Gea

Vsi za enega, eden za vse

Turiste od Salomonovih otokov odvračajo malarija in ladijske ter letalske povezave, prepuščene improvizaciji in vremenu – Prebivalci majhnih vasic med sabo izjemno povezani –Spomini in »spominki« na drugo svetovno vojno in Johna F. Kennedyja

Tekst: Iztok Bončina

slika
Najde se tudi kakšen udobneje opremljen »robinzonski« otok.
Foto: Iztok Bončina

Salomonovi otoki niso posebej priljubljen turistični cilj. Otočje severno od Avstralije vsako leto obišče le nekaj tisoč turistov, predvsem avstralskih potapljačev in deskarjev ter nekdanjih ameriških in japonskih vojakov, ki pridejo obujat spomine na krvave bitke druge svetovne vojne. Razlog niso visoke cene ali pomanjkanje naravnih in kulturnih zanimivosti, prav nasprotno – dežela se ponaša s kakimi tisoč prekrasnimi otoki, kristalno čistim turkiznim morjem v številnih lagunah, bogastvom rastlinskega in živalskega sveta, izjemno prijaznimi domačini, pestro zgodovino, tradicijo in kulturo. A obiskovalce odvrača malarija, ki je nikakor ne morejo izkoreniniti. Drugi razlog, ki odvrača predvsem bolj razvajene turiste, pa se skriva v ladijskih in letalskih povezavah med otoki. Te so precej prepuščene improvizaciji in nestanovitnemu vremenu. Deževno obdobje, cikloni, razburkano morje ali le pomanjkanje goriva ti lahko za ves teden »podaljšajo« počitnice na kakšnem odmaknjenem otoku. Zato bo to otočje verjetno še nekaj časa pogosteje cilj avanturistov kot pa udobja vajenih turistov.
Raziskovanje male otoške države, izgubljene v prostranstvih Tihega oceana, sem začel na najmanjši in od glavnega mesta Honiara najbolj oddaljeni skupini otokov, edini, kjer ni malarije. Ponašajo se z imenom Reef islands, kar bi lahko prevedli kot Otoki na grebenu. 

Pomoč morskih vil

Pot do njih ni niti preprosta niti hitra. Najprej dve uri in pol letiš iz Honiare do otoka Santa Cruz (letalska povezava je samo enkrat tedensko), tam pa, če imaš srečo, ujameš oskrbovalno ladjo, ki pluje med otoki in jih obišče približno enkrat na mesec. Ne vem, kaj mi je pomagalo, morda izjemno naključje ali pa dobre morske vile, a uspelo mi je priti tako na letalo kot na ladjo in po štirih dneh plovbe sem pristal na pravljičnih koralnih otočkih »na grebenu«. Gruče otrok in množica domačinov, ki so me z začudenjem opazovali, so pričali, da mednje zelo redko zaide kakšen tujec. Sem pa kaj hitro ugotovil, da v tej miniaturni in od boga pozabljeni otoški skupini še zdaleč nisem edini »white man«, kot so me pogosto naslavljali otroci.  

Verjetno ni romantika na tem svetu, ki ne bi občasno sanjaril o življenju na samotnem tropskem otoku, nekje daleč od civilizacije, stresa in ljudi. No, nekaterim to tudi uspe. Ross Hepworth je po rodu Anglež, vendar je vse življenje preživel na Reef islands. Njegova mati in oče, Diana in Tom Hepworth, sta bila neustrašna popotnika, ki sta v petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja plula z majhno leseno barkačo po vseh svetovnih oceanih. V nekem trenutku sta se pomorskega življenja naveličala in si zaželela ustvariti družino. Našla sta majhen, zaraščen otok v takratni britanski koloniji Salomonovi otoki. Najela sta ga za 99 let, in ker so na otoku gnezdili golobi, je dobil ime Pigeon island – Golobji otok. 

Robinzonski otok

Otok, dolg približno tristo metrov in za polovico ožji, je postal njun dom. Rodili so se jima hčerka in dva sinova. Ko so otroci odrasli, je hči odšla živet na Novo Zelandijo, sin Ben je postal trgovec in pomorščak, Ross pa je po smrti staršev ostal na otoku, kjer prebiva še danes. Prijateljem in naključnim obiskovalcem oddaja dva lična apartmaja in takrat je dober teden gostil tudi – vsaj tako mi je zatrdil – prvega gosta iz Slovenije. 

Svoj »robinzonski« otok si je udobno opremil. Elektriko mu dajejo sončne celice in generator na nafto, po satelitskem telefonu tu in tam pokliče prijatelje po svetu in množica njegovih filmov na zgoščenkah tekmuje z bogato založeno zbirko knjig. Ko se mu zljubi, se zapelje na bližnje otoke, kjer trguje z domačini in pri njih nakupi svežih rib, kokosovih orehov, ananasov in nambov, kot pravijo narezanim kosom praženega kruhovca. Na Golobjem otoku živi tudi Rossova hčerka Diana z možem in sinom  Augustinom. Zgodbo o družini Hepworth in njihovem sanjskem otoku je pred leti popisala tudi pisateljica Lucy Irvine v knjigi Faraway.

In kakšno je življenje na teh neznanih in skritih  otokih, kjer so elektrika, internet, radio in televizija zelo redke in nikakor ne nujno potrebne dobrine? Prebivalci majhnih vasic na otokih imajo izjemen občutek za medsebojno sodelovanje. Domačini si pri vseh opravilih pomagajo in živijo po načelu »vsi za enega, eden za vse«. Na teh od sodobne civilizacije odmaknjenih otokih človek ni in ne more biti nikoli osamljen. 

Otoki »na grebenu«

Še posebej to velja za otroke »na grebenu«, ki imajo nedvomno eno najsrečnejših otroštev, kar jih ta naš modri planet ponuja. Vse dneve so skupaj s starši, sorodniki in dobrimi prijatelji na svežem zraku, v neokrnjenem okolju brez industrije, plastike in kičastih igrač. Na žalost se ta življenjski slog sicer izgublja tudi na Salomonovih otokih. Bolj ko se bližamo večjim otokom in glavnemu mestu, bolj zmagujejo vrednote lastništva in materializma. Če te na majhnih otokih sprejmejo z odprtimi rokami in pogostijo z okusno ribo, ti na nekaterih večjih otokih že zaračunajo vstopnino za obisk njihove vasi ali celo kopanje v morju.

Več v marčni reviji Gea (2020)

  • Dodaj na Twitter
  • Dodaj na MySpace
  • Dodaj na Delicious

Mladinska knjiga Založba d.d.
Slovenska 29
1000 Ljubljana

E-naslov: info@mladinska.com
Telefon: 01 241 30 00

Postanimo prijatelji!

slika slika slika
  

(c) Mladinska knjiga, vse materialne pravice so last Mladinske knjige.