Demenca pri psih

Ko vas najboljši prijatelj ne prepozna

V raziskovanje demence pri psih se poglabljajo znanstveniki z različnih področij, tudi veterine in sorodnih ved.

Kdor je za demenco le slišal, jo običajno enači s pozabljivostjo, ki pač spremlja staranje, na drugi strani pa svojci, ki se s to kronično napredujočo možgansko boleznijo srečujejo pri svojih bližnjih, presunjeno spoznavajo, da še zdaleč ni samo pozabljanje.

Nemočno opazujejo, kako neusmiljeno in nezadržno poslabšuje življenje obolelega, ki sploh še ni nujno vstopil v tretje življenjsko obdobje. Najbolj viden znak demence je res izguba spomina, a prizadene tudi druge višje možganske funkcije (orientacijo, mišljenje, razumevanje, računske in učne sposobnosti, govorno izražanje, presojo). Znanstveniki ugotavljajo, da so med možgani ljudi z Alzheimerjevo demenco in psov s kognitivno motnjo številne podobnosti.

Za svojce je zlasti težko, ko bolezen napreduje in bolnik zaradi upada kognitivnih sposobnosti ne more več normalno funkcionirati in postane popolnoma odvisen od tuje pomoči. Najpogostejša oblika demence je Alzheimerjeva bolezen (dobrih 80 odstotkov vseh demenc). Večinoma se pojavi v starosti, vendar v nasprotju s prepričanjem mnogih ni nujna spremljevalka staranja (zagotovo poznate koga, ki je v častitljivih letih še vedno v odlični umski formi) in je kljub napredku nevroznanosti za zdaj še ne znajo pozdraviti.
Z zdravili je mogoče sicer upočasniti njeno napredovanje, a predvsem na začetnih stopnjah, zato je pravočasna diagnoza nadvse pomembna. Kasneje, ko so možgani že nepopravljivo poškodovani oziroma spremenjeni, pa z zdravili le lajšamo spremljajoče težave in z njimi povezano trpljenje.

Delimo si mnoge bolezni

Vzroka za nastanek demence še niso odkrili, a z izsledki številnih raziskav je razumevanje te bolezni, ki zaradi staranja svetovne populacije postaja vedno  večji izziv, čedalje boljše. V raziskovanje demence se poglabljajo znanstveniki z različnih področij, tudi veterine in sorodnih ved. Presenetljivo? Sploh ne, če vemo, da se Alzheimerjevi podobna bolezen pojavlja tudi pri psih.
V Sloveniji se s preučevanjem demence pri psih že nekaj let predano ukvarjajo asistentka dr. Maja Zakošek Pipan s Klinike za reprodukcijo na Veterinarski fakulteti ter znanstvena sodelavka dr. Sonja Prpar Mihevc in profesor dr. Gregor Majdič z Inštituta za predklinične vede na Veterinarski fakulteti, ki pravijo, da so se psi med evolucijo oziroma sobivanjem s človekom močno spremenili in navadili na življenje z nami. A poleg skupnega življenja in navad si kot sesalci delimo tudi številne bolezni.
Z razvojem vedno novih načinov zdravljenja psi živijo vedno dlje in se, podobno kot ljudje, srečujejo s starostnimi tegobami. S staranjem se spreminjajo vsi organi in organski sistemi, tudi pasji možgani. Seveda je težko primerjati, kako bolezen prizadene obolelega človeka in njegove svojce ter kako psa in njegove ljudi, a mnogi lastniki lahko potrdijo, da kognitivna motnja močno vpliva na kakovost življenja psa pa tudi lastnika in družinskih članov. Spremljanje bolnika z demenco, tako človeka kot psa, od nas terja veliko strpnosti, razumevanja, prijaznosti in potrpežljivosti.

Podobni v marsičem

Da bi poglobili svoje znanje o kognitivni motnji pri psih, ki je pogosta spremljevalka ostarelih psov (po nekaterih podatkih jo ima več kot polovica psov, starejših od 12 let), so leta 2017 na Veterinarski fakulteti v Ljubljani začeli raziskavo, h kateri so povabili lastnike starejših psov, ki so domnevali, da je za kognitivno motnjo zbolel tudi njihov kuža. Kot pravi dr. Maja Zakošek Pipan, starajoči psi s spontano kognitivno motnjo razvijejo podobne spremembe v možganih kot ljudje z Alzheimerjevo boleznijo in bi lahko podobna zdravila uporabljali pri psih in človeku.
Tako že tretje leto preučujejo, kako se motnja razvija, ugotavljajo vzroke za njen nastanek, seveda pa se osredotočajo tudi na razvoj novih načinov zdravljenja te bolezni. V možganih poginulih psov s kognitivno motnjo, ki jih lastniki darujejo v raziskovalne namene, ugotavljajo, kakšne spremembe se dogajajo v njihovih možganskih celicah, obenem pa raziskujejo nove metode zdravljenja.
Preučevanje pasjih možganov bi lahko pripomoglo tudi k boljšemu razumevanju razvoja Alzheimerjeve bolezni pri ljudeh (znanstveniki si namreč še vedno niso edini, kaj je dejansko vzrok te bolezni) in s tem skrajšalo pot do zdravila zanjo.
Pasji in človeški možgani so si namreč v marsičem podobni: »Tudi v možganih psov s kognitivno motnjo se nalagajo skupki proteina amiloid beta (t. i. amiloidni plaki), podobno kot v možganih ljudi z Alzheimerjevo boleznijo. Tudi samo aminokislinsko zaporedje proteina amiloid beta je pri ljudeh in psih skoraj  enako. Kaj sproži nalaganje teh skupkov v možganih, pa za zdaj ni znano,« pojasnjuje dr. Gregor Majdič. Da gre za pomembno raziskavo mednarodnih razsežnosti, priča objava članka dr. Sonje Prpar Mihevc in dr. Gregorja Majdiča (Canine Cognitive Dysfunction and Alzheimer's Disease – Two Facets of the Same Disease?) v znanstveni reviji Frontiers in Neuroscience.

Bolj ozaveščeni

Danes se lastniki psov čedalje pogosteje pogovarjajo o težavah, tudi o pasji demenci, ki spremljajo njihove starajoče se kosmate prijatelje. Verjetno je k temu pripomogla tudi knjiga Modrost starih psov (v začetku leta jo je izdala založba Mladinska knjiga), v kateri Elli H. Radinger ganljivo opisuje življenje s pasjim starčkom. Prav tako se zdi, da so v veterinarskih ambulantah vedno bolj pozorni na znake staranja in svetujejo glede prilagoditev (prehrana in prehranska dopolnila, nega, varnost, gibanje, morebitne terapije oziroma zdravila).
Ko so se naši raziskovalci podali v preučevanje kognitivne motnje pri psih, pa je bilo drugače, ugotavljali so, da je ta bolezen v Sloveniji slabo poznana tako pri lastnikih psov kot pri veterinarjih in je na splošno ena od najpogosteje spregledanih bolezni. Pomembno je, je takrat zapisala dr. Maja Zakošek Pipan, da jo začnejo prepoznavati sami lastniki. Tako kot pri ljudeh je tudi pri psih namreč ključno zgodnje prepoznavanje sprememb. »Z ozaveščanjem tako veterinarjev kot lastnikov skušamo poskrbeti za boljšo prepoznavnost bolezni, saj lahko le z zgodnjim zdravljenjem za nekaj časa zaustavimo njeno napredovanje oziroma stanje celo izboljšamo.«

Za starajoče se pse so zelo koristne miselne igre, npr. skrivanje priboljškov po stanovanju, ali posebne, prav temu namenjene miselne igrače.

Za starajoče se pse so zelo koristne miselne igre, npr. skrivanje priboljškov po stanovanju, ali posebne, prav temu namenjene miselne igrače.

Kako jo prepoznati?

Kdor s svojim psom leta in leta živi v tesnem stiku, se mu vsakodnevno posveča, ga redno neguje, ga vodi na sprehode, mu odmerja hrano, se z njim igra in skrbi za njegovo fizično in umsko kondicijo, običajno hitro opazi vsakršno spremembo, zlasti fizično. Vedenjske spremembe pa mnoge presenetijo – kar naenkrat se zavejo, da se pes obnaša drugače kot nekoč. Sama sem postala pozorna, ko se je naša takrat 14-letna psička recimo večkrat postavila pred zid in negibno zrla vanj.
Spremenjeno, drugačno vedenje starejšega psa nakazujejo vprašanja, s katerimi avtorji raziskave nagovarjajo lastnike: »Se pogosteje odmika od vas in deluje odsotno? Vas ne pozdravi z mahanjem repa, ko pridete domov, pogosteje laja, se boji predmetov in ljudi, ki jih je včasih dobro poznal? Čaka na sprehod ob napačnih vratih ali je nenadoma spremenil ritem spanja?
Lastniki psov takšne spremembe obnašanja pogosto pripisujejo staranju, a velikokrat so vse to bolezenski znaki, ki kažejo na razvoj nevrodegenerativne bolezni oziroma demence. Zaradi podobnosti z Alzheimerjevo boleznijo pri ljudeh ji včasih laično rečejo kar pasja Alzheimerjeva bolezen, čeprav je pravilen izraz kognitivna motnja psov.« 
Najočitnejši znaki pasje kognitivne motnje so izguba spomina, slab oziroma popolnoma izgubljen občutek za orientacijo, spremembe v vedenju in zmedenost, strne dr. Maja Zakošek Pipan: »Pri posameznih psih se spremembe izražajo različno: psi ne znajo več hoditi po stopnicah, postanejo anksiozni, prestrašeni, ne spoznajo lastnika, lahko so agresivni ali apatični, težko nadzorujejo izločanje telesnih tekočin, zamenjajo noč za dan in obrnjeno.«
Kognitivna motnja nastane oziroma se razvije zaradi nepravilnosti v delovanju pasjih možganov, pojasnjujejo raziskovalci. »Med možgani ljudi z Alzheimerjevo boleznijo in psov s kognitivno motnjo so številne podobnosti. V možganih psov s to motnjo so namreč ugotovili podobne spremembe kot pri ljudeh z Alzheimerjevo boleznijo. Pri enih in drugih se v možganih nalagajo skupki proteina amiloid beta (amiloidni plaki), ki ovijajo živčne celice in ovirajo njihovo delovanje.«
Poleg tega v živčnih celicah v možganih nastajajo skupki/agregati iz beljakovin tau (nevrofibrilarne pentlje), ki prav tako motijo živčne celice pri njihovem delu – prenašanju električnih impulzov (nalaganje beljakovine tau v obliki nevrofibrilarnih pentelj je pri psih glede na dozdajšnje raziskave manj pogosto). »Zaradi tega začnejo živčne celice odmirati, umiranje možganskih celic pa nato privede do bolezenskih znakov.
Bolezen sprva najpogosteje prizadene dele možganov, katerih delovanje je povezano s spominom, zato psi postanejo zmedeni in brezglavo tavajo, se slabše odzivajo na klic lastnika in izgubljajo spomin. Bolezen se nato širi na preostale dele možganov in vpliva na pojav novih kliničnih znakov in hitro pešanje kognitivnih funkcij,« pojasnjuje dr. Sonja Prpar Mihevc.

Opazujte in zapisujte

Pri kateri starosti naj bodo lastniki pozorni na spremembe v vedenju? Za kognitivno motnjo praviloma zbolijo psi, ki so starejši od osem let, pri starosti od 11 do 16 let pa naj bi se ta bolezen po podatkih iz tuje literature pojavila kar pri 60 odstotkih psov, pravijo raziskovalci. Navajajo še, da za to boleznijo zbolita oba spola, nekoliko pogostejša je pri samicah. Med samci pogosteje zbolijo kastrirani. Pasemska predispozicija ni bila ugotovljena, je pa bolezen nekoliko bolj pogosta pri manjših in srednje velikih pasmah, ki dosegajo večjo starost.
Prve klinične bolezenske znake, ki so zelo nespecifični, pogosto pripisujemo  normalnemu staranju živali: »Na začetku bolezni pogosteje lajajo, renčijo, so neposlušni oziroma se slabše odzivajo na klic, kar lastniki povezujejo s slabšim sluhom zaradi starosti; pogostejše oglašanje je lahko tudi posledica slabšega vida oziroma večjega strahu, ki je pri starejših živalih normalen. Umske sposobnosti se z napredovanjem bolezni počasi slabšajo, pojavljajo se tudi psihološke težave.
Pri psih opazimo izgubo spomina, popolnoma izgubljen občutek za orientacijo, zmedeno postopanje in spremembe v vedenju (večja agresivnost ali popolna nezainteresiranost), včasih se postavijo pred zid in vanj nepremično strmijo. Pri nekaterih psih se pojavi obsesivno lizanje, lahko pa se tudi močno slinijo. Psi postajajo vse bolj neaktivni in težko nadzorujejo izločanje. Potrebo lahko opravijo kar v notranjih prostorih ali pa celo na mestu, kjer počivajo.« 
In spet podobnost z ljudmi: »Čeprav se klinični znaki navadno stopnjujejo, so lahko psi kakšen dan povsem normalni in se na okolje odzivajo tako kot pred boleznijo, že naslednji dan ali samo nekaj ur pozneje pa se njihovo vedenje ponovno spremeni.« Zavedati se moramo, opozarjajo raziskovalci, da so ti znaki zares nespecifični in da so lahko številni povezani s starostjo: »Tako recimo starost vpliva na zmanjšano aktivnost in drugačno presnovo, zato žival poje manjše količine hrane kot v mladosti. Starejši psi so nekoliko bolj občutljivi in potrebujejo več pozornosti in nežnosti. Na nekatere klinične znake lahko vplivajo tudi druga obolenja, kot so na primer rak, artritis, bolezni prebavil ali okužba sečil. Zato je priporočljivo, da psa dobro opazujete, si spremembe, ki jih opažate, nekaj časa zapisujete, potem pa se oglasite pri vašem veterinarju.«

Izločiti druge bolezni

Postavitev diagnoze kognitivne motnje ni lahka ali enostavna in je ni mogoče podati le po nekajminutnem pregledu živali. Strokovnjaki poudarjajo, da je nujen zlasti temeljit pogovor z lastnikom, saj veterinar le tako spozna običajno obnašanje psa in ga primerja s spremembami, zaradi katerih ga je lastnik pripeljal na pregled.
Veterinar bo seveda najprej skušal izločiti druge bolezni, ki bi lahko vplivale na pojav kliničnih znakov. »Tako na primer ortopedske težave lahko povzročajo bolečino, bolezni srca in ožilja vodijo v zaspanost in neaktivnost, nekatere presnovne bolezni pa lahko izzovejo napadalnost in spremenijo običajno obnašanje živali, obnašanje živali prav tako lahko spremenijo možganski tumorji. 
Zelo pomembno je tudi, kakšna zdravila žival prejema ali jih je prejemala, saj lahko povzročajo nekatere klinične znake, podobne znakom kognitivne motnje. Med takšnimi zdravili so pripravki za hormonsko uravnavanje gonitev pri psici (estrogeni in progesteron), kortikosteroidi, ki jih včasih uporabljamo za zdravljenje vnetnih bolezni, lahko povzročajo spremembe v pitju, prehranjevanju in obnašanju (živali postanejo nekoliko bolj živčne in napadalne).«
Ko veterinar ovrže sum na omenjene bolezni in vplive zdravil, skupaj z lastnikom izpolni vprašalnik (o spremembah, ki jih lastnik opaža pri orientaciji, socialnem odzivanju, spalnih navadah in navadah doma) in naredi nekaj testov za ugotavljanje umskega stanja živali (iskanje hrane, reševanje nekega problema). Šele na podlagi vprašalnika in testov lahko ugotovi, da gre za  kognitivno motnjo.

Za zdaj le lajšanje

Kot rečeno, zdravil za zdravljenje nevrodegenerativnih bolezni (še) ni na voljo ne za ljudi ne za živali. Kaj torej lahko storimo? Psu z zdravili lajšamo nekatere simptome in v zgodnjih stadijih bolezni za nekaj časa zaustavimo njeno napredovanje ali zdravstveno stanje celo izboljšamo, odgovarjajo strokovnjaki, ko bolezen napreduje, pa je večina zdravil, ki so trenutno na voljo, žal neuspešna. Študije so pokazale, pravi dr. Prpar Mihevc, da psi podobno reagirajo na učinkovine, ki jih uporabljajo za blaženje simptomov, povezanih z demenco pri ljudeh, kot je npr. zaviralec acetilholinesteraze donepezil. »Ker je pasja demenca zelo podobna človeški, so pri psih opazili tudi, da se podobno odzivajo na protivnetna zdravila in na terapije v razvoju za zdravljenje Alzheimerjeve bolezni (npr. imunoterapije proti proteinu amiloid beta).«
Protivnetna zdravila nekoliko pomagajo zato, ker se na mestu nalaganja amiloidnih oblog v možganih odvijajo vnetni procesi, pojasnjujejo slovenski raziskovalci pasje demence. »Druga oblika zdravil je namenjena povečanju pretoka krvi skozi možgane. Ta zdravila pogosto izboljšajo nekatere klinične znake (denimo zaspanost, depresivnost, brezciljno hojo).«
Znano je, še navajajo dr. Zakošek Pipan, dr. Prpar Mihevc in dr. Majdič, da v možganih bolnikov z Alzheimerjevo boleznijo bolj propadejo tiste živčne celice, ki uporabljajo za medsebojno sporazumevanje kemično snov acetilholin.  »Ta snov se po tistem, ko se izloči iz ene možganske celice kot sporočilo drugi možganski celici, zelo hitro razgradi, z nekaterimi zdravili pa lahko to razgradnjo upočasnimo. Tako imajo možganske celice na voljo več acetilholina in lahko boljše delujejo. S takšnimi zdravili lahko zadržimo napredovanje bolezni in dosežemo tudi začasno izboljšanje, žal pa ne tudi trajnega.«

Kaj se nam obeta?

Znanost razvija nove metode zdravljenja Alzheimerjeve bolezni in nekatere  preizkušajo tudi pri psih; laboratorijski glodavci za to niso primerni, saj se nevrodegenerativne bolezni, kot sta Alzheimerjeva in Parkinsonova, pri njih spontano ne pojavljajo. »Veliko pozornost trenutno vzbuja zdravljenje s protitelesi proti amiloidnim oblogam. Ena od raziskav je pokazala zmanjšanje teh oblog v možganih zdravljenih psov, žal pa niso poročali o morebitnem izboljšanju kliničnih znakov.«
Razvijajo in preizkušajo tudi nova zdravila: izdelave zdravila, ki deluje podobno kot tista, ki preprečujejo hiter razpad acetilholina, se je lotila tudi raziskovalna skupina pod vodstvom prof. dr. Stanislava Gobca na ljubljanski Fakulteti za farmacijo. Na Veterinarski fakulteti so lani začeli preizkušati to novo zdravilo, ki pri zdravljenih psih kaže zelo obetavne učinke. Pri psih z znaki kognitivne motnje, zdravljenih z omenjenim zdravilom, je prišlo namreč do vidnega izboljšanja. Lastniki so opazili predvsem večje zavedanje psa, manj anksioznosti in miren nočen spanec. Psi so se tudi bolje odzivali na lastnikove ukaze in ponovno bolje prepoznavali ljudi in predmete. Prav tako je bilo opaziti boljše odzive na spremembe v okolju.
Že nekaj let je veliko pozornosti deležna regenerativna medicina in možnost celičnega zdravljenja z matičnimi celicami. Ker pri kognitivni motnji (podobno kot pri Alzheimerjevi bolezni pri ljudeh) propadajo in izginjajo možganske celice, je zamisel, da bi lahko te celice nadomestili z novimi, vsekakor izjemno privlačna, se strinjajo dr. Maja Zakošek Pipan, dr. Sonja Prpar Mihevc in dr. Gregor Majdič. 
Na Veterinarski fakulteti v Ljubljani so bili sicer med prvimi na svetu, ki so že pred osmimi leti uvedli zdravljenje z matičnimi celicami v klinično veterinarsko medicino za zdravljenje težav s sklepi, a raziskovalci priznavajo, da se moramo tako o matičnih celicah kot o njihovem delovanju v organizmu, predvsem možganih, še veliko naučiti.

 

Članek je bil objavljen v reviji Gea

Gea spodbuja dejaven življenjski slog in vseživljenjsko radovednost ter navdušuje z aktualnimi raznolikimi temami o dogajanju okrog nas.

Več o reviji Gea

Revija Gea, julij 2020
Revija Gea

Naročniki revije Gea imajo 15 % ugodnejšo naročnino.

Menu