Vabljeni v trgovine Mladinske knjige. Blizu smo >

Domovi za ostarele

Kaj je narobe z domovi za starejše

Marsikaj, trdi poročilo Reader’s Digesta o stanju domov po Evropi.

Suzanne Sastourne-Arrey, drobna starka s tihim glasom in sveže počesanimi belimi lasmi, res ni videti kot hujskačka ...

99-letnica večino časa preživi v svoji mali sobi v domu za ostarele Les Oyats v slikovitem francoskem obmorskem mestu Notre-Dame-de-Monts. Podnevi sedi v svojem črnem pisarniškem stolu, bere, rešuje križanke in sprejema redke obiskovalce.
Vendar je hujskačka. Vojaška vdova, ki že osem let živi v javnem domu za ostarele Les Oyats, je 12. julija 2019 vzela svinčnik v roke in napisala pismo županu Raoulu Grondinu, ki predseduje regionalni organizaciji, odgovorni za financiranje ustanove.
Suzanne mu je nedvoumno in konkretno opisala slabšanje razmer v domu zaradi zmanjševanja sredstev, vprašljivih odločitev vodstva in tako preobremenjenih članov osebja, da je bilo 15 od 55 stalno zaposlenih na bolniški. Preostali so se trudili poskrbeti za potrebe približno 80 oskrbovancev, od katerih so mnogi preživljali dneve in noči v postelji. Prhanje je bilo redek dogodek, prihajalo je do nezgod; neka oskrbovanka si je zlomila ključnico, ko jo je bolničarka poskušala premakniti v postelji – opravilo, ki sta ga pred tem vedno opravljali osebi.
“To je nesprejemljivo,” je napisala Suzanne. “Bolni starostniki trpijo posledice.”

Suzanne je javno spregovorila o grozljivih razmerah v domu za ostarele, kjer biva.

Suzanne je javno spregovorila o grozljivih razmerah v domu za ostarele, kjer biva.

Po njenem mnenju ne gre le za denar, pač pa tudi za spoštovanje in za dejstvo, da starostnikov, ki živijo v domovih po vsej Evropi, zaradi njihove starosti in betežnosti že leta nihče ne upošteva.
“Kljub starosti je moj um oster,” umirjeno reče. “Osebje mi je jokalo na rami. Morala sem narediti, kar je bilo v moji moči, da to ustavim.”
Pismo, ki ga je podpisalo še deset drugih oskrbovancev, je bila druga salva v kampanji, ki jo je dva meseca pred tem začel lokalni zdravnik Marcellin Meunier, ki vodi zdravstveno oskrbo v domu že, odkar je bil dom pred 23 leti ustanovljen. 5. maja 2019 je objavil javni klic na pomoč na Facebooku; v objavi je zapisal, da je dom na robu “človeške katastrofe”, saj so imeli oskrbovanci v nekem trenutku na razpolago le eno medicinsko sestro, bolničarke so morale varčevati z gumijastimi rokavicami, steklenice razkužil so ostajale prazne.

V nekem intervjuju, ki ga je dal pri sebi doma, dr. Meunier razlaga: “Večina oskrbovancev je bolnih in potrebuje veliko pomoči. Moral sem spregovoriti ne glede na posledice.”

“Starec mi je povedal, da osebje zanemarja varovance in da so včasih kruti do njih.”

Svetovna zdravstvena organizacija zlorabo starostnikov opredeljuje kot “enkratno ali ponavljajoče se dejanje, ki se zgodi v katerem koli odnosu, kjer se pričakuje zaupanje, in ki povzroči škodo ali stisko starejši osebi.” Po ocenah SZO je 15,7 odstotka starejših od 60 let žrtev zlorab – dejanska številka je najverjetneje višja, ker veliko primerov ostane neprijavljenih. Zloraba je lahko naklepna ali ne, lahko vključuje krajo, telesno nasilje ali zanemarjanje.
V Evropski uniji je bilo leta 2018 19,7 odstotka oziroma skoraj ena petina prebivalstva stara 65 let in več; delež naj bi v letošnjem letu dosegel 31,3 odstotka. Skoraj štiri milijone starostnikov živi v domovih za ostarele, ki so javni, zasebni, pridobitni ali nepridobitni. Težave, značilne za dolgotrajno oskrbo – pomanjkanje financiranja, kadrovska podhranjenost in neustrezna usposobljenost – so obstajale po vsej celini, dolgo preden jih je grobo razkrinkala pandemija covida-19. 58 odstotkov vseh smrti zaradi te bolezni v Evropi je bilo v starostni skupini 80 let in več.
Starostniki z boleznimi srca, demenco, oslabljenim imunskim sistemom, sladkorno boleznijo tipa 2 in rakom so žrtve hudih sistemskih napak na področju domske oskrbe v EU, tako na Finskem, kjer je približno 60 odstotkov domov javnih, 40 pa zasebnih, ali v Nemčiji, kjer jih je 60 odstotkov nepridobitnih (tako javnih kot zasebnih), in Franciji, kjer je javnih domov malo več kot pol.
Te zgodbe vas bodo razjezile in vam obenem strle srce.

Aprila 2015 je 89-letna Paulette Godfriaux živela v domu Seniorie de Carlsbourg (zdaj se imenuje Le Bois Joli) v Paliseulu v Belgiji. Ker jo je kap oropala sposobnosti govora in ji vzela tudi glas ter jo ohromila, je nemo prenašala prevročo kopel, dokler ni umrla – strežnica jo je namestila v kad, odprla pipo, nato pa je odhitela k drugemu pacientu, ne da bi preverila temperaturo vode. Strežnico so odpustili, toda v domu je osebje že dalj časa godrnjalo zaradi preobremenjenosti.
Tudi finska domova za oskrbo starostnikov ‒ Esperi Care in Attendo ‒ kjer skupno biva 381 ljudi, sta pred nekaj leti postala tarča ostrih kritik. V eni od enot doma Attendo so finske oblasti odkrile 17 starostnikov s tako nizkim indeksom telesne teže, da so bili na robu smrti. V drugem primeru so ostanke opioidov, ki bi jih bilo treba uničiti kot medicinske odpadke, brez zdravnikove odobritve delili pacientom. V 16 bivalnih enotah doma Esperi so novinarji odkrili dokaze, da so oblasti od vodstva podjetja zahtevale, naj uredijo poslovanje.
Nemec Claus Fussek, socialni delavec, ki se že tri desetletja zavzema za pravice starostnikov v domovih za dolgotrajno oskrbo, še vedno ne more pozabiti obiska pri starcu, ki ga je opravil na prošnjo zaskrbljenega prijatelja. Ko je prispel, osebje ni niti dvignilo pogleda ‒ zatopljeni so bili v kartanje ‒ po hodnikih pa sta blodili dve napol goli varovanki.
“Starec mi je povedal, da osebje zanemarja varovance, da si ne vzame časa za pogovor in da včasih kruto ravnajo z njimi. Dejal je, da si želi, da bi bil dementen, zato da se ne bi zavedal, kaj se dogaja z njim,” se spominja socialni delavec. “Vprašal sem ga, ali je že prej živel v ustanovi za dolgotrajno oskrbo. Pokazal mi je levo roko: na podlakti je imel vtetovirano številko. Ja, bil je zaprt v koncentracijskem taborišču.” 
Španec Rafael Serrano, psiholog in podjetnik, ki se je specializiral za oskrbo starostnikov v Córdobi, si ne more odpustiti nezgode v domu za ostarele, ki ga je nekoč vodil. Delavci, ki so gradili klančino, ki naj bi varovancem na invalidskih vozičkih omogočila dostop do vrta, so nekoč ob koncu delovnega dne pozabili zapreti vrata, ki so vodila na gradbišče. Tisto noč je neka varovanka stopila skozi vrata in padla.
“Šele naslednje jutro smo ugotovili, kaj se je zgodilo. Encarnación, ki je je bila sama radost, je bila mrtva,” pripoveduje Serrano. Potem je ustanovil podjetje Beprevent, ki z rutinskim spremljanjem pomaga starostnikom, da ostanejo v domačem okolju in samostojni.

“Sestre in zdravniki morajo spregovoriti o težavah v domovih in bolnišnicah in prevzeti moralno odgovornost.”

Leta 2017 je Evropska mreža nacionalnih institucij za človekove pravice (ENNHRI) objavila študijo o stanju človekovih pravic starejših ljudi v dolgotrajni oskrbi v Evropi. Študija je odkrila pomanjkljivo poznavanje osnovnih pravic starostnikov, kot so varno okolje, vpogled in vpliv na zdravstveno oskrbo, ki so je deležni, in dostop do pravnega varstva. 
Te pravice pripadajo vsem, toda pri starostnikih v dolgotrajni oskrbi, ki se težko izražajo ali se bojijo posledic, je stvar še bolj občutljiva. V mnogih primerih, pravi Debbie Kohner, generalna sekretarka ENNHRI, te pravice niso poznane ali pa so spregledane, zato je manj verjetno, da se uresničujejo v praksi.
“Človekove pravice starejših oseb so vključene v številne mednarodne konvencije, vendar niso zapisane v posebni deklaraciji, kot so denimo pravice otrok,” pravi.
Študija je raziskala stanje v šestih državah EU: Belgiji, Hrvaški, Nemčiji, Madžarski, Litvi in Romuniji. Na splošno je ugotovila, da večina negovalcev po svojih najboljših močeh spoštuje dostojanstvo in samostojnost pacientov. Naleteli so tudi na spodrsljaje, denimo domove s prestrmim stopniščem, oskrbovance, ki so jih kopali istočasno in/ali jih po hodnikih vozili napol gole, umirajočo osebo, ki so jo pustili v sobi z drugimi, umazane prezračevalne sisteme, izklopljeno ogrevanje, da bi prihranili denar. 
Kako se odzvati? Poročilo navaja, da je za starostnike bistveno, da vsakič, ko je to mogoče, sodelujejo pri odločitvah o svojem življenju, seveda tudi pri tem, ali naj jih sploh preselijo v ustanovo za dolgotrajno oskrbo. Poročilo priporoča, naj evropske države in EU podprejo nastanek nove konvencije o človekovih pravicah starostnikov.
V govoru leta 2020 je Agnès Buzyn, takratna francoska ministrica za solidarnost in zdravje, opozorila na težave pri zaposlovanju osebja v sektorju za oskrbo starostnikov. “Mladi ljudje bi se morali odločati za te poklice,” pravi. “To so poklici prihodnosti.” V ta namen, je nadaljevala, je treba čim prej izboljšati stanje na treh področjih: višje plačilo za negovalce; usposabljanje in dodatno izobraževanje za to, da ostanejo seznanjeni z razvojem svoje stroke; razviti dolgoročni proračun za oskrbo starostnikov v domačem okolju.
Fussek, socialni delavec iz Nemčije, je o pomanjkljivostih oskrbe v domovih za starejše prvič javno spregovoril 27. aprila 1997, ko je pripravil novinarsko konferenco v Münchnu, da bi javnost opozoril na nenavaden pojav, da nemške bolnišnice ob ponedeljkih sprejemajo povečano število dehidriranih starostnikov v “klavrnem stanju”. 
“Ob koncih tedna je bilo v domovih za starejše še manj osebja. Varovance so puščali v posteljah, neumite in v mokrih plenicah,” se spominja.
Premalo se je spremenilo, obtožuje. Še vedno je preveč starostnikov v dolgotrajni oskrbi dehidriranih, podhranjenih in s preležaninami. 
In to, pravi Fussek, je razlog, zakaj bi morali imeti starostniško verzijo gibanja #MeToo, premislek o pravicah starostnikov in odgovornosti domov za starejše. “Medicinske sestre in zdravniki morajo javno spregovoriti o stvareh, ki se dogajajo vsak dan. Prevzeti morajo svojo moralno odgovornost. Covid-19 in prepoved obiskovanja sta dramatično poslabšala razmere v domovih,” pravi Fussek. 
 
Vrnimo se v Notre-Dame-de-Mont: dr. Meunier je 19. junija 2019 dal odpoved, razočaran nad pomanjkanjem odziva nadrejenih. Namesto da bi vodstvo doma najelo kvalificirane delavce za nadomeščanje tistih na bolniškem dopustu, so sprejeli še enega varovanca in s tem le še povečali delovno obremenitev osebja.
Čez dva dni so politiki izglasovali dodatna, izredna sredstva v višini 1,6 milijona evrov za vse domove za ostarele v regiji. Dr. Meunier pravi, da to ni niti približno dovolj. 
Župan Raoul Grondin priznava težavo v domu Les Oyats, ki sta jo opisala dr. Meunier in Suzanne Sastourne-Arrey. “Najeli smo novega direktorja, ki se zaveda, katere spremembe so potrebne,” je rekel februarja 2020. 
Vendar, je pristavil, njihov dom ni izjema, in to velja tako za čas pred covidom-19 kot po njem. Svetovno prebivalstvo se hitro stara in domovi za dolgotrajno oskrbo po vsem svetu se spopadajo s podobnimi izzivi in morajo poiskati načine, kako jih bodo rešili ‒ kako bodo zagotovili ustrezno financiranje in dovolj usposobljenega osebja ter sredstva za redno dodatno usposabljanje, s čimer bodo zagotovili vpeljavo najboljših praks.
“Veste, v pismu županu sem se malo zlagala,” Suzanne pove danes. “Napisala sem, da imam 99 let, v resnici pa sem jih takrat imela 97. Zdelo se mi je pomembno poudariti, da sem zelo stara in da sem še vedno sposobna napisati nekaj odkrito kritičnega. Zato, da ne bodo mogli še naprej ignorirati razmer, v katerih živimo.” 

 

Članek je bil objavljen v reviji Reader's Digest

Reader's Digest je najbolj brana revija v Evropi in se ponaša s 100-letno tradicijo. Svoje bralce vsak mesec razveseli z raznolikimi članki z vsega sveta in navdihujočimi zgodbami, ki predstavljajo pozitivno plat življenja. Več o reviji > 

Reader's Digest, februar 2021
Reader's Digest Slovenija

Izkoristite 15% popust in številne dodatne ugodnosti ob naročilu revije!

Menu