Gea

Ko se prijaviš, si pač notri

Intervju z dr. Danom Podjeda, antropologom in raziskovalcem (de)generacije spleta – »Na omrežjih predvsem zapravim preveč časa.« – Ugotavlja, da so mladi bistveno bolj spretni in tudi previdni pri objavljanju po omrežjih

Tekst: Agata Tomažič 

slika
»Danes smo vsi Damjan Murko. Pomilovanja vreden pa ni on, kot včasih berem v pogrošnih revijah, temveč mi, ki smo ga pripravljeni spremljati že leta in celo plačati za njegove nastope,« poudarja antropolog Dan Podjed.
Fotografiji: Uroš Hočevar

Antropologe si po klišejskem prepričanju predstavljamo v kakšnem deževnem pragozdu, kjer navezujejo stike z domorodci in jih povprašujejo o njihovih šegah in navadah ob rojstvu, smrti in svatbi. Dr. Dan Podjed ni take vrste antropolog; njegovo področje raziskovanja je mnogo bolj eksotično, čeravno je bližje in vsem domače: internet. O spletu in najnenavadnejših rečeh, ki jih ljudje tam počnemo, je pred nedavnim izdal knjigo s pomenljivim naslovom Videni in še zgovornejšim podnaslovom Zakaj se vse več opazujemo in razkazujemo. Da niti sam ni brez tovrstnih grehov, razlaga prostodušno in zabavno, obenem pa svari pred pastmi, ki se jim vendarle lahko izognemo. Poleg spleta se loteva tudi drugih pojavov in področij, za katere se sam zaveda, da so na prvi vtis videti banalni, a so po njegovem mnenju prav tako vredni pozornost in raziskovanja, saj si o njih le tako lahko ustvarimo pogled od zunaj. 

Začniva s kratko anamnezo vašega stanja: na koliko družbenih omrežjih ste prisotni, kaj tam počnete?
Samo trenutek, da preverim na telefonu. (minuto, dve gleda v zaslon) Diagnoza je naslednja: priključen sem na štiri glavna omrežja, namreč na Facebook, LinkedIn, Twitter in Instagram, občasno pa objavljam še na dveh omrežjih za raziskovalce, to sta ResearchGate in Academia.edu. Profil imam odprt tudi na Snapchatu, a ga ne znam uporabljati, saj očitno ni namenjen moji generaciji. Kaj na omrežjih počnem? Dobro vprašanje! Predvsem zapravim ogromno časa, ko podrsavam navzdol in se naslajam nad tem, kaj drugi počnejo in kako se razkazujejo. Drugo opravilo je promocija knjige Videni ter projektov, ki jih vodim in v katerih sodelujem. Tudi to postaja vse bolj resno opravilo, ki se mu v projektnem žargonu Evropske unije pravi »diseminacija znanstvenih rezultatov«. Tretja dejavnost pa je, iskreno rečeno, razkazovanje in samopromocija. Včasih objavim kaj o sebi, napravim selfi in fotografiram našega mačka. Fotografij svojih otrok namenoma ne objavljam po omrežjih, saj se mi zdi to neodgovorno. Naj se objavljajo sami, če bodo to želeli in ko bodo dovolj stari, da bodo lahko sprejeli posledice.

»Danes smo vsi Damjan Murko. Pomilovanja vreden pa ni on, kot včasih berem v pogrošni reviji, temveč mi, ki smo ga pripravljeni spremljati že leta in celo plačati za njegove nastope,« poudarja antropolog Dan Podjed.

Ali se lahko kadarkoli odjavite in zakaj tega ne storite? Najdlje časa, kar ste zdržali brez interneta?
Odjavim?! Kako vendar? Ko se prijaviš, si pač notri – iz te metaforične norišnice, v katero se prostovoljno podamo, pridejo le redki. Kot je rekel bolničar Volodja v drami Draga Jančarja Veliki briljantni valček: »Vsi smo notri, vsi smo v.« Brez interneta sem – kot še mnogi drugi – zdržal 20 let, potem pa sem se leta 1995 priklopil. Še vedno se dobro spomnim piskanja in brenčanja modema, ko sem se prvič povezal na splet, ki je bil takrat še v povojih. Ob priklopu sem bil povsem očaran, kako informacije po žici pridejo do mene. No, zadnje čase sem pa vse bolj razočaran, ko ugotavljam, da nas svetovno omrežje dejansko ne povezuje, temveč vse bolj razdružuje. Splet mi je bil na začetku všeč tudi zato, ker se mi je zdel nekoliko »kavbojski«. Bil je neodkrito območje, ki ga lahko osvojimo, zasedemo in po svoje preoblikujemo. V dveh desetletjih in pol od prvega priklopa je postal splet bistveno bolj dolgočasen in predvidljiv, kot je bil nekoč, hkrati pa tudi veliko bolj zasvojljiv.

Kaj bi sicer vprašal terapevt, ki se ukvarja z zdravljenjem odvisnosti od interneta? Ali ta za vas sploh obstaja – kje je meja med zdravo povezanostjo s spletom in svetom ter bolezensko potrebo? Ali gre bolj za moralno paniko?
Od interneta verjetno nismo odvisni, saj je to predvsem tehnologija, s katero dostopamo do spleta. Smo pa odvisni od informacij, ki pridejo do nas. Če je pametni telefon zadnja stvar, ki jo spustimo iz roke, preden gremo spat, in prva stvar, ki jo zjutraj pograbimo, potem lahko očitno govorimo o zasvojenosti. Znova naj poudarim, da nismo odvisni od telefona samega po sebi, temveč od vsebin, ki nam jih ponuja – predvsem pa od tega, kaj počnejo drugi. V knjigi Irresistible, v kateri Adam Alter piše o vzponu zasvojljivih tehnologij, sem zasledil podatek, da odrasli skoraj tri ure na dan gledajo v zaslon telefona. Pri najstnikih so podatki še bolj šokantni, saj s telefonom v roki preživijo večino budnega časa. Težava je, da imamo telefone in druge naprave, s katerimi dostopamo do spleta, ves čas pri roki, zato se zasvojenosti zelo težko otresemo. To je podobno, kot če bi ozdravljeni alkoholik imel v žepu suknjiča »prisrčnico«, iz katere bi lahko kadarkoli srknil žganje. Razlika je seveda ta, da s telefonom ne srkamo omamne pijače, temveč omamne podatke.

Vaša knjiga Videni, ki prinaša dokaj celovit oris najrazličnejših človeških patologij, ki jim je splet postal čudovito izložbeno okno oziroma celo kališče, je zanimiva prav zato, ker niti malo ne sodi, temveč stvari popisuje, kakršne so. Tudi če so pomilovanja vredne. Toda ali so res take? Bi nam zaupali, kako res gledate na vse te instant do srednjeročne spletne zvezde od Urške Čepin do Kardashianovih – so uspešni?
Najbolj uspešen med instantnimi zvezdniki, ki jih predstavljam, je Damjan Murko. On je genij samopromocije, in to tako na spletu kot zunaj njega. Kdo drug lahko zafuša slovensko himno sredi praznega bežigrajskega stadiona, objavi posnetek na YouTubu in požanje skoraj pol milijona ogledov? Po njegovih samopromocijskih pristopih se ne zgledujejo le drugi zvezdniki, temveč celo politiki, ki ustvarjajo vse več psevdodogodkov, torej insceniranih in režiranih prizorov iz vsakdanjega življenja, ki jih objavljajo po omrežjih. Murkovemu vplivu smo pravzaprav podlegli kar vsi, ki se razkazujemo po spletu. Pokazati se skušamo v čim bolj nenavadni in izstopajoči podobi, da bi pridobili več všečkov, komentarjev in ogledov. Če strnem: danes smo vsi Damjan Murko. Pomilovanja vreden pa ni on, kot včasih berem v pogrošni reviji, temveč mi, ki smo ga pripravljeni spremljati že leta in celo plačati za njegove nastope.

Več v septembrski reviji Gea (2019)

  • Dodaj na Twitter
  • Dodaj na MySpace
  • Dodaj na Delicious

Mladinska knjiga Založba d.d.
Slovenska 29
1000 Ljubljana

E-naslov: info@mladinska.com
Telefon: 01 241 30 00

Postanimo prijatelji!

slika slika slika
  

(c) Mladinska knjiga, vse materialne pravice so last Mladinske knjige.