Gea

»Takšne, kot si jo spoznala, ni več«

Venezuela je v največji politični, gospodarski in družbeni krizi v svoji moderni zgodovini – Veliko njenih delov je še povsem neokrnjenih, še vedno se najde tisto arhaično, a pristno življenje, kot so ga poznali nekoč – Venezuelci so razdeljeni tako rekoč vse od začetkov vladavine nekdanjega predsednika Huga Chaveza

Tekst: Jerca Zajc Šušteršič

slika

Povprečna starost Venezuelca ali Venezuelke je 27 let, skoraj polovica je mlajša od 30 let. Tudi med tistimi, ki bežijo, je največ mladih. Fototografije: Shutterstock

»Jerca, Venezuele, kot jo poznaš, ni več,« me v telefonskem pogovoru prepričuje prijatelj, Venezuelec, in me prosi, da ga ne omenjam z imenom, saj da ga je preveč strah represije venezuelskega državnega aparata. Skorajda ne morem verjeti njegovim besedam. Skupaj sva pred natanko desetletjem prepotovala lep del njegove domovine, takrat je bil ponosen nanjo, predvsem pa prepričan o njeni svetli prihodnosti. 

Ni bil goreč chavista, je pa bil odprt podpornik nekdanjega predsednika, glasnega, a tudi zloglasnega Huga Chaveza. Vselej je tudi volil zanj, o njem je govoril z izbranimi besedami, tako kot vsa njegova družina. »Morda sem prav zato danes še toliko bolj razočaran, popolnoma razočaran, počutim se prevaranega, vidim, da je šlo ogromno denarja v nič in da je oblast povsem uničila naše gospodarstvo. Da je Venezuela tam, kjer je, ni kriv zdajšnji predsednik Nicolas Maduro, kot misli večina, pač pa Chavez, razmere v državi pa so z eno besedo – katastrofalne,« je čustven. 

Venezuela je v največji politični, gospodarski in družbeni krizi v svoji moderni zgodovini, rešitve oziroma olajšanja za veliko večino od okoli 30 milijonov Venezuelcev  (še) ni na obzorju. Trume obupanih in ponižanih Venezuelcev že mesece bežijo iz obubožane države, večina kar peš z  vsem imetjem v enem kovčku ali celo zgolj v eni sami vrečki. In to iz nekdaj ene najbolj premožnih latinskoameriških držav, ki je v svojem najbolj bleščečem obdobju veljala za zgled drugim v regiji, napredne in demokratične domovine v Latinski Ameriki tako občudovanega Simona Bolivarja, osamosvojitelja zelene celine, kot ji zaradi največjega deževnega gozda na svetu tudi radi rečemo. 

Andi so najdaljše svetovno gorstvo, ki se vleče ob zahodni obali Južne Amerike in se razteza čez sedem latinskoameriških držav, začenjajo se prav v Venezueli, kjer leži tudi venezuelski najvišji vrh – Pico Bolivar (4978 metrov). Ime je – kot še marsikaj drugega v državi – dobil po legendarnem  osvoboditelju Latinske Amerike Simonu Bolivarju. Andi so pravi kraj za adrenalinske odvisnike in ljubitelje gora in trekingov, tu leži tudi najvišja žičnica na svetu z zadnjo postajo na višini skoraj 5 tisoč metrov nad morjem.

Po ocenah Združenih narodov so po letu 2015 Venezuelo zapustili najmanj trije milijoni ljudi, to je desetina celotne populacije, največ jih je odšlo v sosednje Kolumbijo, Brazilijo, Ekvador in Peru, kjer prav tako bolj ali manj životarijo. Več sto tisoč, predvsem tistih bolj izobraženih in tistih s sorodniki po svetu, je zatočišče našlo na zahodu, v ZDA in Evropi, zaradi jezika predvsem v Španiji, nekaj deset – večina med njimi upa, da zgolj začasno – tudi v Sloveniji. »Slovenija je čudovita dežela, ljudje so nas lepo sprejeli, moja sinova hodita v šolo, imamo vse, kar potrebujemo … Ampak … Ne razumite me napak, res si želim čim prej nazaj domov,« v solzah pove 38-letna Venezuelka Maria Teresa, ki v Sloveniji, kjer ima sorodnike, z družino živi leto in pol. »Resnično me boli srce, ko vidim, kako globoko je zabredla moja domovina, namesto da bi se govorilo o njenih lepotah, o njenih toplih in prijaznih ljudeh, se o Venezueli govori zgolj kot o največji tragediji. Res ne bi smelo biti tako.« 

Ljubezen na prvi pogled

In ima še kako prav. Venezuela je sedaj sicer država na robu propada,  a bi lahko bilo povsem drugače. Je država, v katero se zlahka zaljubiš že na prvi pogled. V njeno čudovito, rajsko, magično naravo. Spominjam se, kako sem ob svojem prvem obisku leta 2009 že na poti od letališča v 30 kilometrov oddaljeno glavno mesto Caracas – ta cesta zaradi kriminala danes velja za eno najbolj nevarnih na svetu – lahko samo strmela, tako slikovita je bila pokrajina, nato pa se je vsak naslednji dan moje navdušenje le še stopnjevalo. 

Vsak, ki kdaj obišče Venezuelo, si njene lepote gotovo zapomni za vselej. Lepe namreč niso le Venezuelke, ki kot po tekočem traku pobirajo zmage na lepotnih tekmovanjih po svetu, še lepša je njena zelo raznolika narava. Ena od venezuelskih znamenitosti so gotovo mogočni slapovi.

Venezuela je ogromna, po površini več kot 45-krat večja od Slovenije, veliko njenih delov je še povsem neokrnjenih, še vedno se najde tisto arhaično, a pristno življenje, kot so ga poznali nekoč in ki sicer prehitro za vselej izginja. Pokrajina se spreminja od čudovite turkizne karibske obale in njenih otočkov z belimi peščenimi plažami in kristalno čistim morjem na severu, tropskega deževnega pragozda oziroma neprehodne džungle Amazonije na jugu, delte Orinoka, druge najdaljše reke na južnoameriški celini, na vzhodu, kjer avtohtona indijanska ljudstva živijo skoraj tako, kot so njihovi predniki pred stoletji, do prostranih in rodovitnih stepskih nižin v osrčju ter začetka Andskega višavja, najdaljšega svetovnega gorstva, na zahodu države. Prav tako pisana ter slikovita, kot je njena pokrajina, pa so pisani in slikoviti tudi njeni ljudje. Pregovorno veseli, nasmejani, sproščeni, temperamentni, kot se za Latinskoameričane spodobi. No, vsaj bili so takšni. 

Venezuelci so razdeljeni tako rekoč vse od začetkov vladavine nekdanjega predsednika Huga Chaveza. Ali si bil chavista ali pa antichavista, goreč podpornik ali pa goreč nasprotnik, ljubitelj ali pa sovražnik  Chaveza, nekaj vmes preprosto ni obstajalo. Med obema poloma so se vselej in se še bijejo ostri besedni boji, drug drugega preprosto ne prenašajo, prezirajo se med seboj, med njimi prihaja celo do fizičnih obračunov. Z vsakim letom, mesecem, tednom, dnem se je to sovraštvo le še stopnjevalo in zdaj morda doseglo vrhunec. Maske so padle, privržencev nekdanjega »el presidenta« oziroma  njegovega naslednika, njegovega izbranca Nicolasa Madura, je gotovo vse manj. O slednjem pravzaprav največ pove njegov poklic: voznik avtobusa. Slab gospodar se pač nikoli ne obda s pametnejšimi in sposobnejšimi od sebe, saj ve, da ga bo to hitro pokopalo. 

Več v septembrski reviji Gea (2019)

  • Dodaj na Twitter
  • Dodaj na MySpace
  • Dodaj na Delicious

Mladinska knjiga Založba d.d.
Slovenska 29
1000 Ljubljana

E-naslov: info@mladinska.com
Telefon: 01 241 30 00

Postanimo prijatelji!

slika slika slika
  

(c) Mladinska knjiga, vse materialne pravice so last Mladinske knjige.