O 5 zloglasnih nerešenih umorih preberite v julijski številki revije Reader's Digest.

Morilci, ki so se izmuznili kazni

Pet nerešenih umorov, ki še danes begajo pravosodje.

Kdo je ubil Črno dalijo? 

Zimska jutra v Los Angelesu so včasih zoprno hladna in eno takih je bilo, ko je Betty Bersinger 15. januarja 1947 hodila po pločniku parka Leimart in pred seboj potiskala voziček s svojo hčerko. V tistih časih je bil Los Angeles poln napol dokončanih stavb: ulice so bile škrbasta mešanica bungalovov in praznih parcel, saj je gradnjo prekinila druga svetovna vojna. 
Ko se je Betty okoli enajste ure dopoldne približala križišču 39. ulice in Nortonove, je dober meter od ulice, med visoko travo in črepinjami, zagledala nekaj, za kar je mislila, da je polomljena izložbena lutka. Oblak insektov je visel nad bledikastimi deli telesa. V daljavi je videla otroke na kolesih. “Nekaj se mi ni zdelo prav,” je pozneje povedala. “Rekla sem si, da bo najbolje, če koga pokličem.”
Čez kakšno uro je na zaraščeni parceli mrgolelo policistov in novinarjev, ki so odprtih ust strmeli v razkosano truplo. Truplo žrtve ‒ drobne ženske, težke okoli 45 kilogramov, temnih las, visoke približno sto petinšestdeset centimetrov ‒ je bilo prerezano v pasu, kri je bila izpuščena, koža pa polna podplutb in grdih raztrganin. Neka priča je prizor opisala z besedami “poblaznel sadizem”.
Vse je kazalo, da je ženska umrla grozljive smrti v rokah motenega storilca ‒ odlična hrana za mrhovinarske losangeleške časopise. Žrtev, Elizabeth Short, je bila v nekaj urah na vseh naslovnicah: nezaposlena Bostončanka brez stalnega naslova. Lastnik drogerije, kamor je zahajala nadobudna igralka, je omenil cvetlični vzdevek, s katerim so jo ogovarjali nekateri od njegovih kupcev, in časopisi so “Črno dalijo” uporabili v vsakem članku, ki so ga objavili.

Kdo je ubil Črno dalijo? Nekdanji detektiv losangeleške policije je prepričan, da ve, kdo je morilec, in da je osumljenec njegov bližnji.

Letak, s katerim so iskali morilca Elizabeth Short.

Policija in novinarji so več tednov raziskovali eno sled za drugo: fantje, zvodniki ‒ celo pevec Woody Guthrie je bil osumljen. Tedni so prešli v mesece, meseci v leta. Članki so se umaknili z naslovnic v notranjost. Nazadnje so se še časopisi umaknili televiziji. Uradno je primer ostal odprt. Neuradno je dozorel v legendo, navdihnil romane in filme, mrakoben opomin, da v Hollywoodu nikoli nič ni tako, kot je videti. 
In tega nihče ne ve bolje kot Steve Hodel. V času umora je imel samo pet let in je več o njem izvedel šele leta 1999, ko je njegova polsestra, Tamar Hodel, s katero sta malo pred tem obnovila stike, prišla na dan s precej presenetljivo novico o njunem nedavno umrlem očetu: “Steve, ali si vedel, da je bila najin oče eden od osumljencev v primeru umora Črne Dalije?” Steve je bil šokiran, tudi zato ker je bil upokojeni detektiv losangeleške policije.
Ko je bil Steve še otrok, se mu je oče zdel močan in karizmatičen, čeprav nekoliko zadržan. George Hodel je bil sin ruskih emigrantov, kot otrok je veljal za čudežno nadarjenega glasbenika, imel je višji inteligenčni količnik kot Albert Einstein; na fakulteto se je vpisal pri petnajstih letih, postal zdravnik in vodja losangeleškega urada za javno zdravje. Poročil se je s hollywoodsko lepotico z dobrimi zvezami in se družil z vplivneži, med drugim z umetnikom Manom Rayem.
“Ko je stopil v prostor, so se vsi oči usmerile vanj,” je rekel Steve. “Bil je v središču pozornosti, ljudje so kot očarani strmeli vanj.”
Steve je bil še deček, ko so se starši ločili in se je oče odselil. Stike sta obnovila šele, ko je bil Steve že mladenič, in takrat je sin izvedel, da je imel njegov oče tudi temačno stran ‒ bil je bolestno obseden s seksom, do žensk je čutil globok prezir in imel je močno željo po nadzoru in manipuliranju z drugimi. Steve se je sčasoma sprijaznil, da je njegov ljubljeni oče vse prej kot vzoren državljan. 
A kljub temu se je Steve na Tamarino trditev ‒ da je bil George nasilen morilec ‒ odzval z nejevero: “Nemogoče.” Toda kot policist je vedel, da so pomembni le dokazi. In tako je začel kopati. Na podlagi dokazov, ki jih je odkril, je zaključil, da ima Tamar najverjetneje prav:
◆ Več oseb je trdilo, da je George poznal Shortovo; verjetno sta se spoznala na njegovi kliniki, ki je bila specializirana za zdravljenje spolnih bolezni.
◆ George je tik pred umorom kupil cement v 20-kilogramskih vrečah. Policija je na kraju zločina našla prazne 20-kilogramske vreče cementa. (Steve je mnenja, da je George dekle umoril drugje, nato pa jo v vrečah prenesel v park.) 
◆ George je bil eden redkih ljudi, ki so poznali in obvladali postopek, s katerim je morilec prerezal Bettyjino telo na dvoje ‒ nenavadna, zahtevna tehnika, poznana kot hemikorporektomija, pri kateri telo prerežejo na pol, ne da bi pri tem zlomili katero koli kost.
◆ Morilec je kmalu po umoru policiji poslal pisma in nekaj Bettyjinih osebnih predmetov; pisava na ovojnici je bila zelo podobna Georgeevi.
Policija je na Georgea prvič postala pozorna že leta 1949, potem ko je bil obtožen spolnega napada na lastno hčerko, Tamar. Priče so izjavile, da so videle Georgea, kako je nadlegoval najstnico, ampak njegova obramba je trdila, da si je dekle to izmislilo, da bi pritegnilo pozornost. Porota ga je oprostila. Steve je izvedel, da je policija leto pozneje preiskovala Georgea v zvezi s primerom umora Črne dalije. V njegov dvorec v Laurel Canyonu so nastavili prisluškovalne naprave in posneli več sto ur pogovorov. Policiji se je v nekem trenutku zazdelo, da sliši zvoke pretepanja in zakopavanja neidentificirane ženske, vendar niso nikoli ukrepali. Pozneje je policija slišala tudi izjavo, v kateri je bil zelo blizu priznanja: “Tudi če sem res ubil Črno dalijo, mi ne morejo ničesar dokazati.” 
Ampak namesto da bi policija zaslišala Georgea o Betty, je nenadoma opustila preiskavo. Nihče ga ni skušal ustaviti, ko je leta 1953 odšel iz države in naslednjih 40 let preživel v jugovzhodni Aziji.

Oči in sin: George Hodel pri 38 letih (levo) in Steve Hodel

Oči in sin: George Hodel pri 38 letih (levo) in Steve Hodel.

Zakaj je losangeleška policija dovolila, da se jim je izmuznil? Steve ima preprosto teorijo: njegov oče je skoraj o vseh vedel kaj spotikljivega in je to uporabil. “Delal je splave za bogate in slavne, tudi za policijo,” pravi Steve. Povsem verjetno je, da bi moški s tako dobrimi zvezami, kot jih je imel George, v času, ki je javnosti v spominu ostal kot izjemno koruptiven, lahko poskrbel, da bi policija pospravila primer umora v predal.
Mnogi se strinjajo s Stevovo hipotezo o Črni daliji. “Niti malo ne dvomim, da je bilo tako,” pravi eden od starejših javnih tožilcev v Los Angelesu. Drugi imajo svoje teorije, ena od njih je, da je Betty umoril neki hotelski portir, ker je vedela za njegov načrt, da bo oropal nekaj hotelov.
Steve Hodel nadaljuje preiskavo v Los Angelesu, prizadevajoč si odkriti neizpodbitna dejstva o svojem sprevrženem očetu. 
“Oboževal sem dr. Jekylla, njegovo pozitivno plat. Lahko bi bil našel zdravilo za raka, toliko bi lahko naredil za človeštvo,” pravi. “Ampak gospod Hyde je prevladal.” 
Hodel se zaveda, da je podedoval nekaj očetovih potez ‒ upa, da tistih boljših. “Po očetu imam moč in zagrizenost,” pravi. “Geni, ki so njemu služili na temni strani, mene ženejo na poti iskanja resnice.”

Umor v Capitolu ali kaj je vedel kongresnik?

1. maja 2001 je Chandra Levy, 24-letna študentka, ki je zaključevala pripravništvo v Zveznem uradu za zapore, odšla iz bloka v Washingtonu, kjer je imela stanovanje, in izginila. Ko njena mama in oče, Robert in Susan Levy, ki sta živela v Kaliforniji, po petih dneh nista mogla priklicati hčerke, sta poklicala policijo v Washingtonu. Medtem ko je policija preiskovala Chandrino stanovanje, je Susan pregledala hčerkine telefonske račune, ki sta jih plačevala z možem. Ena številka se je pogosto ponavljala. Poklicala sta jo in dobila urad svojega kongresnika Garyja Condita. 
Chandra je takrat 53-letnega Condita spoznala, ko je s prijateljico prišla v njegov urad. Bil je topel in prijazen moški, šel je celo tako daleč, da se je ponudil, da jima osebno razkaže Capitol. Ob koncu dneva je Chandrina prijateljica dobila službo v Conditovem uradu, Chandra pa se je dogovorila za zmenek. 
Odnos naj bi se razvijal. Chandra je neki drugi prijateljici priznala, da ji je fant (ni povedala, kako mu je ime) obljubil, da se bo odpovedal mandatu v kongresu, se ločil od žene in si z njo ustvaril družino. Na podlagi podobno skrivnostnega pogovora, ki ga je Chandra imela s svojo mamo, sta bila starša prepričana, da je Condit na neki način vpleten v Chandrino izginotje, in sta to svoje mnenje delila z mediji.

Pripravnica in kongresnik

Pripravnica in kongresnik.

Novinarji so se kmalu utaborili pred njegovo hišo in uradom. Celo nekateri v washingtonski policiji so sumili kongresnika. Condit se je precej izmikal, kar mu seveda ni koristilo. Ko ga je policija vprašala, ali je imel afero s Chandro, je Condit izmikajoče odgovoril: “O tem raje ne bi govoril.” 
22. maja 2002 ‒ 386 dni po izginotju Chandre Levy ‒ se je moški, ki je sprehajal psa blizu gozdne potke v washingtonskem parku Rock Creek, spotaknil ob nekaj, za kar je sprva mislil, da je od sonca pobeljen želvin oklep. Bila je Chandrina lobanja. Njeni ostanki so bili tako dolgo izpostavljenim vremenskim vplivom, da obdukcija ni našla vzroka smrti, pa tudi nobene pomembne sledi ni odkrila.
Vendar pa je kraj zločina policijo spominjal na vrsto napadov, ki so se zgodili v Rock Creeku v času, ko je Chandra izginila. Napadalec je dve tekačici zgrabil od zadaj in ju odvlekel v oddaljen del parka. Imeli sta srečo, da sta se ga otresli. Šlo je za 19-letnega Ingmarja Guandiqueja, priseljenca iz Salvadorja, ki je bil za to obsojen in je že služil 10-letno zaporno kazen. Ko je zaporniški ovaduh zatrdil, da mu je Guandique priznal, da je ubil Chandro, so ga obsodili še za njen umor in ga leta 2010 obsodili na 60 let zapora. 
Potem je sledil preobrat: prijatelj ovaduha je oblastem dal skrivni posnetek, na katerem je ovaduh priznal, da je lagal o Guandiquejevem priznanju. Guandiqueja so izpustili, Chandrin umor pa je bil znova zavit v tančico skrivnosti. 
Conditove politične kariere je bilo konec. Dva meseca pred odkritjem Chandrinega trupla je izgubil na predhodnih volitvah demokratske stranke. Do danes se ni pojavil noben dokaz, ki bi ga povezal z njeno smrtjo, in še vedno odločno zavrača, da bi se izjasnil, ali sta imela afero ali ne.

Umori otrok v Atlanti 

Dve leti, od poletja leta 1979 do poletja 1981, so afroameriški starši v Atlanti živeli v velikem strahu. V tem obdobju je z ulic izginilo vsaj 24 črnih otrok in najstnikov; čez čas so našli njihova trupla. Prvi žrtvi, 14-letni Edward Smith in 13-letni Alfred Evans, je našla ženska, ki je po gozdu ob cesti iskala aluminijaste pločevinke in steklenice. Sedemletno LaTonyo Wilson, eno od šestih otrok, ki so izginili poleti 1980, je bilo mogoče identificirati samo po zobeh in oblačilih, ko so skoraj štiri mesece po njenem izginotju našli truplo.
“Imeli smo občutek, kot da vsak dan, vsako noč najdejo kakšno truplo,” je za New York Times povedala Sheila Baltazar, katere pastorek, 12-letni Patrick Baltazar, je bil umorjen leta 1981. “Vsi smo trepetali za svoje otroke.”
Predsednik Ronald Reagan je nazadnje poslal podpredsednika Georgea H. W. Busha v Georgio, da bi se podrobneje seznanil s potekom preiskave. Toda morilca niso našli.
Vsaj uradno ne. Veliko prebivalcev Atlante je prepričanih, da vedo, kdo je morilec – in ta je že v zaporu. 22. maja leta 1981 je policija opazovala most James Jackson Parkway, ko so zaslišali glasen pljusk iz reke Chattahoochee spodaj. Edina oseba, ki se je takrat peljala čez most, je bil 23-letni propadli glasbeni producent Wayne Williams. Policija ga je ustavila in zaslišala, nato pa izpustila.
Ko je truplo 27-letnega Nathaniela Caterja čez dva dni splavalo na površino, so Williamsa aretirali in ga na koncu obsodili za njegov umor in za umor še enega temnopoltega moškega, 21-letnega Jimmyja Raya Payna. Oba sta bila zadušena, kar je bil tudi prevladujoč vzrok smrti pri umorjenih otrocih. Raziskovalci so na Paynu in Carterju našli vlakna preproge in pasje dlake, ki so se ujemala s tistimi, ki so jih našli na desetih od umorjenih otrok. Morda najbolj poveden podatek od vseh pa je, da so Williamsa zaprli 21. junija in po tem datumu ni bil umorjen noben  otrok več.

Wayne Williams je ves čas zanikal vpletenost v te umore

Wayne Williams je ves čas zanikal vpletenost v te umore.

Je torej Williams umoril enega ali kar vse otroke? Oblasti so bile tega mnenja, a se jim ni zdelo potrebno podati obtožnice proti njemu, saj je Williams že služil dve dosmrtni zaporni kazni za umor Payna in Carterja.
Toda ta zaključek ni potolažil nikogar. Nekateri prebivalci mislijo, da je Williams nedolžen in da je bil v primer vpleten kukluksklan. Nekaj staršev je celo trdilo, da so bili umori njihovih otrok del vladne zarote, ki jo je vodila CIA. Slavni pisatelj James Baldwin je trdil, da je bil Williams le prikladen grešni kozel za mestne oblasti, ki so si obupano prizadevale utišati govorice v zvezi z umori.
Toda umori morda ne bodo več dolgo ostali nerešeni. Županja Keisha Lance Bottoms, ki je bila v času zadnjega umora prestrašena devetletnica, je naročila policiji, naj ponovno odpre primer. “Želimo si, da bi tem družinam končno lahko pogledali v oči,” je za časopis Times povedala Erika Shields, načelnica policije Atlante, “in jim rekli, da smo naredili vse, kar je v naših močeh, da bi primere zaključili.”

Mesto, ki ni ničesar videlo

Najbolj osovražen moški v mestu Skidmore v državi Missouri je bil tat, pretepač in požigalec. Ni si obotavljal nameriti pištolo v nedolžnega človeka in potegniti za petelina, kar je tudi storil. In vedno jo je odnesel brez kazni. Vsaj do 10. julija leta 1981. 
47-letni Ken Rex McElroy, ki so ga nekoč opisali kot “velikega grobijana z nazaj zalizanimi lasmi v Elvisovem slogu”, je bil vzkipljiv moški, ki se je lahko pohvalil s celo vrsto prestopkov in zločinov, od kraje živine do nadlegovanja in poskusa umora. Le redko je šel sedet, in to po zaslugi pretkanega odvetnika Richarda McFadina in kroga zvestih prijateljev, ki so mu bili vdano pripravljeni priskočiti na pomoč z (izmišljenim) alibijem. Če se nič od tega ni obneslo, je svoje dosegel z zastraševanjem. Nekoč je neki kmet zasačil McElroya, ko mu je hotel ukrasti dva konja; najprej ga je prijavil policiji, a je ovadbo umaknil, ko mu je McElroy razbil obraz s kopitom puške.
Zdelo se je, da je pravni sistem nemočen proti McElroyu. Ko je kmet po imenu Romaine Henry presenetil McElroya na svoji zemlji, ga je McElroy ustrelil v trebuh. Henry je preživel in ga ovadil, toda McElroy je našel priči, ki sta potrdili, da je bil v času streljanja doma. Porota je McElroya spoznala za nedolžnega.

Poltovornjak, v katerem je Ken McElroy umrl pred 60 ljudmi, ki niso ničesar videli

Poltovornjak, v katerem je Ken McElroy umrl pred 60 ljudmi, ki niso ničesar videli.

Julija 1980, ko je lokalni trgovec Bo Bowenkamp obtožil McElroyjevo osemletno hčerko, da je kradla bombone, pa se je tehtnica prevesila. Razsrjeni McElroy je poiskal Bowenkampa in ga s šibrovko ustrelil v vrat. 70-letnik je preživel, McElroyja pa so aretirali in mu sodili. Porota je McElroya obsodila za oborožen napad. Obsojen je bil na dve leti zapora, nato pa predčasno izpuščen. Dve leti za oborožen napad na človeka? Prebivalci Skidmora so imeli dovolj. 
10. julija 1981 zjutraj se je v mestni dvorani zbrala množica ljudi, med njimi domnevno tudi župan in šerif, da bi se pogovorili, kaj jim je narediti. Ko je nekdo pritekel in povedal, da je McElroy pravkar stopil v bližnji bar D&G Tavern, se je skupina zgrnila v bar in ga obstopila. McElroy se ni vznemirjal, samo pograbil je šesterček piva, ki ga je kupil. Potem sta z ženo počasi odšla iz bara na odprto parkirišče, kjer je McElroy sedel za volan svojega avtomobila, žena pa na potnikov sedež. Do takrat je iz bara in okoliških lokalov na ulico prišlo okoli 60 ljudi.
McElroy je obrnil ključ v ključavnici. A še preden je utegnil prestaviti v vzvratno prestavo, je nekdo – ali pa več ljudi – začel streljati. McElroy je mrtev omahnil na volan. Vsi, ki so bili tistega dne na ulici, so preiskovalcem zatrjevali, da niso ničesar videli.
Čeprav bi nekateri rekli, da je McElroya doletela zaslužena kazen, pa je McFadin v izjavi za časopis New York Times dejal: “Mesto se je izmuznilo kazni.”

Je Jonbenét Ramsey poznala svojega morilca?

Smrt lepotne kraljice zagotovo vzbudi pozornost medijev in umor v hiši Ramseyjevih je bil resnično šokanten. Zgodilo se je za božič leta 1996 v bogati soseski v mestu Boulder v Koloradu. Ramseyjevi so bili na videz idealna štiričlanska družina. John Bennett je bil lastnik uspešnega računalniškega podjetja. Njegova žena Patsy Ramsey je bila nekdanja mis Zahodne Virginije. Toda ni bila ona tista lepotna kraljica, ki so jo našli mrtvo v kleti, s prelepljenimi usti, zvezanih zapestij in zavito v belo odejo. Žrtev umora je bila njena šestletna hčerka JonBenét. Vzrok smrti je bila počena lobanja in zadavitev s pošastnim orožjem ¬– žico za zadavljenje.
Dejstvo, da je mala JonBenét zmagala na več lepotnih tekmovanjih – postala je tudi mala mis Kolorada – je tragični zgodbi dodalo ščepec sprevržene radovednosti. Televizijski ekrani in revije so bili cele mesece polni slik popolno naličene JonBenét z nakodranimi svetlimi lasmi v elegantnih kostimih in oblekah. Tabloidi so kar tekmovali, kdo si bo izmislil bolj za lase privlečeno razlago: mogoče je Patsy ubila hčerko v izbruhu besa zaradi kakšne pomanjkljivosti, ki jo je pokazala – morda se je mala polula v posteljo. Mogoče je JonBenétinega devetletnega brata Burka razjedala ljubosumnost na sestro. Mogoče je John zlorabljal svojo hčerko.

Rumeni tisk je leta blatil Ramseyjeva, vendar jima nikoli niso sodili

Rumeni tisk je leta blatil Ramseyjeva, vendar jima nikoli niso sodili.

Ko je policija preiskala razkošno hišo Ramseyjevih, je odkrila dokaz, ki bi se lahko izkazal za pomembnega: izsiljevalsko sporočilo. Sporočilo je bilo čitljivo, čeprav je bilo očitno napisano v naglici: “Dobro poslušajte! Smo skupina posameznikov, ki predstavlja majhno stranko iz tujine.” Pisci so zahtevali 118.000 dolarjev. Sumljivo je bilo, da je 118.000 skoraj natanko toliko, kot je znašal bonus, ki ga je John Ramsey prejel ob koncu leta. Tega ni vedelo prav veliko ljudi zunaj družine in podjetja. Še bolj zlovešče je bilo, da so nekje drugje v hiši našli še nedokončan osnutek izsiljevalskega pisma.
Ramseyjeva sta se izrekla za nedolžna in policija je našla dokaze, ki so domnevno kazali drugam. V soseski se je v zadnjih mesecih zgodila vrsta umorov. V krogu 3 kilometrov od hiše Ramseyjevih je živelo kar 38 registriranih spolnih prestopnikov. Mogoče je lepotna kariera male JonBenét pritegnila pozornost katerega od njih. Ali pa je morilec poznal družino. Sum je za nekaj časa padel na nekdanjo gospodinjsko pomočnico in na soseda, ki je igral Božička.
Kljub temu je družina Ramsey ves čas ostala v središču zanimanja preiskave in leta 1999 je obtožna porota Johna in Patsy spoznala za kriva v dveh točkah obtožnice: zlorabe otroka, ki je pripeljala do dekličine smrti (niso pa ju spoznali za kriva umora). Toda Ramseyjevima niso nikoli sodili: okrožni javni tožilec je menil, da obtožnice ne bo mogoče podpreti z dokazi. Nepovezano s tem je javni tožilec razglasil, da Burke, brat male JonBenét, ni osumljenec.
Patsy Ramsey je umrla leta 2006 po dolgem boju z rakom jajčnikov, stara 49 let. Pokopana je poleg svoje hčerke v Marietti v Georgii.

Članek je bil objavljen v reviji Reader's Digest Slovenija

Reader's Digest je najbolj brana revija v Evropi in se ponaša s 100-letno tradicijo. Svoje bralce vsak mesec razveseli z raznolikimi članki z vsega sveta in navdihujočimi zgodbami, ki predstavljajo pozitivno plat življenja. Več o reviji > 

Reader's Digest, julij 2020
Reader's Digest Slovenija

Izkoristite 15% popust in številne dodatne ugodnosti ob naročilu revije!

Menu