Gea

Simbol človečnosti, solidarnosti in tovarištva

Decembra 2018 je minilo 75 let, odkar je sprejela prve ranjence, gradili pa so jo praktično do konca druge svetovne vojne – Med partizanskimi bolnišnicami je imela edina premišljeno izdelan lastni obrambni sistem, ranjence pa so v bolnišnico vozili z zavezanimi očmi – Prvi turistični ogledi Franje že takoj po vojni, julija 1945 

Tekst: Katja Željan

slika
Bolnišnico je leta 2007 uničila povodenj, zato so v celoti obnovili barake in pomožne objekte, izdelali kopije predmetov in pridobili nadomestne predmete.
Foto: arhiv Bojan Tavčar/Fototeka Mestnega muzeja Idrija

Druga svetovna vojna je bila ena najtežjih preizkušenj za človeštvo. Tudi Slovenci so se takrat organizirali v boju proti fašizmu in nacizmu, posebnost njihovega odporniškega gibanja pa so bile skrite stacionarne bolnišnice, ki so jih gradili v težko dostopnih gozdovih, prepadnih grapah in podzemnih jamah. Partizanska bolnica Franja, ki je po vojni postala simbol partizanskega gibanja in njegove razvejene ter izjemno dobro organizirane zdravstvene dejavnosti, je bila med tovrstnimi bolnišnicami edinstvena in izjemna v marsičem. Ne preseneča, da je kulturni spomenik državnega pomena, vpisana na Poskusni seznam svetovne dediščine pri Unescu, ter da je zaradi svoje simbolne vrednosti in vloge v evropski zgodovini in kulturi leta 2015 prejela znak evropske dediščine. 

Pisal se je 23. december 1943, ko so v barako v soteski Pasice pri Dolenjih Novakih na Cerkljanskem prišli prvi ranjenci. Le nekaj mesecev prej, po kapitulaciji Italije, je dr. Viktor Volčjak po nasvetu domačina Janeza Peternelja s skupino borcev tu začel graditi novo bolnišnico, ki je s predano pomočjo domačinov rasla postopoma vse do konca vojne. Druga baraka je po besedah Milojke Magajne, muzejske svetnice Mestnega muzeja Idrija in vodje njegove dislocirane enote v Cerknem, nastala januarja 1944, preostale pa pozneje, glede na zmožnosti in potrebe. Zadnja je bila pod svojo streho postavljena kuhinja, dokončali so jo konec aprila 1945, prej pa je bila ves čas vojne organizirana v prvi zgrajeni baraki. 

Na dnu globeli ob potoku Čerinščica se je sicer stiskalo štirinajst barak in več pomožnih objektov. »Poleg centralne bolnišnice v soteski Pasice, ki so jo imenovali tudi oddelek B, je bilo zgrajenih še deset manjših bolnišničnih oddelkov, ki so spadali pod upravo centrale. Pod Cerkljanskim vrhom je bil oddelek A, na območju Davče so bili oddelki C, C1, Pokljuka 10, D1, D2 in D3 ter na območju Jelovice oddelki Pokljuka, Š Stol I ter kratek čas oddelek Š Stol II. Oddelki so bile pravzaprav barake v gozdu, ki so po vojni propadle, ker zanje ni nihče skrbel,« pojasnjuje Milojka Magajne. Bolnišnico so že med vojno poimenovali po partizanski zdravnici Franji Bojc Bidovec, ki jo je tudi največ časa vodila. V osrednjem oddelku Franje, ki ga danes poznamo kot Partizansko bolnico Franja, se je zdravilo nič manj kot 578 težjih ranjencev, v desetih zunanjih oddelkih pa še okoli 300 lažjih. Med ranjenci so bili poleg Slovencev tudi pripadniki narodov iz Jugoslavije in Sovjetske zveze, Italijani, Poljaki, Francozi, dva Avstrijca ter dva Američana.

Sovražnik Franje ni nikoli odkril

Kot poudarja sogovornica, se je sovražnik dvakrat znašel v neposredni bližini bolnišnice, a je ni nikoli odkril. »Ključna je bila verjetno stroga 'konspiracija', kot so rekli takrat. Lokacija je bila znana le ožjemu krogu ljudi, ranjence so v bolnišnico nosili ali vodili z zavezanimi očmi, da ne bi mogli izdati, kje so se zdravili. Pri vsem tem pa je bila seveda pomembna tudi podpora domačega prebivalstva, med njimi ni bilo izdajalcev,« izpostavlja Milojka Magajne. Še več, bolnica Franja je bila edina med skritimi partizanskimi bolnišnicami, ki je poskrbela tudi za premišljeno izdelan obrambni sistem. »Naravne votline v strmih stenah soteske so spremenili v obrambne bunkerje, kjer so bila v primeru neposredne nevarnosti nameščena t. i. strojnična gnezda. Ob zadostni oborožitvi ter učinkoviti obveščevalni in izvidniški službi so lahko zagotavljali precejšnjo varnost. Poleg desetih obrambnih bunkerjev so zgradili še tri zaklonišča za ranjence,« pove vodja dislocirane enote Mestnega muzeja Idrija v Cerknem. 

Med glavnimi posebnostmi bolnišnice ne pozabi omeniti skrite in težko dostopne lokacije v soteski Pasice, čeprav so člani Planinskega društva Cerkno že leta 1908 izdelali planinsko pot v sotesko, ki je bila pred prvo svetovno vojno kar dobro obiskana kot naravna znamenitost. »V času pod Italijo pa je spomin nanjo zamrl, saj slovenska društva niso smela več delovati. In seveda ne gre pozabiti, da je bil dostop do bolnice Franja po potoku; glavna pot je vodila po potoku Čerinščica, ki teče skozi sotesko, saj so tako najlažje zakrivali sledi za sabo,« doda.

Več v aprilski reviji Gea (2019)

  • Dodaj na Twitter
  • Dodaj na MySpace
  • Dodaj na Delicious

Mladinska knjiga Založba d.d.
Slovenska 29
1000 Ljubljana

E-naslov: info@mladinska.com
Telefon: 01 241 30 00

Postanimo prijatelji!

slika slika slika
  

(c) Mladinska knjiga, vse materialne pravice so last Mladinske knjige.