Gea

Odpre vrata, vklopi luč in pomaga pri oblačenju 

Tomaž Dražumerič je eden od petih slovenskih licenciranih vaditeljev, ki šolajo pse za pomoč slepim in slabovidnim, po novem pa tudi za gibalno ovirane – Psa vodnika ali psa pomočnika, ki bi bil izšolan na stroške zavarovalnice ali ministrstva, ne more dobiti kdor koli – Resno šolanje se začne pri starosti enega leta, pred tem mora biti kuža dobro socializiran, njegovo zdravje pa mora biti brezhibno 

Tekst: Helena Peternel Pečauer

slika
»Prvega in doslej edinega pomočnika na stroške proračuna pristojnega ministrstva pa sem izšolal lani. Labradorka Audrey zdaj že spremlja gibalno ovirano osebo in ji pomaga pri vsakdanjih opravilih,« ponosno pove Dražumerič in doda, da je že pred tem izšolal dva psa pomočnika, a za uporabnika iz Avstrije.
Foto: Uroš Hočevar

Gotovo ni naključje, da pes pregovorno velja za človekovega najboljšega prijatelja. Zgodovina je ohranila vrsto neverjetnih zgodb o odnosih med tema dvema vrstama. Psi so nagonsko rešili že veliko življenj, zaradi svoje privrženosti človeku in učljivosti pa postajajo naši vse bolj pomembni spremljevalci. Že dolgo niso več zgolj hišni ljubljenčki, družinski člani so. Zaradi dobrega voha, sluha, vzdržljivosti in drugih lastnosti jih je mogoče naučiti marsičesa. Dobro izšolani danes samostojno čuvajo ovce, uspešno odkrivajo ponesrečene pod ruševinami, lahko zavohajo prepovedane droge, za to posebej izšolani pa so lahko v neprecenljivo pomoč invalidom. Po enoletnem »izobraževanju« uspešno vodijo slepe, gibalno in senzorno oviranim pa zelo pomagajo pri dnevni rutini, celo s prižiganjem luči ali pri slačenju oblačil. Pomembni družabniki so lahko tudi epileptikom in ljudem s težavami v duševnem zdravju. Zelo dobro so se izkazali tudi pri socializaciji avtističnih otrok in v številnih drugih primerih. V Sloveniji je takšnih psov trenutno 35.

Kako je psa mogoče naučiti veščin, da lahko učinkovito pomaga slepemu ali gibalno oviranemu človeku? Kateri psi so primerni za takšno 'službo'? Kaj vse zmorejo? Kako poteka šolanje psa vodnika in kakšno je pri psu pomočniku? O tem smo se pogovarjali s Celjanom Tomažem Dražumeričem, z enim od petih licenciranih vaditeljev, ki skupaj z življenjsko sopotnico Nino Mlakar že dobrih deset let vodi šolo Pes pomočnik. Izšolala sta že 15 psov vodnikov slepih in slabovidnih, po novem pa, od lani dalje, urita tudi pse pomočnike za gibalno ovirane osebe. Za zelo različne uporabnike, pravi Dražumerič, od slepih študentov do osemdesetletnikov.

Pse vodnike za slepe in slabovidne je Tomaž Dražumerič začel šolati leta 2009, ko je postal uradni izvajalec šolanja psov vodnikov pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS). »Še danes so psi vodniki za invalidne osebe obravnavani kot medicinski pripomoček. Pred tem, v nekdanji Jugoslaviji, so pse na ta način šolali v okviru policije. Zdaj sem eden od petih uradnih vaditeljev psov vodnikov v Sloveniji, ki izvajamo šolanje psov za ZZZS. Šolanje psov pomočnikov pa je v Sloveniji relativna novost. Šele od lani ga financira Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ). Prijavil sem se na razpis in tako dobil možnost šolanja tudi teh psov,« pojasni in doda, da šolanje enega takšnega psa v Sloveniji povprečno stane okrog 14.000 evrov. »V Sloveniji je sicer že kar nekaj psov pomočnikov, ki so bili izšolani na stroške invalidov ali s pomočjo donacij. Prvega in doslej edinega pomočnika na stroške proračuna pristojnega ministrstva pa sem izšolal lani. Labradorka Audrey zdaj že spremlja gibalno ovirano osebo in ji pomaga pri vsakdanjih opravilih,« ponosno pove Dražumerič in doda, da je že pred tem izšolal dva psa pomočnika, a za uporabnika iz Avstrije.

Najdenka Lajka ga je začarala

Tomaževa ljubezen do psov sega že v njegovo otroštvo. V svet kinologije je vstopil z najdeno psičko Lajko, bolj resno delo s psi pa se je začelo v navezi z reševanjem. S šolanjem psov se tako ukvarja od leta 2004. Med letoma 2005 in 2015 se je kot reševalec z reševalnimi psi udeleževal številnih iskalnih akcij in svetovnih prvenstev, med drugim tudi odprave ob potresu v Indoneziji. Ker je imel od nekdaj željo pomagati ljudem in je vedno živel zelo aktivno življenje, je postal vodnik službenega psa pri poklicni gasilski enoti Celje. Je tudi priznan mednarodni sodnik za delo reševalnih psov, do najvišje stopnje pa je izšolal tri pse reševalce. Svoje znanje vsa leta nadgrajuje z dodatnim usposabljanjem in izobraževanjem na uveljavljenih šolah na Finskem, v Nemčiji in Avstriji. 

Sogovornik poudari, da psa vodnika, ali psa pomočnika, ki bi bil izšolan na stroške zavarovalnice ali ministrstva, ne more dobiti kdor koli. Izpolnjena morata biti dva pomembna kriterija. Prvi je, da je izšolan pes invalidu dejansko v funkcionalno pomoč, da pomaga izboljšati kakovost njegovega življenja. Drugi kriterij pa je izpolnjen, ko ima invalid pravilen odnos do živali. »Če govorimo o slepem invalidu, na primer, mora biti aktiven, orientiran v prostoru, dovolj samozavesten in tudi samokritičen. Če se sam ne znajde v okolju, mu pes vodnik ne bo prav nič koristil. Pes v tem primeru ni nekakšna GPS-naprava, uporabnik mu ne more povedati določenega naslova in pričakovati, da ga bo pripeljal tja, kamor želi priti. Sam mora poznati pot do želenega cilja, pes ga le opozarja na ovire in ga varno vodi mimo njih. Ko slepega pripelje do semaforja pred prehodom za pešce, na primer, ga nanj opozori tako, da se ga dotakne s smrčkom. Ljudje me pogosto sprašujejo, kako pes ve, kakšna luč gori na semaforju. V bistvu ne ve. Ni pes tisti, ki odloča, kdaj bo njegov lastnik prečkal cesto. To stori na povelje slepega. Zato je tako zelo pomembno, da so že sami dobro orientirani v okolju,« poudari sogovornik.

Ni vsak pes primeren za vodnika

Seveda pa tudi vsak pes ni primeren za pomembno in odgovorno vlogo, ki jo bo moral po koncu šolanja opravljati. Tomaž Dražumerič opiše izbor primernega psa: »Vaditelji navadno že kar vemo, pri katerem vzreditelju, v katerih leglih bomo našli najprimernejšega mladička, a pred nakupom vseeno vsakega zelo natančno preverimo. Pes vodnik, ali pa pomočnik, mora biti psihično stabilen, željan sodelovanja s človekom, indiferenten do okolja in motečih faktorjev, kot sta denimo hrup in gneča. Ne smejo ga zmotiti nenavadne postave, nepričakovana gibanja, druge živali, promet, ali pa zaprti prostori, na primer. Imeti mora tudi dovolj izrazite nagone za opravljanje nalog ter dosti samokontrole ob zunanjih dražljajih. V večini najboljše 'učence' najdemo med pasmami iz družine prinašalcev, kamor spadajo tudi labradorci, med vsemi vrstami ovčarjev, skratka med psi, ki imajo izredno voljo in potrebo po prinašanju različnih predmetov in so prijetnega značaja. Dobro je, če so srednje veliki, s kratko do srednje dolgo dlako, ki je preprosta za negovanje. Vedeti moramo, za koga bomo šolali psa, in vse te podrobnosti so zelo pomembne.« 

Več v marčni reviji Gea (2020)

  • Dodaj na Twitter
  • Dodaj na MySpace
  • Dodaj na Delicious

Mladinska knjiga Založba d.d.
Slovenska 29
1000 Ljubljana

E-naslov: info@mladinska.com
Telefon: 01 241 30 00

Postanimo prijatelji!

slika slika slika
  

(c) Mladinska knjiga, vse materialne pravice so last Mladinske knjige.