V času, ko so trgovine zaprte, lahko našo ponudbo varno in udobno nakupujete prek spleta, telefona ali elektronske pošte. Preverite.

Ribiča s pastmi za jastoge

Otok ostrig in krompirja

Otok princa Edwarda očara s podeželsko slikovitostjo in morskimi dobrotami, ki jih nikoli ne zmanjka.

Prispeva na moker septembrski dan. Kilometre in kilometre se voziva ob poljih in kmetijah do najine nastanitve, hotela z igri­ščem za golf in toplicami na zahodnem delu Otoka princa Edwarda.

Sva na koncu dva dneva dolge poti, ki naju je iz New Yorka vodila na sever do vzhodne Kanade. V hladu zgodnjega večera z možem Glenom pohitiva v restavra­cijo, ki se bo kmalu zaprla, in naročiva brodét iz morskih sadežev. 

Prinesejo nama velikodušno napolnjeni skodeli kadeče se smetanaste dobrote. Brodét iz školjk, ki ga pripravljajo v državah na severovzhodu ZDA, se lahko skrije pred to slastno pojedino. Duhava slankasto aromo in si z žlico nosiva v usta rakce, školjke, kose vahnje in krompirja. Okus je božanski – raz­košen in krepak – in brodéta zmanjka, kot bi mignil, da se na koncu komaj zadrživa, da ne poliževa skodel; po dolgem dnevu se končno sprostiva. 

Počitnikarji trumoma obiskujejo Otok princa Edwarda, najmanjšo ka­nadsko provinco, poleti zaradi parkov, plaž z rdečim peskom in slikovitih obmorskih vasic. Ljubitelji Ane z zelene domačije, kultne knjige za otroke, se od blizu in daleč zgrinjajo v muzej na Zeleni do­mačiji, Green Gables Heritage Place. 

Mene in Glena pa je na 225 kilometrov dolgo pot ob Zalivu sv. Lovrenca zvlekla morska hrana. Kanada je eden glavnih dobaviteljev morskih sadežev na svetu; dagnje z Otoka princa Edwarda sestavljajo do 80 odstotkov kanadskega pridelka, jastogi z otoka pa kar petino proizvodnje v državi. Otok je tudi vodilni proizvajalec ostrig v Kanadi.

Prišla sva na Festival jesenskih okusov. Nameravala sva si ogledati nekaj dogodkov, se spoznati z domačini in raziskati otok. Toda po prvi noči programu dodava še brodét in poiščeva seznam 63 restavracij na “Poti morskega brodéta” (Chowder Trail). Dnevi minevajo, midva pa postajava goreča oboževalca otoka, ki ga imenujejo tudi “vrt Zaliva sv. Lovrenca”. 

Najin prvi cilj naslednje jutro je naj­večja turistična znamenitost v miniaturni vasici O’Leary: 4-metrski krompir iz steklenih vlaken pred Kanadskim muzejem krompirja. Otok namreč ne premore samo bogatih zalog morskih sadežev, v njegovi rdečkasti zemlji je tudi vse polno – krompirja. Pridelava krompirja prispeva milijardo dolarjev k otoškemu gospodarstvu. Več kot polovico krompirja, svetovno znanega osnovnega živila, ki ga pridelujejo na 34.000 hektarjih, predelajo v izdelke iz krompirja.

“Gomolji, ki jih pridelamo tukaj, zagotavljajo francoski krompirček za ve­rigo restavracij s hitro prehrano, ki ima izpostave na zahodu, v Thunder Bayu v Ontariu, pa vse do Washingtona na jugu,” nama pove Jonathan MacLennon, 45-letnik, ki je že četrta generacija pridelovalcev krompirja. V njegovih skladiščih bo kmalu 8 milijonov ton krompirja. Si lahko zamislite tolikšno količino ocvrtega krompirčka?

Kosiva v muzejski restavraciji, Country Kitchen, in jaz naročim pečen krompir, polnjen z lososom. Pri nas doma je losos redka poslastica, tukaj pa je nekaj običajnega, skoraj kot piščanec. V nas­lednjih dneh ga vidim na menijih kot sestavino pit, narastkov, lazanje … 

Charlottetown

Pozno popoldne sva pri Skinners Pond. Druga letošnja sezona lososov je v polnem razmahu in ladje vozijo ulov v pristanišče. Na pomolu delavci podjetja Royal Star Foods raztovarjajo kletke z jastogi. Zdi se, kot da ne opazijo vetra, ki se zaganja z morja, in z veseljem odgovarjajo na najina vprašanja. 

Polovica od 47 ladij Royal Star danes ni izplula zaradi močnega vetra, pravi Chris Hogan, sezonski delavec. A vseeno so nalovili okoli 3700 kilogramov. Chris zgrabi zvijajočega se samca, velikega za dva krožnika, in nama ga po­kaže. 

53-letni ribič Blain Gavin je danes ujel za 260 kilogramov jastogov; na običajen dan v pristanišče pripelje okoli 200 kilogramov, na zelo dober dan pa skoraj tri četrt tone. Ribiči dobijo okoli 9 evrov na kilogram, toda dovoljenja so omejena. 

“Ribolovno dovoljenje lahko dobiš samo od nekoga, ki se je pripravljen upokojiti,” pravi Gavin, “ali pa tako, da ga odkupiš.” Pred tridesetimi leti je Gavin za dovoljenje plačal 70.000 kanadskih dolarjev (nekaj manj kot 50.000 evrov). “Potem sem pred dese­timi leti odkupil očetovo dovoljenje za 300.000 dolarjev, pred enim letom pa še stričevo za milijon dolarjev.” 

Oglede zaključiva na North Capu, slikovitem severozahodnem rtu otoka, kjer stoji eden od 63 otoških svetilni­kov. Zgoraj v restavraciji Wind & Reef Restaurant si naročiva morski brodét, poln školjk in drugih dobrot, in uživava v razgledu na klife iz rdečega peščenjaka – klifom, prsti in plažam na Otoku princa Edwarda daje barvo železov oksid – in razburkano morje. Hogan nama je povedal, da sta tu pred dvema letoma umrla dva moža na ribiški ladji. “Ladjo je zalil gromozanski val, ki je skoraj odtrgal kabino.” 

V zalivih in estuarijih Otoka princa Edwarda cveti ribogojstvo. Klapavice gojijo na vrveh v mrežastih ceveh v vodi, ostrige pa so bodisi divje ali gojene na morskem dnu, ki ga ribiči zakupijo od države.

Ostrige

To vzbudi najino radovednost in dogovoriva se za srečanje z goji­teljem ostrig Adamom Buchananom – naslednje jutro se sestanemo na njegovem domu ob reki Trout na zahodem delu Otoka princa Edwarda. Ko prispeva, 37-letnik na dvorišču pregleduje ostrige, nagrmadene na krožniku, del naročila 80.000 ostrig, ki ga bo predelovalno podjetje prevzelo danes.

Od maja do novembra bo s 13 hektarjev najetega školjčišča na reki Foxley na trg poslal milijon ostrig. Vpra­šam ga, kaj vse je potrebno, da ostrige dosežejo tržno velikost – okoli 7,5 centimetra – in dobim odgovor, ki ga nisem pričakovala. “V bistvu smo samo varuške,” reče. “Školjkam zagotavljamo naravno okolje. Prehranjujejo se z algami in planktonom, ki živijo v rekah.” 

Vsako poletje med drstenjem goji­telji ostrig nabirajo ličinke ostrig (Buchanan jih kupuje v ribogojnici). Ko zrastejo, jih prestavijo v mrežaste vreče, nato pa v kletkah za štiri leta obesijo v reke. 

Ostrige z Otoka princa Edwarda, ki so poznane tudi kot malpeques (po drugem največjem zalivu na otoku), so posebne, ker so majhne – “velike za en grižljaj” – pa tudi slanost vode je visoka v primerjavi z drugimi območji. “Imamo dobro razmerje med sladkostjo in slanostjo.” 

Matthew, Buchananov pomočnik, odpre dve ostrigi in nama ju ponudi. Negotovo primem školjko, iz katere se poceja voda. “Nisem še jedla surovih ostrig!” priznam. 

“Tega se ne da narediti, ne da bi se umazali okoli ust,” reče Buchanan.

Zagrizem v nežno meso. Ko ga postrgam s školjke, mi usta preplavi slasten morski okus.

Skupaj se odpeljemo po kotanjasti poti do rekel Foxley, kjer vidimo splave, na katere so obešene kletke. “Tukaj je na desettisoče kletk,” nama pove Buchanan. “V tej reki je nekaj najdražjih najemniških školjčišč na otoku.” Najemnina znaša okoli 65.000 evrov za hektar školjčišča.

Popoldne se odpraviva v Charlottetown sredi južne obale otoka. Polja se umaknejo valujočim gričem, ki jih poraščajo jelke. Narediva ovinek in se ustaviva v Victoria by the Sea, naselju, ki je poznano po umetniški skupnosti, vendar sva razočarana, saj je na ta jesenski konec tedna skoraj opustelo. Odprta je prijetno domača restavracija Landmark Oyster House in privoščiva si porcijo morskega brodéta, z novim spoštovanjem do ostrig, ki so v njej; losos, vahnja, klapavice in slanina prispevajo k drznim okusom. Domači kruhki so dobra domislica.  

Natakar nama pove, da bodo kmalu zaprli za čez zimo. Vprašam ga, kam potem domačini hodijo jest pozimi, in odgovori mi, da v vasi stalno živi le okoli 40 ljudi.  

“Štirideset!” mi šepne Glen po pogovoru. “Vsi bi lahko jedli skupaj!”   

Osupi naju, kako malo ljudi živi na Otoku princa Edwarda. Prebivalstvo šteje 158.000 duš; od tega jih le 36.000 živi v prestolnici Charlottetownu, majhnem mestu z globokomorskim pris­taniščem, univerzo in častnim mestom v zgodovini – je namreč rojstni kraj Kanade (leta 1864 je tukaj potekala konferenca, ki je pripeljala do združitve Kanade).  

V Charlottetownu se namestiva v elegantnem hotelu Great George na mirni ulici za vladno zgradbo iz leta 1847 in se sprehodiva do bližnjega bara Brickhouse Kitchen & Bar – navsezadnje je na Poti morskih brodétov. Njihov brodét je zmagal na mednarod­nem festivalu morskih sadežev Otoka princa Edwarda leta 2018. Jušna osnova iz mleka, jastogove omake in začimb je bolj prefinjena, kot sva jih imela priložnost okušati doslej. Prepolna je koščkov jastoga, vahnje, klapavic in pokrovač, in zalita z olivnim oljem. Slastno! 

Prijavila sva se na poldnevni tečaj jesenske kuhe v šoli Culinary Table Studio v New Londonu na severni obali otoka. Nekdanja cerkvena stavba je okusno urejen prostor z moderno ku­hinjo in veliko kmečko mizo. 

Osem nas je, trije pari in dve samski ženski iz New Yorka, Floride, New Brunswicka, Alberte in Otoka princa Edwarda. Lastnik Derrick Hoare predstavi Taylore Darnel, kuharsko mojstrico iz Vancouvra s kratkimi lasmi in modrosivimi očmi, in prepričano napove: “Ob 12:30 boste sedeli za čudovitim kosilom.” Na meniju: rižota z jastogom, na koromačevi pari pripravljene kla­pavice in sladica presenečenja. 

Zavežemo si predpasnike in primemo vsak svojega jastoga. Najprej mu previdno snamemo gumice s klešč, nekateri strahoma pogledujemo lonec z vrelo vodo. “Jastogi nimajo osrednjega živčnega sistema, zato ne čutijo bolečine,” nas miri Darnelova. Nisem prepričana, da je to res, ampak ne preostane mi drugega, kot da jastoga nežno spustim v vodo.

Čez devet minut jih vzamemo ven, njihovi temni oklepi so zdaj živo rdeči. Začnemo drobiti klešče, razpirati oklep, da bi prišli do mesa, in kmalu smo do komolcev umazani.

Ampak kosilo je slastno in vsi smo zadovoljni. Rižota je popolna, “ni ne presuha ne premokra”, kot se izrazi Darnelova. Pečene pokrovače, okrašene s kandirano limonino lupino in piškotnimi drobtinami (plaža), so mehke in sladke. O tem bova še dolgo razlagala prijateljem: “Pokrovače! Za sladico!”

Kuhanje jastogov na obali na prazniku jesenskih okusov

Zadnje tri dni obiščeva Kanadski kulinarični inštitut, brkljava po trgovinah v Charlottetownu in greva na ogled starih hiš. En večer preživiva v kraju North Rustico, na “klateški pojedini” v šotoru, kjer se do sitega najeva ostrig, en dan greva na vožnjo s čolnom z ribičem, ki igra na piščal. V vasi Cardigan v restavraciji Clam Digger's najdeva novo različico morskega brodéta: pokrovače v karijevi omaki, ki je tako okusna, da bi človek zlahka postal odvisen od nje.

Za zadnji večer imava v načrtu posebno večerjo v restavraciji chefa Michaela Smitha. Smith, ki je zvezdnik televizijskih oddaj in uradni ambasador otoške kuhinje, ponuja meni iz osmih hodov. Njegov koncept je preprosta, trajnostna domača kuha – vse jedi so pripravljene na ognju.

Večino sestavin, ki se znajdejo na krožnikih gostov, pridelajo na Smithovi biodinamični kmetiji. Ko si ogledamo vrt, se zberemo okoli kamina, kjer ku­harji pečejo ostrige. “Moje edino pravilo je, da je treba ostrigo prežvečiti!” reče chef Michael. “Samo tako prideš do okusov.” 

Ob 19h se posedemo in začne se parada hrane. Meni je čudežen, od sto­letnega kruha, pečenega iz moke starih žit, in solate iz kalčkov, stebel in cvetov. “Vse na vašem krožniku je užitno,” nam povedo, vključno s pečenim korenjem in peso. Sledita potrebušina in modroplavuti tun. Brodét iz morskih sadežev je pojedina zase: klapavice, ovalne koritnice, jastog, pokrovače, rakovice, morska trava in še in še. Na koncu ne veva več, koliko hodov je bilo in koliko kalorij sva zaužila.

Počitnic je vse prekmalu konec. Všeč nama je bilo zeleno podeželje, prelepe obale, prijazni ljudje in domača hrana. Sva našla najljubši brodét iz morskih sadežev? Pravzaprav so bile vse dobre. Ampak pripravljena sva raziskovati naprej. Da le imava razlog, da se vrneva. 

 

Članek je bil objavljen v reviji Reader's Digest Slovenija

Reader's Digest je najbolj brana revija v Evropi in se ponaša s 100-letno tradicijo. Svoje bralce vsak mesec razveseli z raznolikimi članki z vsega sveta in navdihujočimi zgodbami, ki predstavljajo pozitivno plat življenja. Več o reviji > 

Reader's Digest, september 2020
Reader's Digest Slovenija

Izkoristite 15% popust in številne dodatne ugodnosti ob naročilu revije!

Menu