Gea

V hribe k sebi (in zase)

Planinstvo je del slovenske narodne identitete in predstavlja neločljivi del naše kulture 

Tekst: Andreja Frankovič

slika
Večji obisk gora posledično pomeni tudi večje tveganje za nesreče.
Foto: Shutterstock

»Ni bilo dovolj, da si se preselila v hribe, ampak si šla prav na vrh!« je bila zgrožena moja prijateljica, ko se je prvič pripeljala na obisk. Mestni otrok iz središča Ljubljane, ki je za nameček še popolnoma skregan s klanci, verjetno res težko razume, zakaj bi si nekdo tako močno želel iz mesta preseliti kamorkoli, kaj šele na vrh hriba, že skoraj na konec sveta. Nobelova nagrajenka za književnost, poljska pesnica Wislawa Szymborska ponuja priročen odgovor: »Všeč mi je biti blizu vrha gore. Tukaj se ne moreš izgubiti.« V slabih vremenskih razmerah je marsikaj mogoče in tudi na našem hribu je včasih zelo gosta megla, a mislim, da je bistvo sporočila jasno.  

Občutki, ko stojiš na vrhu gore ali hriba, so nekaj posebnega, edinstvenega, še posebej ob lepih, daleč segajočih razgledih. Vsak ima svoj osebni nabor, svojo mavrico občutkov. Vsak osvojeni vrh je mala osebna zmaga, izpolnjen cilj, premagan klanec. Ljudje, ki ne marajo hoje navkreber (ali se jim je zamerila in/ali si nikoli niso dali priložnosti, da bi jo vzljubili), teh občutkov preprosto ne morejo razumeti. Še sama jih morda ne, ker niso stvar razuma, ampak srca. Da se »mučiš« zgolj zato, da nekam prilezeš, in greš potem nazaj dol. Je človeku tega res treba?! Seveda ne, še zdaleč ne … Ljubitelji gora radi rečemo, da tam gor najdemo (iščemo?) sami sebe ali vsaj (boljšo) povezavo s samim seboj. »Ne osvojimo gore, pač pa sami sebe,« je misel znamenitega novozelandskega plezalca sira Edmunda Hillaryja,  ki je skupaj s šerpo Tenzingom Norgayem 29. maja 1953 prvi stopil na najvišji vrh sveta Mount Everest (8848 m). Izgubimo um, da najdemo dušo. Mir, sprostitev, svobodo, občutek brezskrbnosti, pozitivno energijo, jasnejše misli – podobno kot pri meditaciji. Vse to gre seveda z roko v roki z rekreacijo, vadbo, dejavnim preživljanjem prostega časa. All inclusive, vse v enem.

Ko pomislimo na športne dejavnosti, je hoja po krivici precej zapostavljena. Morda ravno zato, ker ni nič posebnega, saj je gotovo najstarejša, najbolj naravna in najpreprostejša oblika človeškega gibanja, ki ne zahteva posebnega znanja ali investicij v opremo in je dostopna vsem. Več ljudi živi v mestih, bolj smo odtujeni od narave, več je depresij in drugih duševnih bolezni, več je v zadnjih letih tudi raziskav, ki dokazujejo, kar pravzaprav že vemo: da ima gibanje v naravi vrsto pozitivnih učinkov na človekovo zdravje, tako na fizični kot čustveni ravni. 

Planinski narod

Možnosti za pohode v naravi in planinske izlete je v Sloveniji toliko, da kakšnega tehtnega zunanjega razloga za to, da ne bi šli, preprosto ni. Ne čudim se, da imamo planinstvo zapisano že v genih, saj je del slovenske narodne identitete in neločljiv del naše kulture. To potrjuje več dejstev: Slovenija je alpska dežela, v kateri je planinstvo odigralo pomembno zgodovinsko vlogo v narodnostnih bojih v 2. polovici 19. stoletja. Gore obiskujejo množice ljudi vseh generacij, gorska motivika pa ima pomembno mesto tudi v slovenski kulturi in umetnosti. Nič čudnega torej, da je Triglav simbol slovenstva in velja nenapisano pravilo, da ga mora osvojiti vsak zaveden Slovenec. Resda je to naša najvišja gora, a to še ne pomeni, da je tudi najbolj zahtevna. Mimogrede, dvatisočakov je v Sloveniji kar 352! Le približno četrtina je dostopna po označenih poteh. 

Da je planinstvo slovenski »nacionalni šport«, pa verjetno najbolj zgovorno kažejo statistični podatki Planinske zveze Slovenije (PZS): naše gore vsako leto obišče približno 1,7 milijona ljudi, v PZS pa je povezanih 289 društev z več kot 58.000 člani (podatek za leto 2018). Mrežo planinskih postojank sestavlja 178 koč, zavetišč in bivakov, več kot 2000 označenih planinskih poti pa meri skupno več kot 10.000 kilometrov. Koliko je šele rdeče-belih Knafelčevih markacij, ki so v veljavi že skoraj 100 let! Ne nazadnje, trditev, da smo planinski narod, podkrepljujeta še dva podatka: Planinski vestnik, ki z izjemo krajše prekinitve med prvo svetovno vojno izhaja že 124 let, je najstarejša slovenska revija, ki še vedno izhaja. Slovenska planinska pot od Maribora do Ankarana, odprta avgusta 1953, pa je ena najstarejših veznih poti na svetu.

Več v julijski reviji Gea (2019)

  • Dodaj na Twitter
  • Dodaj na MySpace
  • Dodaj na Delicious

Mladinska knjiga Založba d.d.
Slovenska 29
1000 Ljubljana

E-naslov: info@mladinska.com
Telefon: 01 241 30 00

Postanimo prijatelji!

slika slika slika
  

(c) Mladinska knjiga, vse materialne pravice so last Mladinske knjige.