Fejstbuk

Volkovi iz Mercy Fallsa, 1. knjiga: Srh

Maggie Stiefvater

Zgodba, spletena okoli krdela volkov, je napisana tako dobro, da človek zlahka verjame, da takšna bitja obstajajo v resničnem svetu.

slikaPrevajalka: Radojka Manfreda Modic

Zgodba

Središče dogajanje je izmišljeno mesto Mercy Falls, ki v pisateljičini domišljiji leži blizu resničnega mesta Ely v Minesoti. Mercy Falls je mrzel kraj z najvišjo povprečno temperaturo 27 stopinj Celzija.

Grace že štiri leta občuduje volkove v gozdu za hišo. Še posebej ji je pri srcu rumenooki volk, čeprav ne ve, zakaj. Sam medtem živi dvojno življenje. Pozimi v mrzlih gozdovih kot volk, poleti pa se za nekaj časa spremeni v postavnega fanta, ki si ne drzne spregovoriti z Grace …

Za Sama Rotha Mercy Falls obstaja le poleti. Takoj, ko začnejo temperature padati, se Sam odpelje v hišo sredi gozda, kjer lahko najde svoj mir. Posluša glasbo, bere, piše poezijo in igra kitaro.

V nasprotju z njim pa je Grace Brisbane popolnoma neobčutljiva za vremenske razmere. Vselej jo vleče le v gozd za hišo, kjer lahko opazuje njej ljube živali – volkove.

 

Po trilogiji snemajo tudi film. Poglejte video:

(Opomba: posnetek je v angleščini in nima podnapisov.)

Seriji je posvečena tudi spletna stran oboževalcev www.behindyelloweyes.com

Mnenja o knjigi

''Če vam je všeč vampirska saga Somrak, boste Srh naravnost oboževali. Čudovito napisana zgodba s poglavji, ki predstavljajo pogled na dogajanje obeh glavnih protagonistov – Grace in Sama – je izjemen prvenec.'' The Obserever

''Čudovito in ganljivo … Mitologija, spletena okoli krdela volkov, je napisana tako dobro, da se zdi popolnoma naravno verjeti, da ta bitja obstajajo v današnjem svetu.'' School Library Journal

»Sam, ki se lahko spreminja v volkodlaka, in Grace, ki so jo volkovi v mladosti sicer obgrizli, a se ne spreminja v volkuljo, čeprav ima nekaj volčjih lastnosti, se zbližata, tako da v romanu spremljamo ganljivo ljubezensko pripoved, ki se bo dotaknila celo najbolj zadrtih nasprotnikov novodobnih vampirskih sag in zgodb o volkodlakih.«
Priročnik za branje kakovostnih mladinskih knjig 2011

O avtorici

slika

Maggie Stiefvater (1981) je vzhajajoča pisateljska zvezda, ki piše predvsem za mladino. Je strastna bralka, ki se poleg pisateljevanja ukvarja še z glasbo in risanjem. S knjigo Srh je začela imenitno fantazijsko trilogijo Volkovi iz Mercy Fallsa, ki je požela same pohvalne ocene kritikov, navdušeno pa so jo sprejeli tudi bralci po vsem svetu. Živi v Virginiji v ZDA, na spletu pa jo lahko obiščete na naslovu www.maggiestiefvater.com.

Odlomek

Sedemnajsto poglavje
Sam

+ 15 ° C

Nekateri dnevi se očitno sestavijo skupaj kot vitraž. Sto majhnih koščkov različnih barv in razpoloženj, ki drug ob drugem ustvarijo celotno sliko. Zadnjih štiriindvajset ur je bilo takšnih. Noč v bolnišnici je bila eno steklo, bledikavo zeleno in migotajoče. Temne ure zgodnjega jutra v Graceini postelji so bile drugo steklo, motno in škrlatno. Sledilo je hladno modro, jutranje spominjanje na moje drugo življenje, in nazadnje še lesketajoče se prozorno steklo, najin poljub.
Nastajalo je že novo steklo; sedela sva na oguljenih povezanih sprednjih sedežih starega bronca na robu neurejenega, zaraščenega parkirišča zunaj mesta. Zdelo se mi je, kot da je celotna slika začenjala dobivati ostrino, svetlikala se je podoba nečesa, za kar sem mislil, da mi ni bilo usojeno.
Grace je zamišljeno, ljubeče pogladila s prsti broncov volan, nato pa se je obrnila k meni. »Igrajva se dvajset vprašanj.«
Z zaprtimi očmi sem bil zleknjen na sovoznikovem sedežu in pustil sem, da me je skozi vetrobransko steklo grelo popoldansko sonce. Prijalo mi je. »Ali si ne bi morala ogledovati avtomobilov? Saj veš, pri nakupovanju avta ponavadi ne gre brez ... nakupovanja.«
»Nakupovanje mi ne gre najbolje od rok,« je odvrnila Grace. »Ko vidim, kar potrebujem, to pač kupim.«
Ob tem sem se zasmejal. Zdaj mi je bilo že jasno, da je bila takšna izjava zelo značilna za Grace.
S priprtimi vekami me je pogledala, kot da bi bila jezna, in prekrižala roki na prsih. »No, vprašanja. Vsa zahtevajo odgovor.«
Pogledal sem čez parkirišče in se prepričal, da lastnik še ni pripeljal njenega avtomobila; tukaj, v Mercy Fallsu, sta bili vleka in prodaja rabljenih avtov pri enem in istem podjetju. »Prav. Glej, da me ne bodo spravljala v zadrego.«
Grace se je na sedežu pomaknila malce bliže k meni in se zgrbila, da je postala zrcalna slika moje drže. Počutil sem se, kot da bi bilo to že prvo vprašanje: njena noga se je dotikala moje noge, njena rama se je dotikala moje rame, njen trdno zavezani čevelj je obmiroval vrh mojega ponošenega usnjenega. Srce mi je začelo hitreje utripati – odgovarjal sem brez besed.
Gracein glas je bil pragmatičen, kot da ni vedela, kaj se ob njej dogaja z mano. »Zanima me, kako postaneš volk.«
Na to je bilo preprosto odgovoriti. »Kadar temperatura pade, postanem volk. Kadar je ponoči hladno in podnevi toplo, lahko čutim, da bo prišlo kmalu do tega, in potem je nazadnje dovolj mrzlo, da se spremenim in ostanem volk do pomladi.«
»Je tudi pri drugih tako?«
Prikimal sem. »Dlje si volk, topleje mora biti, da postaneš človek.« Za hip sem premolknil in pomislil, ali je bil zdaj pravi čas, da bi ji povedal. »Nihče ne ve, koliko let se boš tako spreminjal. Za vsakega volka je drugače.«
Grace me je samo pogledala – z enakim dolgim pogledom, kot mi ga je namenila takrat, ko je bila mlajša in je ležala v snegu. Zdaj si ga nisem znal razlagati nič bolje kot takrat. Čutil sem, kako me je stiskalo v grlu, ko sem pričakoval odgovor, a na srečo je prešla k naslednjemu vprašanju. »Koliko vas je?«
Nisem vedel natanko, in to zato, ker se jih toliko ni več spreminjalo v ljudi. »Kakšnih dvajset.«
»Kaj jeste?«
»Majhne zajčke.« Priprla je veke, zato sem se zarežal in rekel: »Tudi velike zajce. Jem vse zajce in ne delam razlik med njimi.«
Hitro je nadaljevala. »Kaj si imel na obrazu tisti večer, ko si mi pustil, da sem se te dotaknila?« Glas je ostal pri tem vprašanju enak, toda njen obraz je postal okrog oči nekako bolj napet, kot da ni bila prepričana, ali je res želela slišati odgovor.
S težavo sem se spomnil tistega večera – njenih prstov v svojem kožuhu, njenega diha, ki mi je premikal tanke dlake ob strani obraza, občutka krivde, ki je spremljal uživanje v njeni bližini. Tisti fant. Tisti, ki so ga ogrizli. V resnici jo je zanimalo to. »Hočeš reči, da sem imel na obrazu kri?«
Grace je pokimala.
Del mene je bil malce žalosten, ker je morala to vprašati, vendar sem jo razumel. Imela je vse razloge, da mi ni zaupala. »Ni bila njegova – od tistega fanta.«
»Jackova,« je rekla.
»Jackova,« sem ponovil. »Vedel sem, da so ga napadli, ampak nisem bil zraven.« Pobrskati sem moral še globlje po spominu in razjasniti, zakaj sem imel kri na gobcu. Človeški možgani so mi ponujali logične odgovore – zajec, jelen, na cesti ubita divjad – in vsi so naenkrat preglasili moje dejanske volčje spomine. Nazadnje sem le izluščil pravi odgovor iz svojih misli, čeprav nisem bil ponosen nanj. »Mačka je bila. Kri. Ujel sem mačko.«
Grace si je glasno oddahnila.
»Nisi jezna, ker je bila mačka?« sem vprašal.
»Nekaj moraš jesti. Zaradi mene je bil lahko kenguru, samo da ni bil Jack,« je rekla. Vendar je bilo očitno, da je še vedno razmišljala o Jacku. Poskušal sem si priklicati v spomin tisto malo, kar sem vedel o napadu, čeprav mi ni bilo prav nič všeč, da je mislila slabo o mojem tropu.
»Izzival jih je, veš,« sem rekel.
»Kaj jih je? Saj nisi bil tam, ne?«
Odkimaval sem in se trudil pojasniti. »Mi, volkovi, ne moremo ... Sporazumevamo se s podobami. Nič zapletenega. In ne na velike razdalje. Ampak če smo čisto blizu drug ob drugem, lahko volk volku posreduje podobe. In tako so mi volkovi, ki so napadli Jacka, pokazali, kaj se je zgodilo.«
»Drug drugemu lahko berete misli?« je Grace nejeverno vprašala.
Odločno sem odkimal. »Ne. Zame ... Težko je pojasniti, če sem člo... Če sem jaz. To je samo način pogovarjanja, a ko smo volkovi, so naši možgani drugačni. Pravzaprav ne poznamo abstraktnih pojmov. Čas, imena, zapletena čustva in take reči sploh ne pridejo v poštev. V bistvu gre za primere, ko lovimo ali svarimo drug drugega pred nevarnostjo.«
»In kaj si videl v zvezi z Jackom?«
Spustil sem pogled. Čuden občutek je bil, ko so človeški možgani brskali po volčjem spominu. Pred očmi so se mi vrstile meglene podobe in zdaj sem videl, da so bili rdeči madeži na volčjih kožuhih strelne rane in da so bili njihovi gobci umazani od Jackove krvi. »Nekateri volkovi so mi pokazali, kako jih je zadel. Najbrž s pištolo. Moral je imeti plinsko pištolo. Nosil je rdečo majico.« Volkovi slabo razločimo barve, toda rdečo dobro vidimo.
»Zakaj bi to napravil?«
Odkimal sem. »Ne vem. O takih stvareh med sabo nismo govorili.«
Grace je molčala, najbrž je še vedno razmišljala o Jacku. Sedela sva v moreči tišini, dokler se nisem začel spraševati, ali je bila jezna. Potem je spregovorila. »Torej nikoli ne odpiraš božičnih daril.«
Pogledal sem jo in nisem vedel, kako bi ji odgovoril. Božič je bil nekaj, kar se je dogajalo v drugem življenju, v življenju pred volkovi.
Grace je spustila pogled na volan. »Ravno sem razmišljala, da te poleti nikoli ni bilo in da sem imela od nekdaj rada božič, ker sem vedela, da boš vedno tam. V gozdu. Kot volk. Najbrž zato, ker je mraz, ne? Ampak potem ne more biti drugače, kot da nikoli ne odpiraš božičnih daril.«
Odkimal sem. Zdaj sem se spreminjal že tako zgodaj, da nisem videl niti božično okrašenih trgovin.
Grace je mrko gledala v volan. »Ali kaj misliš name, kadar si volk?«
Kadar sem bil volk, sem bil kot fantek, ki se je trudil obdržati v spominu besede brez pomena. Nisem ji hotel povedati resnice, da se nisem mogel spomniti njenega imena.
»Mislim na to, kako dišiš,« sem rekel iskreno. Segel sem proti njej in dvignil nekaj pramenov njenih las k svojemu nosu. Vonj njenega šampona me je spominjal na vonj njene kože. Požrl sem slino in pustil, da so ji lasje padli nazaj na ramo.
Grace je s pogledom sledila moji roki od njene rame do mojega naročja in videl sem, da je tudi ona požrla slino. Med nama je viselo očitno vprašanje, kdaj se bom spet spremenil v volka, toda nihče od naju ga ni izgovoril. Nisem bil še pripravljen, da bi ji povedal. V prsih me je zabolelo, če sem pomislil, da bom pustil vse to za seboj.
»No,« se je spet oglasila in položila roko na volan. »Ali znaš voziti?«
Iz hlačnega žepa sem potegnil denarnico in jo razprl. »Država Minnesota očitno meni, da znam.«
Izvlekla je moje vozniško dovoljenje, ga podržala ob volanu in glasno prebrala: »Samuel K. Roth.« Nekoliko presenečeno je dodala: »Čisto pravo dovoljenje. Resničen si, ni kaj.«
Zasmejal sem se. »Še vedno dvomiš?«
Namesto odgovora mi je Grace podala denarnico nazaj in vprašala: »Je to tvoje pravo ime? Nisi domnevno mrtev, tako kot Jack?«
Temu bi se raje izognil, vendar sem vseeno odgovoril. »Ni bilo enako. Niso me tako hudo ogrizli in neki tujci so me rešili, da me volkovi niso odvlekli. Nihče me ni razglasil za mrtvega, tako kot so Jacka. Torej, ja, to je moje pravo ime.«
Grace je bila videti zamišljena in spraševal sem se, kaj ji je šlo po glavi. Nato me je nenadoma pogledala in njen obraz je bil mračen. »Tvoja starša vesta, kaj si, kajne? Zato sta ...« Obmolknila je in nekako napol zaprla oči. Videl sem, da je spet požrla slino.
»Več tednov ti je slabo od tega,« sem rekel in ji prihranil nadaljevanje stavka. »Najbrž od volčjega strupa. Medtem ko te spreminja. Ves čas sem se preobražal iz ene oblike v drugo, ne glede na to, kako toplo ali hladno mi je bilo.« Premolknil sem in skozi misli so mi švigali spomini kot fotografije, ki jih je posnel nekdo drug. »Mislila sta, da sem obseden. Potem se je otoplilo in mi je bilo bolje – hočem reči, postal sem stabilen in mislila sta, da sem bil ozdravljen. Rešen, tako nekako. Do zime. Nekaj časa sta poskušala doseči, da bi me spravila v red cerkev. Nazadnje sta se odločila, da bosta nekaj ukrenila sama. Zdaj oba služita dosmrtno kazen. Nista vedela, da nas je težje ubiti kot običajne ljudi.«
Gracein obraz je bil že skoraj bledo zelen in členki na roki, ki se je oklepala volana, so postali beli. »Pogovarjajva se o čem drugem.«
»Žal mi je,« sem rekel in res mi je bilo. »Pogovarjajva se o avtomobilih. Je tale tvoj bodoči? Če seveda šiba, kot je treba. Ne spoznam se na avte, ampak lahko se vsaj pretvarjam. 'Šiba, kot je treba' zveni tako, kot bi rekel kdo, ki ve, o čem govori, kajne?«
Razveselila se je nove teme in pogladila volan. »Res mi je všeč.«
»Zelo je grd,« sem rekel velikodušno. »Ampak zdi se mi, da bi se smejal snegu. In če bi zadela jelena, bi samo kolcnil in peljal naprej.«
Grace je dodala: »Poleg tega pa mi je prav všeč sprednji sedež. Mislim, lahko bi kar ...« Grace se je nagnila čez sedež proti meni in mi narahlo prislonila roko na nogo. Zdaj je bila nekaj centrimetrov od mene, tako blizu, da sem na ustnicah čutil toploto njene sape. Tako blizu, da sem lahko čutil, kako je tudi ona čakala, da bi se naslonil v njen objem.
Pred očmi se mi je prikazala podoba Grace na njenem dvorišču, z iztegnjenimi rokami, ki so me prosile, naj pridem k njej. A takrat nisem mogel. Bil sem v drugem svetu, v svetu, ki je zahteval, naj ostanem na razdalji. Zdaj si nisem mogel kaj, da se ne bi vprašal, ali sem še vedno živel v tistem svetu, ali so me še vedno vezala njegova pravila. Moja človeška koža se mi je samo rogala in me zasmehovala z razkošjem, ki bo izginilo ob prvi zmrzali.
Odmaknil sem se od nje in pogledal stran, preden sem lahko videl njeno razočaranje. Okrog naju je bila gosta tišina. »Povej mi, kako je bilo, potem ko so te ogrizli volkovi,« sem rekel, samo da sem prekinil molk. »Ti je bilo slabo?«
Grace se je naslonila nazaj na svoj sedež in vzdihnila. Spraševal sem se, kolikokrat sem jo do zdaj že razočaral. »Ne vem. Zdi se mi tako daleč nazaj. Najbrž, mogoče. Spomnim se, da sem imela takoj zatem gripo.«
Ko so mene ogrizli, je bilo tudi tako, kot da bi imel gripo. Izčrpanost, vročica in mrzlica, slabost in pekoč občutek v grlu, bolečine v kosteh, ki so spreminjale obliko.
Grace je skomignila. »To je bilo tistega leta, ko sem tudi ostala zaklenjena v avtu. Bilo je mesec ali dva po napadu. Čeprav je bila pomlad, je bilo zelo vroče. Oče me je vzel s sabo po opravkih, najbrž sem bila premajhna, da bi me pustil doma.« Ozrla se je proti meni, da bi videla, če sem jo poslušal. Poslušal sem jo.
»No, imela sem gripo, se mi zdi, in kar naprej bi samo spala. Med potjo domov sem tako na zadnjem sedežu zaspala ... in naslednje, česar se spomnim, je bolnišnica, kjer sem se zbudila. Ko je očka prišel domov, je vzel špecerijo iz avta in očitno pozabil name. Kar v avtu me je pustil zaklenjeno. Povedali so mi, da sem poskušala priti ven, ampak tega se res ne spomnim. Ničesar se ne spomnim, šele bolnišnice, kjer mi je sestra povedala, da je bil to najbolj vroč majski dan, kar so jih zabeležili v Mercy Fallsu. Zdravnik je povedal očku, da bi malokdo preživel tisto vročino v avtu, tako da sem čudežna deklica. Odgovorno starševstvo, kaj?«
Nejeverno sem zmajal z glavo. Sledila je kratka tišina, v kateri sem našel dovolj časa, da sem opazil bojazen v njenem izrazu in si priznal, da sem iskreno obžaloval, ker je nekaj trenutkov nazaj nisem poljubil. Pomislil sem, da bi rekel: Pokaži mi, kaj si mislila prej, ko si rekla, da ti je ta sprednji sedež všeč. Vendar si nisem mogel predstavljati, da bi izgovoril te besede, zato sem jo raje kar prijel za roko in ji šel s prstom čez dlan in med prsti, sledil črtam na njeni roki in pustil svoji koži, da si je vtisnila v spomin njene prstne odtise.
Grace je tiho zastokala in hvaležno zaprla oči, moji prsti pa so nežno krožili po njeni koži. Po svoje je bilo to skoraj boljše od poljubljanja.
Oba sva se zdrznila, ko je nekdo potrkal ob šipo na moji strani avta. Tam je stal voznik vlečne službe in lastnik parkirišča in si naju ogledoval. Skozi šipo se je zaslišal njegov pridušen glas. »Si našla, kar si iskala?«
Grace je segla do vrat in spustila šipo. Odgovarjala je njemu, toda gledala je mene, nepremično je strmela vame in rekla: »Vsekakor.«
Osemnajsto poglavje
Grace

+ 3 ° C

Tisti večer je Sam spet ostal v moji postelji, na varni razdalji stisnjen čisto na drugem koncu žimnice, toda ponoči sta se najini telesi nekako pomaknili skupaj. Zgodaj zjutraj, dolgo pred zoro, ko je sobo oblivala bleda mesečina, sem se napol zbudila in ugotovila, da sem se stiskala ob Samov hrbet, roki pa sem tiščala ob prsi kot mumija. Ravno sem lahko videla temno krivino njegove rame in tista posebna oblika, gib, ki ga je nakazovala, me je navdala z nekakšno silno, grozovito naklonjenostjo. Njegovo telo je bilo toplo in dišal je tako lepo – kot volk, drevesa, dom – da sem zakopala obraz v njegovo ramo in spet zaprla oči. Tiho je zaječal, se prevalil nazaj proti meni in se stisnil še bliže.
Tik preden sem utonila nazaj v spanec in je moje dihanje postalo enako počasno kot njegovo, me je prešinila skeleča misel: Brez tega ne morem živeti.
Moralo je obstajati zdravilo.
...
 

  • Dodaj na Twitter
  • Dodaj na MySpace
  • Dodaj na Delicious

Pridruži se nam na Facebooku!

Facebook

Kako do knjig?

Bodite obveščeni!

Prijavite se na E-novice Mladinske knjige

Mladinska knjiga Založba d.d.
Slovenska 29
1000 Ljubljana

E-naslov: info@mladinska.com
Telefon: 01 241 30 00

Postanimo prijatelji!

slika slika slika
  

(c) Mladinska knjiga, vse materialne pravice so last Mladinske knjige.