Gea

Socialna umetnost, ki skrbi za javno dobro

»Glasna«, spektakularna arhitektura pogosto nima za ljudi nobenega pomena, je zgolj izraz ambicij kapitala – Profesor Aleš Vodopivec zagovarja avtentično prenovo Notre Dame – Z globalizacijo, tudi v arhitekturi, izgubljamo vsi

Tekst: Urša Jurak Kuzman

slika

»Arhitekturo je treba napolniti z življenjem, potem ima smisel, sicer ne. Drugače je prostor kot knjiga, ki je nihče ne bere.« Foto: Uroš Hočevar

Profesor dr. Aleš Vodopivec, predavatelj na ljubljanski fakulteti za arhitekturo, je mednarodno uveljavljen arhitekturni teoretik in kritik. Cenjen in spoštovan je tako med svojimi kolegi kot študenti. Ravnikarjev diplomant, ki je nekaj let študiral tudi filozofijo, je prejemnik več nagrad – Prešernovega sklada, Piranesi, Plečnikove nagrade in medalje … – ter avtor in urednik številnih knjig. A prav tako kot našteto ali še bolj ga označuje njegov vrednostni odnos do ljudi in sveta. 

Menite, da bi bilo treba Notre Dame po požaru prenoviti v skladu z dosedanjo podobo ali je treba razmisliti o morebitnih sodobnih »nadgradnjah«, kot je to pogosta odločitev v podobnih primerih?

Ni odgovora, ki bi veljal za vse primere. Načeloma je ob prenovi ustrezneje posodobiti projekt; dober primer takšne prenove je nemški Reichstag, kjer je bilo veliko strokovnih razprav o tem, kako objekt obnoviti po ponovni združitvi Nemčije. Na mednarodnem natečaju je zmagal Norman Foster. Predlagal je, da bi namesto prvotne kupole naredili stekleno, ki bo ponazarjala transparentnost demokratične politike. Obiskovalci, ki se po spirali dvigujejo po stekleni kupoli, lahko sedaj opazujejo dogajanje v parlamentarni dvorani. A katedrala Notre Dame je osrednja pariška znamenitost in francoski nacionalni simbol, bila je navdih številnim umetniškim delom. Sodi med izjeme, za katere je avtentična prenova verjetno nujna, če hočejo Francozi ohraniti njeno simbolno in zgodovinsko vrednost. 

Takšna izjema je bil tudi paviljon Mies van der Roheja v Barceloni, ki so ga po kocu svetovne razstave podrli, po več kot 50 letih pa so postavili popolnoma podobno kopijo, ker je objekt tako pomemben dokument modernistične arhitekture. 

Tudi pri nas so bili predlogi, da bi po Plečnikovih načrtih zgradili parlament ali Mesarski most, a temu sem vedno nasprotoval, saj ti projekti niso bili nikoli zgrajeni. V Franciji so pred nekaj leti dokončali cerkev, ki jo je zasnoval Le Corbusier in so jo začeli graditi v času njegovega življenja, a je bila gradnja kmalu prekinjena. Po pol stoletja so stavbo dokončali, a to je spodbudilo resne razprave, ali se takšen objekt sme uvrstiti na seznam Le Corbusierovih del. V teh desetletjih so se spremenili tako razpoložljivi materiali kot gradbene tehnike, standardi in normativi, da takšne cerkve, kot si jo je zamislil Le Corbusier, sploh ni bilo mogoče izvesti. Ob tem se lahko upravičeno vprašamo, ali je takšno delo res dostojno umetnika, ki ga častimo.

Kaj je smisel arhitekture? Omogočiti kakovostnejše življenje uporabnikov, stavba, ki jo vsi opazijo, ali generiranje novega? 

Že pred leti je nekdo opozoril, da v znamenitih svetovnih slovarjih arhitekture termina arhitekture ni. Arhitektura je eden od terminov, za katere vsi mislimo, da vemo, kaj pomenijo, dokler se tega ne vprašamo. Dati kratko, enoznačno definicijo arhitekture je res zelo težko. Meni najbližja je, da je arhitektura socialna umetnost, ki mora skrbeti za javno dobro – za boljše okolje. Seveda pri tem niso mišljene le stavbe, temveč tudi  javni prostor. Morda je ta celo na prvem mestu.

»Glasna«, spektakularna arhitektura, ki se je pojavila v zadnjih desetletjih, pogosto nima za ljudi nobenega pomena, je zgolj izraz ambicij kapitala, verjetno bi moral celo reči arogance kapitala. V zgodovini so imele izstopajoče stavbe poseben pomen za celotno družbo – to so bili cerkveni ali kulturni objekti, pokopališča … stavbe, do katerih ima skupnost poseben odnos. 

A arhitektura je bila že od nekdaj razumljena skozi katedrale …

Katedrala Notre Dame je bila namenjena vsem, ne glede na to, ali so bogati ali revni, in v zavesti Francozov ima posebno mesto. Tudi Cankarjev dom je namenjen vsem, vsaj vsem tistim, ki jih kultura zanima. Če pa želite obiskati na primer znano Fosterjevo stolpnico v Londonu, t. i. »kumaro«, vanjo sploh ne morete vstopiti, človek jo lahko vidi le od daleč, kot nekakšno ikono. Podobno bi lahko rekli za najvišjo stolpnico v Londonu, ki jo je projektiral Renzo Piano – v njej so elitna stanovanja in hotel ter eminentni poslovni prostori – in s takšno vsebino je za povprečnega Londončana nedostopna. 

Ko je v Pekingu zagorela ena od dveh stolpnic kitajske državne televizije CCTV, delo arhitekta Koolhaasa, je to pomenilo priložnost za veselje in praznovanje domačinov, ki so arhitekturo svetovnih zvezdnikov prepoznali kot simbol »laži«. 

Objekti, ki jih zadnja desetletja gradijo arhitekturni zvezdniki, so praviloma zaprti za javnost ali pa je treba za obisk plačati visoko vstopnino. Do pojava poslovnih stolpnic so imeli višinski poudarki v mestih vedno tudi simbolni pomen za širšo skupnost. Pomagali so k berljivosti mestne podobe.

Kakšen mora biti projekt, da se arhitekt ob njem počuti izpolnjenega? Če ste ta arhitekt vi …

Pri večini umetniških zvrsti je umetnik sam odgovoren za celoten proces nastajanja umetniškega dela. Arhitektura pa je kolektivno delo, podobno kot film. Arhitekt je res ključen za zasnovo projekta, a že na samem začetku ima pomembno vlogo tudi naročnik, ki mora zaupati arhitektu, obenem pa mora biti tudi zanj pomembna kvaliteta gradnje, ne le v tehničnem, temveč tudi v kulturnem in socialnem smislu. Bolj ko postajamo tehnološko zahtevna družba, več je tudi tehničnih sodelavcev, potem sledi še izvedba in izvajalci na gradbišču, ki imajo pogosto zgolj komercialni interes. Zato je med izvirno zamislijo in končanim objektom vedno neke vrste izguba, ki se kaže v razliki med zamišljenim in uresničenim, med sanjami in resničnostjo. 

Sam v tem pogledu nisem imel mnogo sreče. Morda še največ pri zasnovi objektov pokopališča Srebrniče v Novem mestu. 

Arhitekturo razumete kot socialno umetnost. Pa bi lahko rekli, da je arhitektura tudi znanost, morda kombinacija obojega?

Naj vas dopolnim. Arhitektura je v svojem bistvu socialna umetnost. Karkoli gradimo ali urejamo v prostoru, ima socialne posledice. Pesnik lahko ustvarja iz notranje nuje, slikar upa, da bodo ljudje njegove slike opazili in občudovali, arhitektura pa je namenjena vsakomur, »srečujemo« jo na vsakem koraku, tudi če nas umetnost in kultura ne zanimata. Kvaliteta prostora, tako naravnega kot grajenega, vpliva na počutje ljudi in kvaliteto njihovega življenja. 

Izraz znanost je na področju arhitekture uporaben le izjemoma. V arhitekturi je seveda tudi veliko tehničnih znanj, zato arhitekture pogosto ne uvrščamo med t. i. čiste umetnosti. Znanost v arhitekturi je po mojem mnenju možna le izjemoma, v zvezi s tehničnimi vprašanji gradnje ali post festum kot znanstveno-filozofski premislek ali analiza že zgrajene arhitekture. Zato Adolf Loss trdi, da sta v arhitekturi lahko le grob in spomenik pravi umetniški deli. Vsi drugi objekti, ki imajo določen namen, sodijo med t. i. uporabne umetnosti.

Lahko enaki arhitekturni trendi veljajo za ves svet? Kaj je prinesla globalizacija v arhitekturi? 

Menim, da je vsaka kultura in umetnost vezana na konkretne ljudi in na konkreten prostor. Zato je svet zanimiv – zato potujemo v okolja, kjer še najdemo avtentične sledi tradicije, drugačnih življenjskih navad in običajev … A vse to se z globalizacijo izgublja. V arhitekturi se je začelo izgubljati že v 20. stoletju s pojavom tako imenovanega internacionalnega sloga. Termin internacionalni slog si je sicer izmislil vodja arhitekturnega oddelka znamenitega Muzeja moderne umetnosti v New Yorku, kjer je bila leta 1931 velika razstava pionirskih del modernistične arhitekture 20. stoletja. Celo avtorja razstave Philip Johnson in Henry Russell Hitchcock sta kasneje poudarjala, da si nikoli nista mislila, da bi arhitektura imela enak slog po vsem svetu, temveč da bodo principi snovanja in gradnje v 20. stoletju sorodni na vseh celinah. 

Pogosto uporabljen argument proti globalni arhitekturi je, da že podnebne razmere v vsakem okolju narekujejo drugačno obliko strehe. Prav tako kulturne navade ljudi, običaji in način življenja vplivajo na to, kakšna bo arhitektura. Ljudje v Sredozemlju živimo več na prostem kot v Skandinaviji, v hribovitem svetu se gradi drugače kot ob obali. Vse to se najbolj očitno kaže v ljudskem stavbarstvu, z globalizacijo arhitekture pa se izgublja. In mislim, da s tem izgubljamo vsi. To je podobno, kot če bi hoteli poenotiti vso kulturo v svetu. Prav zaradi kulturnih razlik je svet zanimiv.

Avstralski arhitekt Glen Murcutt, Pritzkerjev nagrajenec, ki je učil in predaval po vsem svetu, je vsa vabila, da bi gradil v tujini, zavračal s pojasnilom, da lokalnih značilnosti prostora ne pozna dovolj dobro. S tem kaže svoj izjemen odnos in odgovornost do okolja, ljudi in tradicije. Je pa res, da živimo v svetu, kjer takšen odnos in odgovornost izginjata – in to ne le v arhitekturi.

Prinaša globalizacija v arhitekturi tudi kakšne koristi? Kaj pomeni za prepoznavnost mest, za našo identiteto in kulturo?

So tudi izjeme v pozitivnem smislu, seveda. Na primer Bilbao je bil umirajoče industrijsko mesto, ki ga je Gehry z muzejem Guggenheim dejansko postavil na kulturni zemljevid sveta. Prihajati so začeli ljudje iz vsega sveta in mesto si je ekonomsko opomoglo. Gehry sicer gradi arhitekturo, ki je izrazno sorodna v različnih okoljih, vendar svoja dela  prilagodi lokalnim razmeram, tako topografskim kot morfološkim, pa tudi programu. Na njegov muzej v Bilbau sicer gledam z določeno mero kritičnosti, a očitno je, da je kompleks zasidran v mesto, da je mestu dejansko mnogo (do)dal.

A mi se po tem primeru ne moremo zgledovati. Ljubljana ima zelo prepoznavno identiteto in bilo bi povsem nerazumno, če bi takšen objekt zgradili v Ljubljani. S tem bi povsem degradirali Plečnikovo arhitekturo. Zavedati se moramo, da imamo s Plečnikovo Ljubljano res srečo – tudi zaradi dela Ravnikarja in drugih, ki so dopolnjevali njegove koncepte. Ljubljana ima uravnoteženost v merilu, izraznosti, ima svojo značilno fizionomijo, ki bi jo kak kričeč projekt ogrozil. Ne nazadnje tudi nikomur ne pride na misel, da bi v Benetkah postavil stometrsko stolpnico!

Ali Ljubljana potrebuje nebotičnike?

Kdo sploh potrebuje nebotičnike? Stolpnica je izum Amerike, je izraz moči kapitala. Tudi arogance. Edini namen stolpnice je oplemenitenje kapitala, se pravi čim večji zaslužek na čim manjši parceli. Mesto in meščani nimajo od tega nič. Kot rečeno, so stolpnice nastale v Ameriki, v mestih, kjer je zaradi prostorskih omejitev cena zemljišča zelo visoka, kot npr. na Manhattnu, ki je omejen z vodo, ali v Chicagu zaradi znamenitega Loopa – zanke metroja, ki je tam izjemoma nad zemljo – in tako omejuje središče mesta. Zato so lastniki zemljišč začeli graditi v višino. Objekti so bili namenjeni rasti kapitala, ne pa javnemu interesu. Izjema je znameniti newyorški nebotičnik Seagram, ki ga je projektiral Mies van der Rohe. Stolpnico je »umaknil« od avenije na polovico parcele, da je pred objektom ustvaril javni prostor, trg – to je dediščina evropske miselnosti. Američani pozidajo do roba parcele. Tako kot vidimo sedaj pri nas v Rožni dolini, Trnovem in drugje, ko velikost novogradnje narekuje zgolj logika profita investitorjev, seveda v škodo kakovosti bivanja.

Več v junijski reviji Gea (2019)

  • Dodaj na Twitter
  • Dodaj na MySpace
  • Dodaj na Delicious

Mladinska knjiga Založba d.d.
Slovenska 29
1000 Ljubljana

E-naslov: info@mladinska.com
Telefon: 01 241 30 00

Postanimo prijatelji!

slika slika slika
  

(c) Mladinska knjiga, vse materialne pravice so last Mladinske knjige.