Sončni vitamin D

Sončni vitamin D

Preskrbljenost z vitaminom D, ki povečuje in izboljšuje odpornost proti okužbam, je v Sloveniji alarmantno slaba. Kakšni so »tihi« simptomi pomanjkanja?

Čeprav sodi vitamin D med najbolj raziskovane elemente na svetu, se običajni smrtniki doslej z njim nismo pretirano ukvarjali.

Iz šole se sicer gotovo vsi spomnimo, da se ob izpostavljanju soncu tvori v naši koži, da je pomemben za kosti, kaj več pa nas že ni zanimalo. Do nedavnega. Za pomemben preskok v razmišljanju so poskrbeli španski zdravniki z objavo, da so v bolnišnici v Cordobi nekatere bolnike s covidom-19, ki so jih ob sprejemu začeli zdraviti z visokimi odmerki vitamina D, virus praviloma lažje preboleli in niso potrebovali intenzivne nege. 

Ali je kaj resnice v teh navedbah, smo povprašali prof. dr. Marijo  Pfeifer, mednarodno priznano strokovnjakinjo za vitamin D in predsednico Združenja endokrinologov Slovenije pri Slovenskem zdravniškem društvu, ki nam je tudi podrobno razložila, kaj vitamin D sploh je in kako vpliva na naše zdravje.

»Res je, izsledki omenjene študije so spodbudni, ne moremo pa govoriti o kakšnem revolucionarnem odkritju,« pravi prof. dr. Marija Pfeifer in doda: »Analizirani vzorec je bil premajhen za resnejše sklepe. Omenjena raziskava ni bila dvojno slepa in ni bila kontrolirana s placebom, kar pomeni, da ni bila povsem objektivna. A delovanje vitamina, ki nam ga pozimi kronično primanjkuje, ima potencial za nadaljnje raziskave. So pa na podlagi te študije znanstveniki zdaj zasnovali multicentrično raziskavo v 15 španskih bolnišnicah, v njej bodo uporabili načelo dvojne slepe analize, z vitaminom D in placebom.«

Toda za aktualno pandemijo koronavirusa vitamin D le ni čisto nepomemben. Prof. dr. Pfeifer: »V času zdravljenja covid bolnikov so opazovali hujši potek bolezni pri tistih, ki so imeli hudo pomanjkanje vitamina D. Znanih je že veliko mehanizmov, s katerimi bi vitamin D lahko povečal odpornost proti okužbi in ublažil potek bolezni. Dalo bi se sklepati, da vitamin D zmanjša nevarnost okužbe s SARS-CoV-2 in omili potek covida-19, a bo za takšne strokovne trditve potrebnih še veliko raziskav.«

Ne glede na to pa prof. dr. Pfeifer poudarja, da je »v maščobi topen D-vitamin ključnega pomena za pravilen razvoj, rast in ohranjanje zdravja od rojstva do smrti. Vpliva na številne življenjsko pomembne funkcije v našem telesu, je kazalec splošnega zdravja in zrcalo zdravega življenjskega sloga.«
 

Petsto milijonov let stara snov

Vitamin D je na zemeljski obli prisoten že petsto milijonov let, imeli so ga že organizmi, ki niti slučajno še niso imeli okostja ali kalcijeve lupine. Prof. dr. Marija Pfeifer: »To pomeni, da ima vitamin D gotovo še druge pomembne funkcije, ne le tiste, ki jo vsi poznamo: da varuje naše kosti. Po strogi definiciji vitamin D niti ni pravi vitamin, saj ga v nasprotju z drugimi vitamini ljudje lahko tvorimo sami, v svoji koži, v celicah epidermisa, a za to endogeno sintezo potrebujemo ultravijolične žarke. Nastopa v dveh oblikah, aktivni in neaktivni. Ta nastaja iz zelo enostavne molekule, ki je prisotna vsepovsod, iz 7-D hidroholesterola, ko pa se v telesu aktivira, postane steroidni hormon, kot so denimo spolni hormoni, kortizol in podobni. Deluje preko jedrnih receptorjev, ki jih ima praktično vsaka celica v človeškem telesu. Vitamin D zato lahko v telesu aktivira več kot 200 različnih genov in s tem sproži zelo raznolike reakcije.«

Največ vitamina D je v mastnih ribah severnih morij, a če bi ga želeli z lososom vnesti dovolj, bi ga morali pojesti deset dekagramov vsak dan. S prehrano tako rekoč ne moremo dobiti dovolj D-vitamina.

Največ vitamina D je v mastnih ribah severnih morij, a če bi ga želeli z lososom vnesti dovolj, bi ga morali pojesti deset dekagramov vsak dan. S prehrano ne moremo dobiti dovolj D-vitamina.

Že dolgo je znano, da vitamin D pri preprostih organizmih opravlja pomembno vlogo, omogoča namreč obrambo pred zunanjimi škodljivci. »Podobno velja tudi pri človeku, saj zdaj vemo, da vitamin D povečuje in izboljšuje odpornost proti okužbam. Tako nam vitamin D pozimi pomaga, da ne zbolimo za virusnimi okužbami, če pa že zbolimo, bolezen poteka v blažji obliki. Gre za našo prirojeno imunost. Makrofagi, celice, ki se borijo proti bakterijam in virusom, so sposobne aktivirati vitamin D, ta pa v njih sproži tvorbo antibiotikov, s katerimi 'ubijamo' te vsiljivce. Pogoj, da se to lahko zgodi, je, da imamo dovolj veliko zalogo vitamina D,« razlaga sogovornica in dodaja, da so zato nekoč tuberkulozo na primer zdravili tako, da so bolnike pošiljali na sonce, navadno na višje nadmorske višine, kjer so tvorili dovolj vitamina D, ki je pomagal ubijati tuberkulozne bakterije. Takrat seveda še niso vedeli, zakaj in kako natanko sončenje pomaga. 

Najbolj raziskana in znanstveno dorečena funkcija vitamina v človeškem telesu je vpliv na okostje. Vitamin D namreč zagotavlja, da lahko iz hrane dobimo zadostne količine kalcija, da ga črevo absorbira v kri in da se kalcij, ki ga sicer izločamo z urinom, absorbira iz ledvic. »Tako vitamin D vzdržuje konstantno količino kalcija in fosfata, ki sta pomembna za gradnjo in pregradnjo kosti, kar se v telesu dogaja vse življenje. Omogočata tudi pravilno delovanje obščitničnega hormona, ki je pomemben za ohranjanje koncentracije kalcija v serumu. Ker pomanjkanje vitamina D spremeni presnovo mineralov v telesu, lahko povzroči majhno mineralno gostoto kosti. Seveda pa ima vitamin D tudi številne zunajskeletne pozitivne učinke. Poleg tega, da ureja presnovo kalcija in fosfata in omogoča mineralizacijo kosti, izboljšuje tudi naravno odpornost. Zato je vse življenje nepogrešljiv za razvoj ter obnavljanje kosti in zob in za boljše delovanje imunskega sistema.«
 

Izpostavljenost soncu

Spomladi in poleti je glavni vir vitamina D izpostavljenost soncu, toda »sončna svetloba je z UVB-žarki bogata le, kadar skozi atmosfero potuje čim bolj navpično. Pri nas v Sloveniji torej od aprila do septembra, med 10. in 16. uro,« poudari strokovnjakinja. »Zadostuje, da kožo dvakrat ali trikrat na teden za deset do 15 minut izpostavimo soncu, toda pozor, koža ne sme biti namazana s kremo z zaščitnim faktorjem. Svetla koža in koža mladega človeka učinkoviteje tvorita vitamin D kot temneje pigmentirana koža ali koža starejše osebe. Starejši od 70 let s sončenjem tvorijo le še 25 do 30 odstotkov vitamina D, kot so ga tvorili v starosti 20 let v enakih razmerah,« pravi prof. dr. Marija Pfeifer.

Poleti lahko pridelamo precej vitamina D, če smo zunaj ob »pravem« času, toda zaloge se ohranijo le nekaj tednov, največ do dva meseca, potem poidejo.

Sončenje je torej naravna pot do vitamina D, vendar z njim ne smemo pretiravati, saj povzroča kožnega raka ter tudi drugače poškoduje in postara kožo, pred čemer nas svarijo dermatologi. Količina sončenja, ki je potrebna za zadostno tvorbo vitamina D, ni škodljiva za kožo, saj gre za nekajminutno izpostavljanje soncu, ki nam napolni tudi 'baterije'. S prehrano praktično ne moremo dobiti dovolj D-vitamina. Največ ga najdemo v mastnih ribah severnih morij. Če bi želeli z lososom vnesti dovolj vitamina D, bi ga morali pojesti deset dekagramov, in to vsak dan, kar je praktično neizvedljivo. Toda če je losos gojen, vsebuje manj vitamina D.

»Nekaj malega ga je najti tudi v jajčnem rumenjaku ter v oreščkih, jetrih in gobah, na katere sije sonce. Vitamin D vsebujejo tudi nekateri multivitaminski preparati, vendar ga v nobenem ni več kot 400 enot, kar je premalo. Nekatere države, denimo skandinavske, Anglija in ZDA, določenim živilom, predvsem mleku in kosmičem, mlečnim izdelkom, cerealijam in pomarančnemu soku dodajajo vitamin D, pri nas pa to še ni v praksi. V strokovnih krogih se sicer o tej potrebi resno pogovarjamo, a pot do ukrepov bo verjetno še dolga,« doda  prof. dr. Marija Pfeifer.

Starejši od 70 let s sončenjem tvorijo le še 25 do 30 odstotkov vitamina D, kot so ga tvorili v starosti 20 let v enakih razmerah. 

Z različnimi raziskavami v številnih razvitih državah ugotavljajo premajhen vnos vitamina D in zmanjšanje izpostavljenosti otrok sončnim žarkom na splošno. Ameriška akademija za pediatrijo (AAP) je denimo leta 1997 priporočala minimalni dnevni vnos 200 IE (internacionalnih enot) vitamina D na dan že za dojenčke, starejše od dveh mesecev, in mladostnike. Na podlagi različnih dodatnih raziskav zdaj AAP za novorojenčke, dojenčke in mladostnike priporoča minimalni vnos 400 IE, novorojenčkom vitamin D začnejo dajati že nekaj dni po rojstvu. Glavni razlog za takšno povečanje minimalnega dnevnega vnosa je vnovično pojavljanje rahitisa v otroškem obdobju, pa tudi izogibanje sončnim žarkom zaradi strahu pred kožnim rakom.

Prof. dr. Pfeiferjeva postreže še z dodatnimi podatki: »V naši interni raziskavi smo ugotovili, da je imel velik delež zdravnikov v UKC Ljubljana izrazito pomanjkanje vitamina D. Letos objavljena raziskava Nutrihealth na reprezentativnem vzorcu zdravih prebivalcev Slovenije je pokazala, da ima v zimskem času od novembra do aprila raven vitamina D pod 30 nmol/l, kar pomeni hudo pomanjkanje, kar 40,8 odstotka prebivalcev, starih od 18 do 64 let, in 34,6 odstotka starejših prebivalcev v starostni skupini od 65 do 74 let. Zmerno pomanjkanje vitamina D, pod 50 nmol/l, pa se je pokazalo pri 81,6 odstotka ljudi, starih od 18 do 64 let, in pri 78,8 odstotka starejših. V študijo niso zajeli oskrbovancev DSO in starejših od 74 let, pri katerih so ti odstotki gotovo še veliko slabši. V zimskem obdobju, ko je najbolj pomembna optimalna preskrbljenost z vitaminom D, da dokazano zmanjšamo in ublažimo zbolevanje za virusnimi boleznimi dihal, je stanje v Sloveniji alarmantno slabo.«

Globalni zdravstveni problem

Poleti torej lahko pridelamo precej vitamina D, če smo zunaj ob »pravem« času, toda »zaloge se ohranijo le nekaj tednov, največ do dva meseca, potem poidejo. Zato imamo pozimi in zgodaj spomladi vsi najnižje ravni vitamina D, pa tudi poleti in jeseni, če nismo izrecno veliko na soncu v ustreznem času,« poudarja prof. dr. Pfeiferjeva. »Zaradi sodobnega načina življenja na prostem preživimo zelo malo časa, kar ne zadostuje, da bi ujeli zadostne količine sončnih žarkov za endogeno sintezo vitamina D.«

Ena od raziskav NIJZ je pokazala, da so jeseni in pozimi z njim nezadostno preskrbljeni kar štirje od petih prebivalcev Slovenije. »Pomanjkanje vitamina D se je še zlasti izrazilo pri ljudeh, ki se pretežno zadržujejo v zaprtih prostorih, pri tistih, ki cele dneve presedijo za računalnikom ali so v službi, ki se ne rekreirajo na prostem, pri majhnih otrocih, zadnje čase tudi pri najstnikih in pri nosečnicah. Še zlasti skrb vzbujajoče so bile številke v populaciji starejših, dober primer so oskrbovanci DSO, ker njihova koža pač slabše tvori vitamin D, pa tudi pri debelih ljudeh, saj se vitamin D pri njih skladišči v maščobnem tkivu. Težava pa je pereča tudi pri bolnicah in bolnikih z osteoporozo in osteopenijo. Pomembno pomanjkanje se je pokazalo tudi pri bolnikih z različnimi boleznimi prebavil, ledvic, jeter in pri tistih, ki jemljejo določena zdravila, denimo proti epilepsiji, glukokortikoide in nekatere druge,« ugotavlja prof. dr. Marija Pfeifer.

Nekatere raziskave pa po drugi strani kažejo, da ljudje z zadostnimi količinami vitamina D redkeje zbolevajo za sladkorno boleznijo tipa 1 in tipa 2, za srčno-žilnimi boleznimi, za več vrstami raka, na primer na dojkah, debelem črevesu in prostati. Vitamin D umirja tudi imunski odgovor telesa, da ne pride do pretirane reakcije na antigene, ko telo s protitelesi uničuje lastna tkiva, kar pomaga, da se ne razvijejo avtoimunske bolezni, kot so kronična vnetna črevesna bolezen, multipla skleroza, revmatoidni artritis in druge. Bolj redke so tudi bolezni živčevja, depresija denimo, pa tudi okužbe in zapleti v nosečnosti.

Ali je povezava med nizko ravnjo vitamina D in večjo pojavnostjo teh bolezni vzročna, pa za večino bolezni še ni trdnih dokazov. Je pa zanesljivo dokazano, da vitamin D poveča odpornost proti virusnim okužbam dihal, če pa že zbolimo, bolezen poteka v blažji obliki. »Nadomeščanje vitamina D dokazano zmanjša tudi pojavnost akutnih okužb dihal, na primer gripe in drugih viroz v zimskem času, najbolj pri tistih, ki so imeli znatno pomanjkanje vitamina D,« razlaga prof. dr. Pfeiferjeva.
 

Simptomi pomanjkanja

Najpogostejši znaki in simptomi pomanjkanja vitamina D v telesu so tako splošni, da jih pogosto prezremo ali pa jih ne pripisujemo temu razlogu. Gre za »tihe« simptome, ki lahko vodijo do vedno večjih in resnejših težav oziroma v resne bolezni. Običajno se kažejo na različne načine. »Zmerno pomanjkanje vitamina D ne povzroča hujših ali značilnih težav. Ljudje lahko zaznavajo kronično utrujenost, včasih neznačilne kronične bolečine v mišicah, pozimi so manj odporni proti akutnim okužbam dihal, predvsem virusnim, starejši imajo lahko manjšo mineralno kostno gostoto, pogosteje padajo.

Verjetno tudi pogosteje zbolijo za rakom. Vitamin D merijo v nanogramih na mililiter oziroma v nanomolih na liter. Ko se raven 25(OH)D, s katerim merimo preskrbljenost z vitaminom D, zniža pod 30 nmol/l, torej v območje hudega pomanjkanja, se lahko pojavijo znaki bolezni mehkih kosti, rahitis pri otrocih, denimo, ali osteomalacija pri odraslih. Simptomi so bolečine v kosteh in mišicah, mišična slabost, težave pri vstajanju iz sedečega položaja, oteženo vzpenjanje po stopnicah, zlomi ali psevdozlomi, pri otrocih pa deformacije kosti in zaostajanje v rasti,« dodaja prof. dr. Pfeiferjeva. »Neaktivna oblika vitamina D, holekalciferol, ki je v večini pripravkov za nadomeščanje, je varna, zdravilo je enostavno jemati. Ima široko terapevtsko okno, kar pomeni, da se z njim ne moremo 'zastrupiti', tudi če jemljemo velike odmerke. Priporočeni odmerki so sicer 1000 IE na dan.«

Prof. dr. Pfeifer priporoča: »Starejši ljudje, vsaj na začetku, potrebujejo večje odmerke, da zapolnijo vrzel, ki je nastala v njihovem organizmu. Tudi debeli, prehranjeni ljudje potrebujejo dvojne ali trojne odmerke ves čas nadomeščanja, torej 2000 ali celo 3000 IE. Priporočen največji dnevni odmerek vitamina D pa je 4000 enot. Tako svetuje večina svetovnih smernic. Sicer tudi večini ljudi pri pomanjkanju vitamina D sprva, mesec do dva, priporočamo dvojne odmerke, sčasoma pa preidemo na običajne vzdrževalne odmerke.« 

»Da gre za hudo pomanjkanje, zdravniki razberemo že na podlagi ravni kalcija in fosfata v krvi. V takšnih primerih je kalcij na spodnji meji, fosfat pa že znižan. Če so zaradi pomanjkanja že prizadete kosti, je povečana tudi alkalna fosfataza. Pomanjkanje je mogoče ugotoviti tudi z dobro anamnezo. Če je človek zelo malo zunaj, če dela po cele dneve in noči in ne jemlje vitamina D, ga ima zagotovo premalo,« ugotavlja prof. dr. Marija Pfeifer. Koncentracijo vitamina D v serumu si lahko izmerimo tudi sami v samoplačniških laboratorijih.

»Ko ugotovimo hudo pomanjkanje, nadomeščamo vitamin D v večjih odmerkih in kontroliramo raven 25(OH)D, neaktivne oblike vitamina D, spet po treh mesecih zdravljenja. Razen v primerih hudega pomanjkanja so pogostejše meritve 25(OH)D, kar počno nekateri, povsem odveč. Po uvedbi ali spremembi odmerka vitamina D je smiselno določiti raven 25(OH)D po dveh do treh mesecih, ker se šele takrat vzpostavi novo ravnovesje oziroma pokaže sprememba. Vitamin D praviloma nadomeščamo dolgoročno, praktično vse življenje, posebno v skupinah, ki so kronično ogrožene, pri drugih, nosečnicah denimo, pa dokler stanje traja,« pojasni prof. dr. Marija Pfeifer in odločno zaključi: »Glede na velik delež prebivalstva s pomanjkanjem in hudim pomanjkanjem vitamina D bi ga morala pozimi jemati večina prebivalcev Slovenije.«
 

Članek je bil objavljen v reviji Gea

Gea spodbuja dejaven življenjski slog in vseživljenjsko radovednost ter navdušuje z aktualnimi raznolikimi temami o dogajanju okrog nas.

Več o reviji Gea

Gea, november 2020
Revija Gea

Naročniki revije Gea imajo 15 % ugodnejšo naročnino.

Menu