Christian Moullec na polete s pticami vozi tudi turiste.

Leteti s pticami

Christian Moullec na polete s pticami vozi tudi turiste.

Leteti z gosmi, ki jim grozi izumrtje, in jim pokazati novo selitveno pot - to je bil ambiciozni načrt Paole in Christiana Moulleca. Proti vsem pričakovanjem jima je uspelo. V evropske kinodvorane prihaja film, ki ga je navdihnila njuna pustolovščina.

Christian z lahnim potiskom droga za krmiljenje nagne motornega zmaja. Naprava s hitrostjo več kot 60 kilometrov na uro spokojno leti sredi jate ptic. A to niso navadne ptice, temveč rdečevrate gosi; te specialistke za lete na dolge razdalje so tako živahne, da jim pravijo tudi “formula 1 na nebu”. Z zlato rdečimi prsmi in lici so te male gosti med najbolj elegantnimi in vzdržljivimi svoje vrste.

Hipoma zaznajo premikanje motornega zmaja. V nekaj sekundah se njihova eskadrilja postroji v eleganten in popolnoma raven V okoli kril.

Na višini 350 metrov je minus 10 °C. Sedim v sprednjem delu motornega zmaja in veter me biča po obrazu. Samo varnostni pas me drži na mestu in odsotnost kabine še poglablja moj občutek, da lebdim na nebu. Iztegnem roko v praznino. Moj sedež se zasuka in s prsti se približam gosi, ki leti na moji desni. Za hip se dotaknem perja male ptice. “Dobrodošli v klubu!” zakliče pilot v moj hrbet. Zdi se mi, da vidim njegov nasmešek.

“Klub?”

“Ja, ekskluzivni klub ljudi, ki so že pobožali ptico med letom!”

Živeti ob pticah, leteti z njimi, da bi jih bolje razumeli, da bi jih rešili. Ta načrt že od leta 1987 zori v glavi 59-letnega Christiana Moulleca. Tistega leta je v reviji francoske nacio­nalne zveze za zaščito narave bral o prizadevanjih švedskih ornitologov, da bi v svoji domovini znova naselili male gosi. Nekoč so te ptice v velikih jatah gnezdile po vsej Skandinaviji. Toda do začetka 90. let je izginilo že več kot 50.000 parov malih gosi, ki so postale žrtve izlova na obalah Črnega in Kas­pijskega morja. Tej zaščiteni vrsti je grozilo izumrtje.

Zamisel, da bi pticam pokazali novo selitveno pot, je bila ambiciozna, a realistična.

Vse od poskusov avstrijskega zoo­loga Konrada Lorenza v 30. letih 20. stoletja, vemo, da lahko človek, če je prisoten od trenutka, ko se mladiči izvalijo, postane adoptivni oče mladih gosi. Kanadčan Bill Lischmann je pozneje dokazal, da je mogoče z motor­nim zmajem voditi nekatere vrste ptic selivk. Natančneje, tiste, ki nimajo selitvenega nagona. To velja za gosi, žer­jave in labode, ki se poti, ki vodi do prezimovališča, priučijo od staršev med svojo prvo potjo na jug.

Tako je Christian dobil zamisel: vz­gojil bo 30 malih gosi in jih s Šveds­kega po zraku spremljal do naravnega rezervata v Nemčiji. Cilj: naučiti jih leteti po selitveni poti, kjer ni lovcev.

Projekt je zahteval pet let priprav. Pet let, v katerih sta se morala Christian in njegova žena Paola naučiti vsega, od a do ž, si izmisliti in iz nič ustvariti vse, kar sta potrebovala, da bi dosegla cilj. Postati “krušna starša” malih goskic je hitro postala največja pustolovščina njunega življenja.

Poletje leta 1999 na švedskem po­deželju. Z velikim sončnikom v des­nici in motorno žago, ki rohni v levici, se Paola in Christian spokojno sprehajata po poljih. Ob njunih nogah poskakuje in čivka 33 goskic. Ko bodo spoznale motorni zmaj, jih bodo njegova krila spominjala na sončnik, propeler motorja pa na hrup motorne žage.

Goske se na sprehodih učijo brskati za hrano. To je tudi priložnost, da se zbližajo s svojima človeškima prijateljema, ki z njimi čofotata in plavata v številnih jezerih v okolici. V treh mesecih vsakodnevnih druženj in izmenjav med pripadnikoma človeške vrste in gosmi pride do tako imenovane impregnacije, ko Paola in Christian posvojita gosi, gosi pa njiju.

Bliža se jesen. Čas je, da vsi skupaj zapustijo Švedsko. Paola, ki je v četr­tem mesecu nosečnosti, ne želi sode­lovati pri selitvi. Par se odloči, da bo Christian poletel sam. In potem sledi preobrat: na dan D gosi nočejo spremljati Christiana. Po nekaj minutah leta se obrnejo stran od motornega zmaja in se vrnejo na izhodiščno točko. Zaključek je neizpodbiten: Paola se je v fazi impregnacije tako zbližala z gosmi, da te zdaj niso pripravljene slediti zra­koplovu, če mlade ženske ni na krovu.

1. septembra 1999 ob 7.15 se Paola in Christian v dvosedežnem motornem zmaju podata na prvo etapo poleta. Mesec dni pozneje, ko sta vsak dan letela približno dve uri, 27 ptic skupaj z motornim zmajem pristane v Nemčiji. Preleteli so 1800 kilometrov, od tega 900 nad Baltiškim morjem. NasledNjo pomlad se bo na Švedsko vrnilo več kot 60 odstotkov ptic (označenih z obročki). Male gosi se bodo znašle same: selitev je uspela!

Christiana ptice navdušujejo že od otroštva. Kot fantič v prostem času opazuje ptice in neguje tiste, ki jih ranjene najde ob cesti. Pozneje se odloči za kariero meteorologa, poklic, ki mu omogoči, da je z glavo ves čas med oblaki in da potuje. Leta 1988 se za eno leto preseli na Amsterdam, majhen vulkanski otok na jugu Indijskega oceana, ki spada pod francosko oblast. “Celo leto sem dvakrat na dan odčita­val podatke in spuščal balone sonde, vmes pa sem ornitologom pomagal obročkati albatrosa, pingvine in južne veleviharnike, ki niso še nikoli videli človeka.”

Danes par živi v departmaju Cantal v osrednji Franciji, na kmetiji daleč od mesta, v neposrednem stiku z naravo in nebom. “Tukaj je kot v raju,” reče Paola, ki stoji na stopnicah pred njuno več sto let staro hišo. “Imava kozo, kokoši, konje, čebele. In ptice!”

Moullecova na 25 hektarjev velikem posestvu živita s kakimi sto labodi, rdečevratimi gosmi, mandžurskimi žerjavi, sivimi gosmi in snežnimi gosmi, ki so se vse izvalile v Cantalu. “Redno letimo z vsako skupino,” pravi Christian. “In od poletja 2007 polete z motornim zmajem ali v balonu, ki ga sponzorira departma, organiziramo tudi za javnost.”

S turističnimi poleti zbirajo sredstva za financiranje prihodnjih odprav za ponovno naselitev ptic. Christian tudi snema filme, fotografije in predstave na letalskih mitingih. “Nemčija, Nizo­zemska, Belgija, Anglija, Južna Afrika. Christian rad hodi po svetu in uživa v letenju z motornim zmajem, kar zame ne velja. Jaz sem raje na trdnih tleh!” mi z nasmehom zaupa Paola.

S svojim popotovanjem od Švedske do Nemčije sta navdušenca dokazala, da je mogoče rešiti male gosi pred izumrtjem. Toda ta živalska vrsta še zdaleč ni rešena. “Povezali smo se z nekim nemškim društvom in zdaj si prizade­vamo, da bi akcijo ponovili, a v večjem obsegu,” razlagata Paola in Christian.

Leteti s stotinami ptic, in to več let zapored, je projekt, ki ne prenese impro­vizacije. Največ energije jim vzame premagovanje administrativnih ovir v različnih državah: birokrati so povsod enaki, vsi neznansko radi dlakocepijo. Kljub vsemu upajo, da bodo nekega dne lahko začeli drugo fazo reševanja te živalske vrste.

S Christianom se še zadnjič spreho­dim do motornega zmaja. Pripravlja se polet. Gosi čakajo v velikem lese­nem zaboju. Ko bo zrakoplov vzletel, bom morala odpreti zaboj in izpustiti gosi. Preden si Christian povezne če­lado na glavo, mi med hrumenjem motorja zakliče: “Gosi, žerjavi in labodi so kot angeli z neba. Povabili so me medse, na neki način so me udomačili. Še naprej se bom vsak dan bojeval zanje.”

Če želite podpreti prizadevanja Paole in Christiana Moulleca (in če se po kakem naključju znajdete v osrednji Franciji), lahko poletite v družbi njunih ptic. www.voleraveclesoiseaux.com Tel.: 00 33 (0) 4 71 62 39 02

Članek je bil prvič objavljen februarja 2009 v francoski izdaji revije Reader's Digest.

 

Spoznajte revijo Reader's Digest Slovenija

Reader's Digest je najbolj brana revija v Evropi in se ponaša s 100-letno tradicijo. Svoje bralce vsak mesec razveseli z raznolikimi članki z vsega sveta in navdihujočimi zgodbami, ki predstavljajo pozitivno plat življenja. 
Več o reviji > 

Reader's Digest, januar 2020
Reader's Digest Slovenija

Izkoristite 15% popust in številne dodatne ugodnosti ob naročilu revije!

Menu