David Diop, gost slovenskega knjižnega sejma

Pogovor, ki ga je priredil Francoski inštitut v Sloveniji v sodelovanju z Mladinsko knjigo in Filozofsko fakulteto Univerze v Ljubljani, je vodila Katja Zakrajšek, avtorica spremne besede, sodelovale pa so tudi študentke francoskega jezika Filozofske fakultete v Ljubljani. David Diop je za ta roman med drugim prejel Goncourtovo nagrado dijakov 2018 in Goncourtovo nagrado 2019 po izboru slovenskih študentov.

Oglejte si posnetek pogovora:

David Diop v izjemnem romanu o vojni blaznosti in absurdnosti, prikazani skozi oči enega od številnih kolonialnih vojakov, ki so se borili v prvi svetovni vojni, odstira pozabljeno poglavje evropske zgodovine – udeležbo afriških vojakov v bojih v Evropi. 

Dogajanje je postavljeno v čas prve svetovne vojne. Alfa Ndiaye skupaj z najboljšim prijateljem iz rodnega Senegala preživlja dneve vkopan v jarke, sredi bojnega polja, na strani francoskih bojnih sil. Ko prijatelja v bitki hudo ranijo, mu Ndiaye ne more izpolniti želje in ga odrešiti smrtnih muk. Alfa ne more ubiti svojega brata, ubijanje je greh, norost, ki jo odklanja … vse dokler prijatelj ne umre.

Iz spremne besede Katje Zakrajšek: "To je vojna, ki vsevprek seje pohabo in smrt kot debela rdeča zrna s kovinskega neba, da preobrne zemljo in telesa, da se njihova notranjščina znajde zunaj, in po bojišču raztresa drobovje in ude. Sredi tega vseuničujočega nasilja pa se kot problem izkaže tako rekoč butično nasilje, ki ga Alfa izvaja na lastno pest in na način, ki mu ni bil zaukazan. "Tvoj način vojskovanja je malo preveč divjaški," mu očita stotnik. (...) In vendar Alfa v bistvu ni storil drugega, kakor da je z gesto ironične nadidentifikacije do konca sprejel igro divjaštva, ki jo v tej vojni pravzaprav zahtevajo od njega." 

"Roman se izteče z bajko iz Alfovega in Madembovega otroštva. V njej se, ko se čarodejevo podzemno kraljestvo dvigne v sončavo, še zadnjikrat v romanu pojavi motiv zemlje, katere notranjščina se je znašla zunaj. O docela neranjenem telesu ali deželi, pravi bajka, ni mogoče povedati ničesar, brez brazgotin ju niti imenovati ni mogoče. Kakšna je tedaj vez med brazgotino, spominom in zgodbo? Kaj privre na dan, ko se zabrazgotinjeno tkivo znova raztrga?"