Moj planet

Junij 2019

Moj planet - iz oktobrske številke

Oktobra v Mojem planetu

Uganda

slika

leži na ekvatorju v vzhodni Afriki visoko na osrednji afriški planoti. Obkrožajo jo Sudan, Kenija, Tanzanija, Ruanda in Demokratična republika Kongo. Zaradi visoke nadmorske višine ima ugodno podnebje. Dostopa do morja nima, je pa polna rek in jezer. Na jugovzhodu meji na širno Viktorijino jezero. V nasprotju s splošno predstavo, ki jo imamo o afriških državah, Uganda nima težav z vodnimi viri in ima tudi veliko padavin, zato je zelena in razkošna dežela. Znana je kot biser Afrike in slovi po številnih narodnih parkih. Država je ime dobila po kraljestvu Buganda, ki je zajemalo južni del današnje Ugande, kjer leži tudi prestolnica Kampala. Uganda je po večni kmečka dežela in samozadostno kmetovanje je osnovni način preživetja. Izvaža kavo nafto. V ugandskih gozdovih živi trideset skupin goril in tretjina jih je vajena stika s človekom. Ljudje so prijazni in sproščeni. V družinah je v povprečju po sedem otrok. 
Barbara Vuga

 

Vrtinci

slika

so skrivnostni pojavi, pri katerih snovi začnejo iz neznanega razloga krožiti. Po eni strani so zanimivi, po drugi pa zelo nevarni. Do sedaj so zahtevali že mnogo življenj.  Zračni vrtinec ali tornado je močan nevihtni veter, ki v vrtincu divja po Zemlji. Razteza se od tal do nevihtnega oblaka. Običajno so široki do 100 metrov, v izjemnih primerih pa tudi več sto metrov. Ohranijo se od nekaj minut do nekaj ur, premikajo pa se s hitrostjo približno 55 km/h, največja izmerjena hitrost je kar 240 km/h. Nekateri so tako močni, da s površja posrkajo vse, kar se znajde na njihovi poti – hiše, avtomobile s cest, drevesa … Lahko se pojavijo v nevihtah po vsem svetu, najbolj pogosti pa so v zahodni in Južni Ameriki. Na Jadranskem morju včasih med nevihto nastane zračni vrtinec, ki z morske gladine srka vodo – pravimo mu vodna tromba. Poznamo tudi vodne in ognjene vrtince …
Regina Blagotinšek

 

Navadna krastača

slika

živi v gozdu. Ima širok gobček in velike izbočene oči. Zenica je širok vodoraven trak. Po koži ima bradavice oziroma kraste, po katerih je dobila ime. Iz njih izloča lepljivo belkasto tekočino, ki odvrača druge živali. Njena obramba pred plenilci ne odvrne vseh – belouške tekočina ne moti. Rade jih imajo tudi nekatere plenilske ptice, ki olupijo kožo in pojedo samo meso. Zgodaj spomladi  se samice se odpravijo proti ribnikom in kalom, samci pa jih čakajo, da se jim povzpnejo na hrbet. Samec se tesno oprime samice in samica ga vso pot nese na hrbtu. Na njeno srečo je samec dvakrat manjši od nje. Do težav pride, ko si isto samičko izbereta dva ali več samcev. Takrat nastane pravi boj z brcanjem in prerivanjem. Uporabijo še en način reševanja sporov – oglašanje. Samci lahko z močjo in tonom oglašanja pokažejo, kako veliki so, ter s tem zastrašijo tekmece. Na desetine takšnih parov koraka skozi gozd, da listje šumi pod številnimi nožicami. Po gozdu potujejo, dokler ne pridejo do vode. Krastače prepoznajo ribnike, v katerih so mrestile, in se vanje vračajo vsako leto. To je lahko manjše jezero, ribnik, celo malo večji kal. Hladna voda jih ne moti. Krastače dobro plavajo ter se ob nevarnosti potopijo in nekaj časa ostanejo na dnu. Samica v vodo spušča jajčeca, samec pa jih oplojuje in se je še vedno trdno oklepa. To lahko traja ves dan in ribnik se hitro napolni z želatinastimi trakovi, v katerih so temna, kroglasta jajčeca. Ti trakovi so dolgi tudi do pet m in lahko vsebujejo 6000 jajčec … 


 

slika

Mladinska knjiga Založba d.d.
Slovenska 29
1000 Ljubljana

E-naslov: info@mladinska.com
Telefon: 01 241 30 00

Postanimo prijatelji!

slika slika slika
  

(c) Mladinska knjiga, vse materialne pravice so last Mladinske knjige.