Oprani možgani

Kupujemo si užitke, da bi se osrečili. Kaj pa, če ti užitki, ki so jih očitno izumili in jih tržijo z namenom, da bi povečevali vašo srečo, v resnici počnejo prav nasprotno? Kaj, če vas v resnici delajo nesrečne? Kaj, če dejansko spreminjajo vaše možgane in iz vas pravzaprav izsesavajo srečo?

Kako je mogoče, da smo ljudje v 21. stoletju bolj nesrečni, osamljeni, bolni in z različnimi snovmi bolj zasvojeni kot kadarkoli prej? Morda zato, ker skušamo zadovoljstvo kupiti – pri tem pa tragično zamenjujemo pojma sreča in ugodje? Korporacije prodajajo užitek v prikritih oblikah ter si manejo roke ob dobičku, potrošniki pa ne vemo, da se vse skupaj začne in konča v možganih. Tam so dejavni živčni prenašalci kot serotonin (sreča) in dopamin (vznemirjenje) ter hormoni kot kortizol (stres), ki krojijo naše počutje, zdravje in samopodobo ne glede na to, kateri zunanji dejavniki jih sprožajo.

Prav nič boljšega ni za vaše zdravje, za vaše dobro počutje, za vašo uspešnost, za vaš ponos nad doseženim, za vaš občutek povezanosti, pa seveda za zdravje in srečo vaše družine kot to, da kuhate sami in pripravljeno hrano pojeste v krogu najbližjih.

O avtorju

Dr. Robert H. Lustig (roj. 1957) je priznan ameriški pediater endokrinolog in profesor na Univerzi v Kaliforniji v San Franciscu, specialist za nevroendokrinologijo in otroško debelost. Je tudi direktor tamkajšnjega programa WATCH (Weight Assessment for Teen and Child Health) ter predsednik in soustanovitelj neprofitnega Inštituta za odgovorno prehrano.

Kot zagovornik zdravega načina življenja in nasprotnik čezmerne uporabe sladkorja v industrijsko predelani hrani je pripravil številne strokovne članke in javna predavanja; na YouTubu objavljeni posnetek Sugar: The Bitter Truth (30. julija 2009) na kanalu UCTV je dosegel viralne razsežnosti.

O zdravstvenih izzivih in ustreznih rešitvah piše v več knjigah. V slovenščino je prevedena Mastna laž: grenka resnica o sladkorju (UMco, 2014).
 

Iz knjige

Užitek in sreča sta podobna, saj imamo ob obeh prijetne občutke. V preteklih štiridesetih letih smo bili priča dvojni epidemiji negativnih skrajnosti, ki sta napadli ti čustvi: zasvojenost (zaradi preveč užitka) in depresija (zaradi nezadostne sreče). Hkrati je v teh štirih desetletjih naše poznavanje delovanja možganov tako napredovalo, da lahko zdaj ti čustvi razločimo in analiziramo celo na biokemični ravni. 

Ali je do vse pogostejše zasvojenosti in depresije med ljudmi prišlo po naravni poti? Imata oba pojava morda kakšne skupne točke? Sta morda povsem ločena? Brez vplivov od zunaj? Ali pa je temu botroval kakšen zunanji pritisk? Čemu ali, bolje, komu je treba pripisati krivdo, da je v moderno družbo vstopila takšna "nova normalnost"? Kaj, če je bila celotna zahodna civilizacija podvržena pranju možganov, in sicer z enim samim namenom: zaradi bogatenja peščice na račun množic? In kaj, če se sploh ne zavedate, da so vam shekali možgane?