Gea

Kdaj je čas za alarm?

Zasvojenost je kronična bolezen možganskega nagrajevalnega kroga in centrov, povezanih z motivacijo in spominom – Moteno delovanje teh sklopov se izrazi v posameznikovi patološki potrebi po ugodju ali sprostitvi ob uživanju snovi ali izbiri določenega vedenja – Nasilno vedenje – Čezmerna uporaba interneta in elektronskih naprav

Tekst: Jerca Zajc Šušteršič

Otrok sprejme tudi določeno časovno omejitev, pol ure ali ura na telefonu, tablici oz. računalniku je sprejemljiva, a mu je treba s primerom pokazati, da virtualni svet ni vse, da tudi starši po določenem času vse te naprave odložijo v kot in počnejo kaj drugega.

Foto: Shutterstock

 

Zasvojenost z alkoholom ali drogami? Že dolgo ne več le to. Zasvojenost ima veliko širše razsežnosti in številne obraze. Zasvojeni smo lahko z različnim vedenjem, kot je igranje iger na srečo, s pornografijo, hrano, odnosi, delom, nakupovanjem in – morda s tistim najbolj aktualnim in v tem času najbolj opaznim – z uporabo cele vrste sodobnih tehnologij. »Zombiji«, ki se ne pogovarjajo več, ki hodijo po svetu z očmi, nenehno usmerjenimi v svoje pametne telefone, vozniki, ki, namesto da bi se osredotočali na vožnjo, srfajo po družabnih omrežjih. Vedno več je ljudi, ki so že zdavnaj zapustili realni svet in zakorakali v virtualnega. Kje je meja med zdravo uporabo in zlorabo sodobnih pripomočkov? In predvsem, kakšne bodo generacije, ki prihajajo in ki realnega sveta sploh ne poznajo več?

Zasvojenost je stanje, ki vpliva na telo in duha zasvojenega, prizadene njegove odnose z okolico in njegovo ustvarjalnost ter pusti posledice v družini zasvojenega in v njegovi okolici. O zasvojenosti govorimo, ko se določen vedenjski vzorec začne ponavljati iz dneva v dan ter postane središče razmišljanja in dogajanja v življenju zasvojenega posameznika. Takšno definicijo zasvojenosti najdemo na spletnih straneh Inštituta za nacionalno zdravje.

A če se s problematiko zasvojenosti z drogami, alkoholom in kajenjem stroka ukvarja že leta, to ne velja za vse druge oblike zasvojenosti, tudi mednarodna klasifikacija bolezni denimo pozna zgolj tradicionalne oziroma kemične oblike zasvojenosti, vedenjskih oziroma t. i. nekemičnih zasvojenosti v njej ne najdemo. Premiki prihajajo, a zelo počasi. Ameriško psihiatrično združenje je leta 2010 na seznam diagnoz in statističnih duševnih motenj  (DSM 5 – Diagnostic and Statistic Manual of Mental Disorders) kot posebno obliko zasvojenosti uvrstila zasvojenost z igranjem iger na srečo, Ameriško združenje za medicino zasvojenosti (ASAM – American Society of Addiction Medicine) pa je leta 2011 objavilo novo opredelitev zasvojenosti, v kateri poudarja, da gre za kronično motnjo v delovanju možganov in ne samo za vedenjsko težavo, ki je posledica pretiranega uživanja alkohola, mamil, predajanja igram na srečo ali spolnosti, zasvojenost pa da je predvsem kronična bolezen možganskega nagrajevalnega kroga in centrov, ki so povezani z motivacijo in spominom. Moteno delovanje teh sklopov nevronskih povezav se kaže na biološki, duševni, družbeni in duhovni ravni, izraža pa se v posameznikovi patološki potrebi po ugodju ali sprostitvi ob uživanju snovi ali izbiri določenega vedenja.  

 

Kemične in nekemične zasvojenosti

Kakšna je razlika med »tradicionalno« kemično in novodobno nekemično zasvojenostjo? »Kemična zasvojenost pomeni, da imajo ljudje težave z vnašanjem določenih snovi v svoje telo in se jim ne morejo odpovedati, če pa se jim, doživijo abstinenčno krizo, in ko je ta prehuda, potrebujejo zdravstveno pomoč. V Sloveniji imamo 19 centrov za pomoč zasvojenim ter številne terapevtske skupnosti, za tovrstne zasvojence je torej razmeroma dobro poskrbljeno. Pri nekemični zasvojenosti pa gre za celo vrsto različnih zasvojenosti: za zasvojenost z borzo, s hazardiranjem, z nakupi, predvsem pri mladih z videzom oziroma pretirano skrbjo za zunanji videz, z odnosi, s hitro in nevarno vožnjo, s socialnimi omrežji, s čezmerno uporabo nove tehnologije za pridobivanje takšnih in drugačnih informacij, in še bi lahko naštevali. Nekemična zasvojenost je veliko bolj prebrisana in nevidna, v osebno življenje posameznika in njegove družine se pritihotapi postopoma in počasi, težko jo opazimo oziroma zlahka spregledamo. Človek je pri zasvojenosti z alkoholom in drogami omamljen in že na pogled spremenjen, zasvojenost pri nekemičnih zasvojencih pa se navadno opazi šele, ko nekdo zaigra premoženje ali ko je že tako zasvojen, da ne zmore več komunicirati z okolico oz. ne zmore skozi vsakdan,« nam razloži Miha Kramli, dolgoletni terapevt in vodja Klinike za zdravljenje nekemičnih zasvojenosti. Ta v Novi Gorici – njena lokacija zaradi igralništva nikakor ni naključje – deluje že 27 let, a je še vedno edina tovrstna ustanova pri nas.

 

Ko že dojenčka v zibelki navajamo na intenzivnost

Najranljivejša skupina so mladi, krivci za to pa v prvi vrsti, nezavedno, njihovi starši. Medtem ko se večina odraslih (še) ne zaveda razsežnosti problematike, med nas vztrajno prihajajo novi nekemični zasvojenci, odvisniki že od rojstva. Odrasli danes otrokom že v otroški zibelki ne damo miru, celo v njihove postelje vgrajujemo različne naprave, ki oddajajo slike v intenzivnih barvah  in najrazličnejše zvoke, ter tako otroške možgane že od rojstva navajamo na intenzivnost. Še preden otrok shodi, mu v roke že potisnemo takšno ali drugačno elektronsko napravo. Otrok pritisne na gumb, kužek zalaja, osliček zariga, mucka zamijavka. Otrok je zadovoljen, a hoče vedno več.  

»V večini elektronskih igrač je skoncentrirana vsa manipulacija nagrajevanja možganov. Tu ne gre za otrokov intelekt ali spomin, otrok slepo sledi nagrajevanju, ob tem pa ne razvija svojega uma. Zato je zelo pomembno, da se starši naučimo ločiti, kdaj je elektronska igrača za otroka primerna in kdaj ne. Kot popestritev igre občasno že, kot temelj igre pa nikakor ne. A se žal dogaja prav to. Zato imamo danes otroke, stare tri, štiri ali pet let, ki ne želijo več v naravo, saj je ta v nasprotju z njihovimi monitorčki zanje dolgočasen, siv prostor. Imamo otroke, ki ne želijo niti na igrala, saj tam ne najdejo te intenzivnosti, ki jo dobijo na 20 centimetrih takšne ali drugačne elektronske naprave, v prostrani naravi pa se preprosto izgubijo, jim je neprijetno in ne vedo, kaj bi počeli. Današnji otroci – in takih je že kar skoraj dve tretjini – prosti čas preživijo v virtualnem in ne realnem svetu, težava pa se še poglablja. Danes še imamo mlade, ki so svoj prosti čas preživljali v realnem svetu, so skakali, plavali, kolesarili, se igrali na prostem in doma, zdaj pa  postopoma prihaja generacija, ki te izkušnje sploh nima več. To je generacija, ki vse življenjske izkušnje pridobiva preko raznih elektronskih igric in slikanic, ki pa onemogočajo abstraktno razmišljanje. To pa pomeni, da bodo v nekaj letih v vrtce in šole prišle generacije s popolnoma drugačnim tipom osebnostne strukture, kot so jo naši vzgojitelji in učitelji pa seveda tudi starši vajeni. Nastaja torej popolnoma nov svet, svet drugačnih ljudi, prepad med njimi in nami je izjemno velik,« plat zvona bije Kramli in izpostavi skrb vzbujajoče primere majhnih otrok, ki brez gledanja elektronske naprave nočejo niti jesti, ki brez elektronske kahlice ne zmorejo niti lulati ali kakati in brez monitorčka v postelji ne morejo zaspati.

Če komaj nekajletnim otrokom odrasli ponujamo močnejše dražljaje, kot so hrana in opravljanje osnovnih človekovih potreb, ki so temelj preživetja, kaj bo tak otrok počel kot najstnik? Kakšne dražljaje bo potreboval, da bo hodil v šolo, ki je ena od osnovnih otrokovih odgovornosti, da bo skrbel za osebno higieno, da bo komuniciral z okolico? Odgovora na to vsaj za zdaj nimamo.

Več v majski reviji Gea (2020)

 

 

 

  • Dodaj na Twitter
  • Dodaj na MySpace
  • Dodaj na Delicious

Mladinska knjiga Založba d.d.
Slovenska 29
1000 Ljubljana

E-naslov: info@mladinska.com
Telefon: 01 241 30 00

Postanimo prijatelji!

slika slika slika
  

(c) Mladinska knjiga, vse materialne pravice so last Mladinske knjige.