Kakovostne zvočnice in e-knjige na: logo

Kakovostne zvočnice in e-knjige na: logo

Revija_PIL_poletje 2023

Smo res polni predsodkov?

To se sprašujem, potem ko sem prebrala pismo enajstletnega Ajeta »iz drugje«, ki v šoli posluša, da »imajo muslimani polno rit vsega«, ker ne je svinjske salame.

Bolj ko berem tole napisano črno na belem, bolj absurdno se mi zdi. Ampak vsaka zgodba ima dve plati in danes se bomo lotili obeh.

Vsak od vas je že bil žrtev predsodkov in tudi z njimi obdaroval druge. Predsodki so čisto enostavno prepričanja, ki temeljijo na splošno sprejetih »resnicah« namesto na poznavanju stvari. To seveda ne pomeni, da so ljudje s predsodki nujno neumni. Saj ne moremo vseh stvari na tem svetu poznati v globino. Kam bi pa prišli, če ne bi nikomur verjeli in bi vse hoteli preizkusiti na lastni koži? Poleg tega nima smisla, da bi vse zakomplicirali. Morje je modro, čeprav se lahko zdi tudi zeleno ali sivo, voda je pa itak prozorna. Ampak da je morje modro, je ena od splošno sprejetih resnic, ki nikogar ne boli. »Muslimani imajo polno rit vsega« je za razliko od morja neslan stereotip, ki lahko boli. Še najbolj tiste muslimane, ki nimajo polne riti vsega. In takšnih ni malo.

Obstajajo seveda takšni muslimani, ki so res bogati. Jaz sicer ne poznam nobenega, ampak menda imajo sedež v deželah Bližnjega vzhoda, bogatih z nafto. To je še en stereotip, ampak evo, toliko vem o tem in upam si to napisati, ker predvidevam, da s tem ne bom nikogar užalila. Me pa prav zanima, kaj bi oni rekli o nas. Ker tisti s polno ritjo imajo vedno največ za povedat čez druge. 

Kako naj se branimo?

In to se mi zdi pomembna informacija za Ajeta in njemu podobne. V resnici ni tako pomembno, od kod si, v kaj verjameš in česa ne ješ. Vsej ničelni toleranci do nasilja (v vseh oblikah) navkljub slovenskim šolam ni in ne bo uspelo izkoreniniti spravljanja na šibkejše. V razredu najlažje postaneš ta glavni, če druge potlačiš pod sebe. In če se je nekdo odločil, da se bo povzpel višje po razredni hierarhiji ravno na tvoj račun, bo že nekaj našel. Norca se da delati iz vsega, od imena do barve nogavic. Ko se znajdeš v tej situaciji, je lahko zelo težko, ker nimaš dosti možnosti, dobre pa sploh nobene. Lahko se greš zbijat klin s klinom in zafrkavaš sošolce nazaj. Tudi o Slovencih stereotipov ne manjka. Ampak ta rešitev po navadi pripelje le še do več sovražnosti. Lahko se smeješ na svoj račun. Ampak če te komentarji bolijo, si s takšnim blefiranjem delaš precej dolgoročne škode. Lahko se umakneš iz te družbe, ignoriraš sošolce in hodiš v šolo samo po izobrazbo. To je precej žalostna možnost, ker smo ljudje družabna bitja in potrebujemo prijatelje. Lahko se obrneš na starše, razredničarko ali svetovalnega delavca. Uradno vam moram priporočiti ta izhod, a v resnici … Saj vemo.

Za tiste, ki so tarča zaradi svoje drugačnosti, imam pravzaprav samo en nasvet, je pa ta zato bistven. Nikoli se ne odpovejte svoji kulturi, ker se nekomu zdi smešna ali manjvredna. Okolje, v katerem živite, je cesta, kultura je motor, ki vas pelje po njej. Seveda moramo upoštevati cestnoprometne predpise, ampak hitrost in veter sta tista, zaradi katerih se na tej cesti počutimo žive in doma.

Žrtve in nasilneži

Na srečo se večina ljudi z odraščanjem nauči drugih tehnik plezanja po družbeni lestvi. A ta čas je treba preživeti, zato bi se dotaknila trenda, o katerem pogosto slišim od šolarjev. Očitno je danes moderno, da razumemo tako žrtve kot nasilneže. Ker tudi nasilneži so v bistvu žrtve, če ne, ne bi postali nasilneži. Tako se pogosto posveča obema enaka pozornost in se enako pomaga, ob čemer pa se žrtve lahko hitro počutijo še veliko manj varne. Danes namreč vemo, da so vse naše napake posledica napak, ki so jih v preteklosti na nas izvajali drugi. Ta uvoženi trend se je dodobra prijel tudi pri nas, a je, upam, oplemeniten s slovensko tradicijo, ki pravi, da kazen mora biti, in to vzgojna. Saj če smo se v preteklosti učili iz napak, to verjetno ne pomeni, da se ne smemo naučiti nič več? 

Zato bi nekaj besed namenila še »storilcem«, če jim lahko zaradi jasnosti v tem primeru tako rečem. Konec koncev, kot smo ugotovili, so tisti »iz drugje« in njihovi prijatelji v nesreči precej nemočni v tej situaciji, zato se je smiselno obrniti na vas, druge. Oziroma prve, kakor se pač identificirate. Roko na srce, verjetno je bila izjava »muslimani imajo polno rit vsega« prvo, kar vam je padlo na pamet.  Ampak prve misli vse prepogosto razkrivajo, kako nevedni, vase zagledani in naravnost zabiti smo v resnici. Zato je prvo misel včasih dobro zadržati zase in v miru premleti, od kod se je vzela, kakšne posledice bo povzročila in kaj bo povedala o nas samih. Oziroma o naših starših, ker itak so oni krivi za vse. Vem, malo sem pikra, ampak v tem primeru to celo drži. Ljudje se z razumevanjem sveta (vključno s predsodki) ne rodimo, ampak se ga naučimo od naših najbližjih. Če se najdete v tej vlogi, bi vam zato iz srca svetovala, da poskusite popraviti napake svojih prednikov ter odpreti oči in srce za druge in drugačne. Obljubim, da bo lepo.

Brez heca

Nasvet, da moraš prvo misel obdržati zase, je v resnici dvorezen meč. Če se kar naprej grizeš v jezik, da ne bi koga užalil, ne moreš biti spontan, vse oblike druženja pa so najprijetnejše in najzabavnejše, kadar se sprostimo, uživamo in si damo duška. Poleg tega obstajajo ljudje, ki bodo vedno užaljeni, to jim je kot hobi. Iskreno, hoja po robu med sproščenostjo in spoštljivostjo je komplicirana reč. To spretnost vadim že vse življenje, pa še vedno tu in tam brcnem v temo. Za začetek se lahko odločimo, da se iz razlik med nami ne bomo delali norca zanalašč, za lastno korist ali zabavo drugih. Če hočemo na tak način zabavati družbo, se lahko delamo norca tudi iz sebe. Smeha bo enako, žalosti pa dosti manj. Ne glede na to, kako se trudimo, ni garancije, da ne bomo nikogar prizadeli s stereotipi. Važen je namen. Ne moremo poznati vseh kultur, vseh razlik, vseh bolečih točk. To v veliki večini razumejo tudi tisti na drugi strani, ki bi se radi vozili po naši cesti z nami. Tako ali tako smo že na njej, mi in vi, »iz tu« in »iz drugje«. Predsodki so na tej poti kot luknje v asfaltu. Mogoče jih bomo lahko zakrpali z radovednostjo do drugačnega in deljenjem svojega. Takrat bomo jedli vsak svojo malico in se skupaj smejali za isto mizo. Inšalah.

 

Članek je bil objavljen v reviji PIL

Pil, revija za najstnike, prinaša zanimivo branje o tegobah odraščanja, glasbi, filmu, športu, zanimivostih iz Slovenije in sveta in še marsikaj.

Več o reviji > 

Revija_PIL_naslovnica
Revija PIL

Naročniki na dom prejmete 15 % popusta in brezplačno kodo za celoleten dostop do izbranih nalog na interaktivnem portalu Učimse.com.

Menu