Vabljeni v trgovine Mladinske knjige. Blizu smo >

Noel Fitzpatrick, avtor knjige Prisluhnil sem živalim

Veterinar, ki je prisluhnil živalim

Noel Fitzpatrick velja za irskega dr. Doolitla. Tu je zgodba o njegovem življenju, ki ga je posvetil živalim.

»Bil je čas, da vstanem in preverim ovce. Bilo je leto 1978 in star sem bil deset let,« začne svojo pripoved Noel Fitzpatrick, mednarodno priznani veterinar, profesor in zvezdnik televizijske oddaje Superveterinar.

V ganljivih in navdihujočih spominih, ki jih je zbral v knjigi Prisluhnil sem živalim, pripoveduje o poti, ki jo je prehodil, da je postal superveterinar. 
 

Usodna doživetja

Odraščal je na družinski kmetiji na Irskem, vstajal je ob enih ali dveh ponoči, ker je imel  nočno izmeno, njegov oče pa dnevno. Vsak dan je bil v stiku z domačimi živalmi in zemljo. Usodna noč, ko je v obupu reševal življenje pravkar rojenega jagnjeta, in vez z ovčarskim psom Piratom, ki mu je bil v uteho pred nasilneži v šoli, sta ga navdihnili, da se je odločil postati veterinar.

Tisto noč je kotila ovca, ki je padla v odtočni kanal. Desetletni Noel si je v ledenem mrazu obupno prizadeval, da bi rešil njo in jagenjčka, ki ju je skotila z njegovo pomočjo. Toda eden se je že skotil mrtev, drugi pa je poginil kmalu zatem, mati ovca pa je bila obupana. 

»Spet se je ozrla k jagenjčku in ga z lizanjem zgubljeno poskušala obuditi. Od nemoči, popolnega obupa in groze sem kar drgetal. Počepnil sem, se prijel za kolena, se pozibaval naprej in nazaj in opazoval, kako si z lizanjem obupano prizadeva oživiti sluzasto mlahavo trupelce, ki je iz sekunde v sekundo postajalo hladnejše,« opisuje v svoji knjigi Prisluhnil sem živalim
 

»Nikoli več se nisem hotel počutiti ničvrednega.«

To doživetje ga je zaznamovalo za vedno. Še mnogo desetletij pozneje se je tega spominjal tako živo, kot da je bilo včeraj, ko je kričal v nebo svojo bolečino in trpljenje, opisuje v knjigi. »Na nebu sem poiskal najsvetlejšo zvezdo in si z vsem srcem zaželel, da bi bil dovolj močen, pogumen, pameten, sposoben in vpliven. Bil nisem nič od tega. Počutil sem se popolnoma ničvrednega in bednega.«

Od takrat si še vedno na vse kriplje prizadeva pretentati smrt in ohraniti svetlobo na svetu. Kot veterinarski kirurg poskuša svetlobo prebuditi v drugih – v veterinarjih, katerih mentor je, in otrocih, na katere poskuša pozitivno vplivati. Prepričati jih poskuša, naj prisluhnejo živalim in drug drugemu.
 

Irski dr. Doolitle

Danes je profesor dr. Noel Fitzpatrick mednarodno priznan veterinarski nevrolog in ortoped, ustanovitelj klinike Fitzpatrick Referrals v angleškem Surreyju in zvezdnik uspešne televizijske serije Superveterinar, ki jo snemajo že dvanajst sezon.

Po svetu slovi po domiselnih kirurških rešitvah za živali. Razvil je več deset novih tehnik, med njimi tudi več pionirskih, in vlil upanje, da bodo njegovi živalski bolniki lahko kakovostno živeli, tudi ko se je zdelo, da je že vse izgubljeno. 

Na tej poti spoznamo številne živali, ki so tlakovale njegovo pot – od krav, ki so se telile, bikov, ki jih je moral spraviti v ogrado, zgovornih papig ter bioničnih mačk in psov … In seveda njegovo ljubljeno Keiro, skuštrano mejno terierko, ki mu vedno stoji ob strani. 

V knjigi Prisluhnil sem živalim zapiše marsikatero šaljivo in »blatno« prigodo in anekdoto. Nekoč se je, denimo, zgodilo, da so mu med telitvijo krave v obilju krvi padla z nosu očala, ki jih ni več našel. Da jih je zašil v kravje drobovje, je izvedel po naključju, ko mu je prišla na ušesa vest, da je neki mesar v kravjem trebuhu našel očala.

Delo, ki ni služba, temveč privilegij

Na svoji poklicni poti se ves čas spoprijema s hudimi preizkušnjami, strahotnimi padci in tudi z etičnimi dilemami in vprašanji. Takole piše:

»Videl sem, kako so streljali zajce, pobijali podgane in miši. Ko sem bil dovolj močen, sem med skopljenjem držal jagnjeta in s kleščami držal govedo za nos, ko mu je očka žagal rogove. Videl sem, kako so prašiče potisnili v posode za mleko, in poslušal njihovo cviljenje, ko so jim odstranjevali moda. Videl sem zakole jagnjet, ki sem jih pomagal hraniti po steklenički, in zganjanje goveda s palicami in palicami z bodico na tovornjake, ki so jih odpeljali v klavnico. Tako je bilo takrat na naši in na vseh drugih kmetijah.«

»Vsakič, ko operiram,« pravi, »vem, da je moj bolnik Keira nekoga drugega," piše Noel Fitzpatrick v knjigi Prisluhnil sem živalim.

»Vsakič, ko operiram, vem, da je moj bolnik Keira nekoga drugega.«

Zato si je ustvaril »vzporedni« svet, v katerem lahko rešuje vse živali, ne glede na to, kako polomljene, pohabljene in zapuščene so bile. Tudi ta zamisel izvira iz otroštva, ko si je v polmraku hleva, kadar mu je bilo težko, izmislil svojega superjunaka, s katerim je skupaj reševal živali pred nasilneži. Ni se še imenoval Superveterinar, to bo prišlo pozneje, temveč Vetman.
 

Bodite velikodušni in uživajte življenje!

»Vsakič, ko operiram,« pravi, »vem, da je moj bolnik Keira nekoga drugega. In ker nihče … nihče od nas ni večen, zato raje povejte, kar imate povedati, ter bodite tako kot moja mama in psička Keira velikodušni s svojo ljubeznijo, zlahka odpuščajte in uživajte življenje.«

Ljubezen, ki jo občutimo do živali, naj sije kot tista zvezda, ki je tiste usodne noči oblikovala njegovo  življenje. »Če bi dovolj zvezd izžarevalo enako svetlobo,« zapiše Noel Fitzpatrick, »bi lahko izboljšali svet.«

Prisluhnil sem živalim: kako sem postal superveterinar
Prisluhnil sem živalim: kako sem postal superveterinar
Noel Fitzpatrick

Menu