Gea

Pri 120 letih mladostni kot tridesetletniki

Intervju z biologom dr. Rokom Kostanjškom: Mehanizmi, ki se nam zdijo pri proteusu ekstremni, bi lahko imeli podobno genetsko ozadje tudi pri človeku – njihova morebitna reaktivacija bi lahko bila morda ključ do zdravljenja nekaterih s starostjo povezanih bolezni.

Tekst: Mateja Hrastar

slika
Pri svojem delu imamo namreč zelo stroge omejitve, koliko živali lahko odtujimo iz okolja in kaj z njimi počnemo, zato je delo s proteusi zelo natančno načrtovano. Trenutno imamo na fakulteti sedem živali in vsaka od njih je za nas izredno dragocena.
Foto: Uroš Hočevar

Rok Kostanjšek je profesor in raziskovalec na Oddelku za zoologijo Biotehniške fakultete v Ljubljani. Raziskuje interakcijo mikroorganizmov in proteusa, sodeluje pa tudi v raziskavi genoma proteusa, ki je plod sodelovanja slovenskih, danskih in kitajskih znanstvenikov. Genom slovenskega nacionalnega simbola bi namreč lahko dal odgovore na vprašanja o dolgoživosti in regenerativnih procesih, ki so zanimivi s stališča človeške medicine, hkrati pa bi izvedeli več o biologiji te skrivnostne živali.

Kaj je večja skrivnost – kako je nastalo življenje ali spolno življenje proteusa?
To dvoje ni na isti lestvici skrivnosti. Je pa res, da je vse, česar se lotimo v zvezi s človeškimi ribicami, zelo kompleksno in nepredvidljivo. S sodelavko dr. Lilijano Bizjak Mali sva le zadnja člena v verigi raziskovalcev, ki neprestano odkrivava, da je človeška ribica velik posebnež na zelo različnih področjih svoje biologije.  Ob začetku dela v omenjeni skupini sem dobil popotnico, da se raziskovanja proteusa drži slaba karma, raziskovalci naj bi v preteklosti zaradi njegovih posebnosti celo opuščali raziskovanje in zahajali v medsebojne konflikte. Tako da je spolno razmnoževanje proteusa le še ena od stvari, ki odstopajo od predvidenega.

Kaj pa je tisto, kar ne odstopa?
Je normalna repata dvoživka z vsemi splošnimi anatomskimi zakonitostmi, biologijo in odzivi na okolje, seveda z eno izrazito značilnostjo – to so prilagoditve na jamsko okolje. Zaradi nedostopnosti njenega naravnega habitata in ogroženosti je raziskovalno delo na njej močno oteženo, poleg tega pa nima bližnjih sorodnikov, ki bi bili primeren model, preko katerega bi lahko sklepali na slabo raziskane procese pri človeški ribici. Njen najbližji znani sorodnik je severnoameriški nektur, površinska dvoživka, ki je s proteusom v družini močerilarjev (Proteidae), a sta se njuni evolucijski poti razšli pred več kot 120 milijoni let.  Tako za proteusa ne poznamo odgovorov niti na nekatera osnovna biološka vprašanja, denimo kje natančno živi, kako velike so populacije v naravi, kaj vse in koliko jedo, kje imajo mladiče. To je približno tako, kot da bi o levih sklepali na podlagi tega, kar lahko vidimo z vhoda v nacionalni park, ki se sicer razteza na tisoče kvadratnih kilometrov površine. Tako približno lahko zaradi nedostopnosti njegovega naravnega habitata mi preučujemo proteusa v naravnem okolju. 

Ker so že tako dolgo na svetu, se lahko od njih marsikaj naučimo, kajne?
Da. Če bomo poznali evolucijske procese ne le proteusa, temveč jamskih živali na splošno, bomo lažje  razumeli, kako je potekalo geološko spreminjanje dinarskega krasa. V primeru proteusa se je najverjetneje v preteklosti enotna vrsta površinskih dvoživk na več ločenih mestih umikala v jame. Zaradi enakih pritiskov okolja so te populacije razvile praktično enake prilagoditve na jamske razmere in so si danes skoraj enake, pa so vendar gensko povsem ločene populacije, katerih taksonomski položaj na Oddelku za biologijo trenutno raziskuje sodelavec dr. Peter Trontelj s sodelavci. Trenutno poznamo nekaj tovrstnih populacij bele človeške ribice in ene črnega proteusa. Od tega jih je vsaj pet v Sloveniji in vsaj tri na Hrvaškem.

Druga zanimiva stvar, ki bi se jo lahko naučili, so izvor in potek prilagoditev  na jamsko življenje, vključno z razvojem čutil, sposobnostjo večletnega stradanja, ter regenerativna sposobnost. Slednja je sicer značilna za vse repate dvoživke. Za aksolotla je tako dobro znano, da lahko brez brazgotin celo večkrat obnovi izgubljeno okončino. Za proteusa sicer neposrednega dokaza za tovrstno sposobnost nimamo, znano pa je, da zelo uspešno regenerira okončine. Potem je tu še ohranjanje vitalnih funkcij, kot je na primer zmožnost razmnoževanja tudi v visoki starosti, recimo nad 70 let. To vemo, ker so imeli v Nemčiji slovenske proteuse 55 let, dobili pa so jih odrasle, se pravi stare vsaj 20 let. Ti proteusi so pri starosti 75 let začeli odlagati jajca.

Vsi ti mehanizmi, ki se nam zdijo pri proteusu ekstremni, bi lahko imeli podobno gensko ozadje tudi pri drugih vretenčarjih, vključno s človekom, in njihova morebitna reaktivacija bi bila v bodočnosti morda lahko ključ do preživljanja kvalitetnejše starosti in zdravljenja nekaterih s starostjo povezanih bolezni. Seveda bi vsi radi živeli 120 let, a ne kot obnemogli starostniki, temveč kot mladostni tridesetletniki. 

Več v junijski reviji Gea (2018)

  • Dodaj na Twitter
  • Dodaj na MySpace
  • Dodaj na Delicious

Mladinska knjiga Založba d.d.
Slovenska 29
1000 Ljubljana

E-naslov: info@mladinska.com
Telefon: 01 241 30 00

Postanimo prijatelji!

slika slika slika
  

(c) Mladinska knjiga, vse materialne pravice so last Mladinske knjige.