Gea

Samobitnost sta uničili cesta in televizija

Urbana oaza v egiptovski Zahodni puščavi je med antropologi dolgo časa uživala sloves težko dostopnega območja, katerega prebivalci so ohranjali stare šege 

Tekst: Agata Tomažič

slika
Siva je moderna oaza z glavnim trgom, šolo, stanovanjskimi bloki, kavarnami, čajnicami in gostilnami, da tovarn sploh ne omenjamo. Pravzaprav je kot srednje veliko mesto.

»Ker ni sonca, nočemo več gledati sončnega zahoda, temveč hočemo v hotel!« je zelo osorno, visokostno in v nezmotljivi kvadratasti nemški angleščini zdrdrala turistka rahlo uvelega videza v poznih petdesetih. Njene besede so bile namenjene lokalnemu vodniku, Egipčanu, ki je skupaj s kolegi pil močni črni čaj in se polglasno pomenkoval. Skupina nemških turistk naj bi medtem izza sosednje mize na nabrežju opazovala, kako bo sončna krogla utonila v slanem jezeru v oazi Siva v egiptovski Zahodni puščavi. A so se očitno naveličale oziroma so se zaradi oblačnega vremena počutile ogoljufane, o tem pa so vodnika poslale obvestit najbolj zagnano med njimi ...

Voda v slanem jezeru je bila čudovite, zamolklo turkizne barve. Bržčas zato, ker se je v njej zrcalilo nebo, ki so ga res zastirali oblaki in zaradi tega prav tako ni bilo običajno kičaste sinje, s kakršnim se kitijo razglednice in objave na Instagramu. Še celo puščavski pesek, ki je obrobljal jezero, je imel neki posebni rdečkasti nadih, kot bi običajnemu saharskemu pesku primešali malo istrske terra rosse. Ali, še bolje, kot bi bili na Rdečem planetu. Pri najboljši volji nisem vedela, zakaj bi se ob takih barvah, ki sem jih dobršen del časa opazovala skozi objektiv fotoaparata na mobilniku, s katerim kar nisem nehala škljocati, kdo lahko počutil prikrajšanega. 

Zares nezemeljsko pa je postalo, ko si je sonce izborilo pot izza oblakov. Raztrgalo je oblačno kopreno in razsvetlilo obzorje, tik preden je dokončno utonilo v jezeru. Kot da nam, ki smo bili potrpežljivi in smo še vedno čakali na tisti pravi sončni zahod, želi ustreči. Ali, še bolje, kot da se želi posmehniti tečni Nemki in njenim popotnim kompanjonkam, ki so že pred dobre pol ure zavihale nos in odšle. Ter zamudile enega bolj ekstravagantnih sončnih zahodov v puščavi. 

Tečnoba nemških turistk je bila zares nenavadna, saj oaza v Zahodni egiptovski puščavi ne privlači ravno turistov, ki bi na svet okoli sebe gledali enodimenzionalno in bi na cilju svojega popotovanja pričakovali točno to, kar jim je agencija obljubila in zagotovila. Siva ni počitniška destinacija, kamor bi ljudje v Egiptu drli. Ne tuji turisti ne domačini, ki se sicer ne branijo oddiha na severni obali, v okolici Aleksandrije, predvsem v letovišču Marsa Matruh in okolici. Siva pa je strašno od rok in tam te namesto morja z valovi in ribami pričaka morje peska ... Iz Kaira do Sive sicer vodi cesta, ki je zgledno asfaltirana in katere malo več kot sedemsto petdeset kilometrov se da prevoziti tudi v osmih urah – če ti načrtov ne prekriža peščeni vihar. Takrat se zavesa zagrne, pesek se podi po cesti, prasklja po avtu in prekopicuje v zraku, sebi v veselje in voznikom v grozo. Vidljivost je slaba, nekako tako kot pri evropski megli. Toda popotovanje, ki se je začelo ob sedmih zjutraj v kairski četrti Mohandessin, se je vendarle sklenilo ob petih popoldne na glavnem trgu v Shaliju, glavnem mestu oaze Siva.

Več v junijski reviji Gea (2019)

  • Dodaj na Twitter
  • Dodaj na MySpace
  • Dodaj na Delicious

Mladinska knjiga Založba d.d.
Slovenska 29
1000 Ljubljana

E-naslov: info@mladinska.com
Telefon: 01 241 30 00

Postanimo prijatelji!

slika slika slika
  

(c) Mladinska knjiga, vse materialne pravice so last Mladinske knjige.