisnost je razglasila leta 1989.
Na od sveta pozabljeno avtocesto, ki sploh ni avtocesta, me je na poti na sever spomnil prijatelj, ki živi v Wellingtonu, in zdaj sem v hotelu Whangamomona in pijem pivo iz sposojenega kozarca.
“To je edina pivnica eno uro vožnje v katero koli smer, zato se vsi domačini zbirajo tukaj,” mi je povedala Vicki Pratt. Z možem Richardom sta lastnika hotela Whangamomona. S stene so viseli kozarci za pivo, na vsakem je bila oštevilčena ušesna oznaka živine. Jaz sem pila iz številke 13.

Vicki in Richard Pratt spremljata obiskovalce "republike" Whangamomone.

Vicki in Richard Pratt spremljata obiskovalce "republike" Whangamomone.

“To je Petov kozarec. Živi na farmi za striženje ovac malo naprej po cesti,” je rekla Vicki. “Po mojem ne bi imel nič proti.”
Če kdo skuša priti v stik z domačinom, ki nima telefona, pokličejo v hotel in pustijo sporočilo pri Vicki ali Richardu. Onadva ga zapišeta in listek pustita v pivskem kozarcu, ki pripada tej osebi.
Ko smo tako klepetali, je v bar pritekel mlad prašiček in začel tekati okoli velikih sodov, ki nadomeščajo mize. Sledili so mu obotavljiv jagenjček (po imenu Pečenka) in dva utrujena kolesarja, ki sta iskala topel obrok in kraj, kjer bi lahko postavila šotor.
Prašička in jagenjčka so spodili nazaj ven, jaz pa sem spila kozarec z Jamiejem Lessardom in Alanah Correio ‒ Kanadčanoma v dvajsetih letih, ki sta bila v desetem mesecu 15-mesečnega potovanja.
Zimo sta preživela na polotoku Coromandel na Severnem otoku in sta zdaj kolesarila proti jugu. “Nikoli ne bi prikolesarila sem, če nama ne bi nekdo priporočil tega kraja. Daleč od začrtane poti sva,” je rekla Alanah.
Whangamomono so tradicionalno obiskovali Novozelandci, toda v zadnjih letih sem zahaja čedalje več popotnikov, večina samo na enodnevni izlet, da v potne liste dobijo kičaste žige republike.
“Lepo bi bilo, če bi vsaj nekaj tujih gostovo ostalo malo dlje,” pravi Vicki. “Tisti, ki ostanejo, se imajo fantastično. Lepo poskrbimo zanje. To je krasen kraj za spoznavanje domačinov.”
Whangamomona, ki je bila nekoč živahna mejna postojanka s 300 prebivalci, ima zdaj “10 ali 11 prebivalcev v mestu, na širšem območju pa okoli 120,” mi je povedal Richard.
Ko se je občinska meja z vladnim odlokom premaknila in regijo razdelila na pol, so domačini razglasili republiko. “Ne moreš kar spreminjati mej in občine rojstva,” je rekel Richard. “In sploh se niso posvetovali z nami. Sprva je bila samo poteza, ampak pri nas se že od nekdaj radi upiramo. Smo trmasti in ljubeznivi ljudje.”
“Mislim, da to velja za vse Novozelandce,” je pristavila Vicki. “Pazimo drug na drugega, še zlasti v podeželskih skupnostih. Odrasla sem z manaakitango, čeprav nisem vedela, da obstaja beseda za to. Mislim, da je to povezano z dejstvom, da se na Novi Zelandiji vsi poznamo med seboj. Ko pride kakšen gost, spregovorim z njim dva ali tri stavke, pa beseda že pride na koga, ki ga oba poznava. In to mi je všeč.”

Aktivni vulkan Mount Taranaki je 80 kilometrov zahodno od Whangamomone.

Aktivni vulkan Mount Taranaki je 80 kilometrov zahodno od Whangamomone.

Z mojim kajakaškim vodnikom Caitom Disberryjem sva ugotovila, da sva oba živela v miniaturnem obalnem mestecu Raumati Beach, kakih 50 kilometrov severozahodno od Wellingtona, glavnega mesta Nove Zelandije. To je vzpostavljanje stika v “treh stavkih”, o katerem je govorila Vicki.
Bila sem na vožnji s kajakom v Haheiju na polotoku Coromandel. Kanadski kolesarji so mi povedali, da si moram ogledati Cathedral Cove. Kraj z bujnim rastlinjem, skritimi zalivi in zalivčki ter plažo z vročimi izviri, ki je samo dve uri in pol vožnje od Aucklanda, največjega mesta v državi, veliko obiskovalcev spodbudi k raziskovanju tukajšnjega trga nepremičnin. Ima približno 400 stalnih prebivalcev, toda poleti jih je nekaj desetkrat več.
Triurna vožnja s kajakom naju je vodila po kristalno čistih zelenkastih vodah morskega rezervata Whanganui-A-Hei, ki je v 28 letih od ustanovitve priča pravemu izbruhu morskega življa. Dokaze vidiš vsepovsod, od jat morskih ptic, ki posedajo na skalah, do desetin majhnih morskih bičev, ki švigajo po vodah Stingray Baya, v prevodu Zaliva morskih bičev.
Andy Mora, vodja kajakaške odprave, nam je pokazal otočje Mercury Islands v daljavi. “Tukaj je kapitan Cook opazoval prehod Merkurja v Novi Zelandiji,” je povedal.

Med poletnimi počitnicami turisti trumoma obiskujejo Cathedral Cove.

Med poletnimi počitnicami turisti trumoma obiskujejo Cathedral Cove.

Prevozila sem 600 kilometrov na sever od polotoka Coromandel od Cape Reinge, najsevernejše točke Nove Zelandije, ki je dostopna turistom, na končno postajo mojega potovanja. Nizek bel svetilnik je kronal zmajevemu gobcu podoben kos zemlje, sredi katerega stoji starodavno drevo pohutukawa, novozelandsko božično drevo, kjer skupaj trčita dve vodni masi ‒ Tasmansko morje in Tihi ocean ‒ in ustvarita belo črto valov. 
Tukaj je pristal Kupe, izjemni morjeplovec iz maorske legende, ki je pred tisoč leti priplul sem z vzhodnega Tihega oceana. Cape Reinga je tudi kraj, od koder duše Maorov odidejo na drugi svet.
Kadar premišljujem o tem potovanju od enega do drugega konca Nove Zelandije, se spomnim, kako mi je ocean za rtom Cape Reinga šepetal o svetu onstran otokov, in kako mi je drevo pohutukawa glasno naštelo vse razloge, da sem to deželo vzela za svoj dom.
Pred kratkim sem izvedela, da je Merv umrl. Bil je večji od življenja, človek, ki ga ne pozabiš, in utelešenje manaakitange.

Tihi ocean in Tasmansko morje se stikata pri rtu Cape Reinga na skrajnem severu Nove Zelandije.

Tihi ocean in Tasmansko morje se stikata pri rtu Cape Reinga na skrajnem severu Nove Zelandije.

Namigi za na pot: 

  • Prevozi: Transfercar ima ugodne cene za najem avtomobilov, če jih vrnete nazaj na izhodišče. Več sreče boste imeli, če boste potovali od juga proti severu. Večina novozelandskih cest je dvopasovnih in ovinkastih. Domačinom se lahko prikupite tako, da zapeljete ob rob ceste in spustite hitrejša vozila naprej.
  • Bivanje: Fantastične razglede na ocean ponuja hotel Lands End Boutique v Bluffu; hotel Whangamomona je penzion, ki je hkrati tudi družabni center Republike Whangamomona; iz letovišča Tatahi Lodge Beach Resort je pet minut hoje do belih peščenih plaž, po katerih slovi polotok Coromandel.
  • Hrana: v Oyster Cove Restaurant v Bluffu boste uživali ob ostrigah, školjkah in jedeh, kot so solata iz jagnjetine, predjedi od 12 evrov; Cray Pot, okrepčevalnica ob morju v Jackson Bayu, ponuja jastoge in drugo morsko hrano ter burgerje.
  • Informacije: Odpiralne čase restavracij, cene in razpoložljivost hotelskih namestitev preverite na njihovih spletnih straneh ali se obrnite na Tourism New Zealand.

 

Članek je bil objavljen v reviji Reader's Digest Slovenija

Reader's Digest je najbolj brana revija v Evropi in se ponaša s 100-letno tradicijo. Svoje bralce vsak mesec razveseli z raznolikimi članki z vsega sveta in navdihujočimi zgodbami, ki predstavljajo pozitivno plat življenja. Več o reviji > 

Reader's Digest, julij 2020
Reader's Digest Slovenija

Izkoristite 15% popust in številne dodatne ugodnosti ob naročilu revije!

Menu