Gea

Nepozabna bližnja srečanja

Največji del Bocvane obsega puščava Kalahari, ki pa ni klasična puščava s peščenimi sipinami – Antilope, velike mačke, črede slonov, majhni kuščarji, hijene … na nekaj metrov – Delta reke Okavango je eno najbolj zanimivih območij v vsej Afriki – Skok do Viktorijinih slapov

Tekst: dr. Gregor Majdič

 

Pričakovati je mogoče tako bližnje srečanje z levom kot pogosto videti sledi, da je bil nekje pred vami ali da ste bližnje srečanje prespali.

Foto: Shutterstock

 

Če je potovanje po Namibiji zelo primerno tudi za tiste, ki se prvič podajo v Afriko sami, je Bocvana povsem drugačna zgodba. Mnogi sicer ob besedi safari najprej pomislijo na Kenijo ali Tanzanijo, a Bocvana je zagotovo potovalno in avanturistično ena najzanimivejših afriških držav. Je varna in urejena, potovanje po njenih narodnih parkih pa zahteva nekaj več izkušenj in morda tudi poguma.

Nujno je potreben dober avto s pogonom na štiri kolesa in reduktorjem, saj po peščenih ali blatnih kolovozih v narodnih parkih z navadnim avtomobilom ne bi prišel prav daleč. Koristen je dodaten rezervoar za gorivo, ki ti omogoči daljšo pot po divjini brez bencinskih črpalk, za spanje pa je priporočljivo imeti avto s šotorom na strehi ali pa bivalno prikolico, saj v bocvanskih kampih, ki v nasprotju z namibijskimi nimajo ograj, ni dobro spati na tleh, ker ti lahko ponoči na šotor po nesreči stopi slon. Ko obiščeš narodne parke Kalahari, Moremi in Chobe, se moraš dobro založiti z vodo za pitje (vedno je treba računati z nekaj rezerve), pametno pa je imeti v avtu tudi hladilnik, saj se moraš s hrano založiti za nekaj dni.

Samostojno potovanje v Bocvano zahteva tudi kar nekaj priprav, predvsem glede prenočevanja. Kapacitete za samostojne popotnike so v dveh najbolj priljubljenih narodnih parkih, Chobe in Moremi, ki ležita v delti reke Okavango, zelo omejene, vse skupaj je na voljo 60 parcel. To pomeni, da je treba kampiranje rezervirati skoraj eno leto pred načrtovano potjo. Kampi so lepo urejeni, z velikimi parcelami, čistimi stranišči in kopalnicami, kjer te so, ter vedno obveznim »braii« – žarom po afrikansko. S seboj si moraš pripeljati le drva in meso in si lahko v kampu pripraviš slastno večerjo.

Turizem in rudarjenje

Bocvana je ena najbogatejših in najbolj urejenih afriških držav, ki največ zasluži s turizmom in rudarjenjem. Slabo urejene ceste v narodnih parkih zato niso posledica tega, da država ne bi imela sredstev za njihovo urejanje, temveč so del strategije bocvanskega turizma, ki temelji predvsem na petičnih gostih. V narodnih parkih in v njihovi okolici je tako veliko manjših hotelov, ki jim rečejo lodge, kjer je pri cenah omejitev le nebo – cenejši stanejo okrog 1000 USD na osebo na noč, so pa tudi veliko dražji. Goste v takšnih hotelih vozijo naokrog lokalni vodiči, ki so navajeni slabih cest.

A če imaš nekaj izkušenj, malo avanturističnega duha in se znajdeš pri organizaciji potovanja, Bocvana ponuja izjemne potovalne zgodbe tudi za samostojne popotnike. Je pa vedno priporočljivo potovati v skupini dveh avtomobilov, saj si pogosto zelo odmaknjen od civilizacije in lahko ob kakršni koli okvari ali nesreči drugi avto pride še kako prav.

Puščava Kalahari je večinoma porasla s travo, ki v deževni dobi za krajši čas ozeleni, večino leta pa je suha in rumene barve, ker v Kalahariju ni podzemnih voda. Vsa voda, ki pade z dežjem, tudi hitro odteče. Prvotni prebivalci Kalaharija, pripadniki ljudstva San ali bušmani, kot jih običajno nepravilno imenujemo, so se navadili preživetja v teh negostoljubnih razmerah in poznajo številne rastline, ki v svojih listih, deblih ali gomoljih skrivajo tekočino. Popotniki, ki teh skrivnosti ne poznamo, pa se lahko v narodni park Kalahari odpravimo le dobro pripravljeni.

Narodni park Centralni Kalahari je velik za dve in pol Sloveniji, znotraj parka pa res ni ničesar, razen seveda afriških živali. Ob vstopu v narodni park se prijaviš na recepciji, nato pa ostaneš popolnoma sam. Kampi so označeni le z lesenimi tablicami. Parcele za kampiranje sicer imajo stranišča »na štrbunk« ter tuš kabine z vedri za tuše, a vso vodo, tako za pitje kot za umivanje in pomivanje posode, moraš imeti s seboj, ravno tako kot hrano, kurjavo in seveda zadosti goriva za avto. Zaradi tega je potrebno dobro načrtovanje poti, si pa nagrajen z občutkom potovanja po resnični divjini.

Posamezne parcele v kampih so po kilometer ali dva narazen, tako da si vsak večer resnično sam, obdan z živalmi, ponoči pa nebo razsvetli na milijone zvezd. Nočno nebo v Kalahariju, kjer več kot sto kilometrov naokoli ni nobene luči, je resnično nekaj izjemnega. Rimska cesta, ki jo v mestih v Evropi skorajda ne vidimo več, je tam resnično svetel pas, ki teče čez celotno nebo. V Kalahariju živijo številne afriške živali. Zelo pogoste so gazele springbok ter prelepe antilope pasane ali oriksi, ki so tako prilagojene na življenje v puščavi, da lahko preživijo povsem brez vode. Vso tekočino, ki jo potrebujejo za preživetje, dobijo iz rastlin. Tudi vročino izjemno dobro prenašajo. Ljudje in večina živali smo zelo občutljivi za spremembe telesne temperature, pri oriksih pa se lahko ta močno zviša, vse do 45 stopinj Celzija, ne da bi jih to kaj prizadelo. To jim omogoča poseben sistem hlajenja možganov z žilami v nosu, v katerih se kri, ki potuje v možgane, ob dihanju ohladi. Možgani, ki so najbolj občutljiv del telesa, tako ostajajo hladni, telo pa se lahko segreje in ne izgublja vode in energije za ohlajanje. 

 

Antilope in plenilci

Kjer so antilope, so seveda tudi plenilci in v Afriki so to najpogosteje velike mačke. Sami smo v dveh dneh v Kalahariju sicer videli le enega geparda, a vsako jutro smo na naših peščenih parcelah videli sledi mačk, ki so se ponoči sprehodile mimo (a smo jih žal prespali). Po eni parceli so se ponoči sprehajali levi, po drugi pa gepard ali leopard, kot smo ugotovili iz sledi.

Poleg velikih mačk v Kalahariju živijo tudi druge, manjše zveri. Veliko je dolgouhih lisic, v visoki travi se sprehajajo šakali, na drevesih pa seveda posedajo jastrebi. Posebno doživetje pa so lajajoči gekoni, majhni kuščarji, ki se začnejo oglašati ob sončnem zahodu z glasom, nekoliko podobnim oglašanju škržatov na jadranski obali. Njihovo glasno oglašanje ti da občutek, da je puščava okoli tebe oživela, le kako, ni jasno, saj so ti kuščarji zelo sramežljivi in se hitro skrijejo v pesek, če se jim preveč približaš.

Severno od narodnega parka Kalahari je delta reke Okavango. To je eno najbolj zanimivih območij v vsej Afriki. Reka Okavango izvira v Angoli in teče proti jugovzhodu. Pred tisočletji je reka tekla skozi celotno območje današnje Bocvane in se izlivala v reko Limpopo, ki danes razmejuje Bocvano in Južnoafriško republiko. A zaradi geoloških dogajanj v notranjosti zemlje se je na jugu Bocvane dvignilo gričevje, ki je reki Okavango zaprlo pot proti morju. Reka se je najprej razlila v obliki jezera po ogromnem območju današnje Bocvane, nato pa je voda naredila preboj in odtekla iz jezera proti reki Zambezi.

 

Makigadi in Sua

Ostanek ogromnega jezera sta še danes dve veliki posušeni jezeri, Makigadi in Sua. Tudi ti dve jezeri lahko z ustreznim avtomobilom prečkaš in vožnja po ravnem, posušenem blatu je nepozabno doživetje. Belo posušeno blato in ravnina od obzorja do obzorja ponuja izjemne poglede, vsekakor pa ni priporočljivo, da zapuščaš sledi drugih avtomobilov ali da si tu brez dobrega zemljevida in kompasa ali GPS-naprave, saj bi se v nepregledni beli puščavi z lahkoto izgubil.

Na sredini jezera Sua leži otok Kubu, kar pomeni v jeziku domačinov povodni konj. Skalnat otoček sredi posušenega blata je zares videti kot povodni konj, ki spi sredi jezera, le da spi tako dolgo, da so na njem že zrastli številni ogromni opičji kruhovci ali baobabi. Tu je tudi manjši kamp, v katerem lahko prespiš in zjutraj doživiš prekrasen sončni vzhod. Pogled na sonce, ki pokuka na obzorju iz neskončne bele ravnine, je resnično pogled, ki ga nikoli ne pozabiš. Je pa treba biti na posušenem jezeru previden tudi v sušni dobi. Čeprav smo vozili po ustaljeni poti in sledili kolesnicam drugih vozil, se nam je na enem mestu vrhnja plast posušenega blata predrla in pogreznili smo se globoko v mehko blato, ki leži pod plastjo posušenega. Ker so se kolesa zakopala globoko v blato, se nismo mogli sami izkopati, a na srečo sta se mimo pripeljala dva druga avtomobila, ki sta  nas pomagala izvleči. Na takšnih divjih poteh je pomoč drugim popotnikom nekaj povsem samoumevnega, tu ni prostora za sebičnost, vedno moraš biti pripravljen na pomoč komu v težavah, v zameno pa lahko vedno pričakuješ pomoč.

Slonji pesek

Ko premagaš jezero Sua, je idealna točka za prenočevanje kamp Slonji pesek (Elephant sands) v bližini mesta Nata. Kamp ima na sredini jezerce, ki ga številni sloni uporabljajo za pitje. V popoldanskih in večernih urah, ko najpogosteje pijejo, se tako mimo kampa, vsega nekaj metrov od tvojega avtomobila in brez ograje, sprehajajo številni sloni. Ker so navajeni ljudi, jih niti ne zanimamo kaj dosti, nujno pa je paziti, da se jim ne postaviš na pot. Zanimivo je, da ti velikani, težki tudi do štiri tone, hodijo tako tiho, da jih sploh ne slišiš. Imajo dobro uhojene poti, po katerih se stalno gibljejo in jih lahko opaziš kot stezice v travi ali pesku. Takšnih poti se je treba izogibati, saj sloni, čeprav so večino časa miroljubni, uveljavljajo prednost, ki jim pripada zaradi velikosti. Če te srečajo sredi svoje steze, lahko postanejo tudi napadalni.

Več v majski reviji Gea (2020)

  • Dodaj na Twitter
  • Dodaj na MySpace
  • Dodaj na Delicious

Mladinska knjiga Založba d.d.
Slovenska 29
1000 Ljubljana

E-naslov: info@mladinska.com
Telefon: 01 241 30 00

Postanimo prijatelji!

slika slika slika
  

(c) Mladinska knjiga, vse materialne pravice so last Mladinske knjige.