Z uredniške delavnice Cankarjeve založbe

Jubilejno leto zbirke Moderni klasiki

Zbirki Moderni klasiki, ki letos praznuje 20-letnico izhajanja, sta se pridružila dva nova avtorja: Nobelov nagrajenec Patric Modiano z razvojnim romanom Speči spomini in  eden najpomembnejših sodobnih nizozemskih pisateljev Arnon Grunberg z romanom Dobri možje.  
 

Speči spomini

Speči spomini so odličen primer tiste »umetnosti spominjanja«, s katero se je Modiano vpisal med Nobelove nagrajence za književnost, in berejo se lahko kot razvojni roman, kot pripoved o »vzgoji srca« ali kot vznemirljivo razmišljanje o ponavljanjih, »večnih vračanjih« v življenju in v literaturi. K temeljitemu vpogledu v življenje in delo francoskega modernega klasika v tej izdaji pripomore tudi izčrpna spremna beseda Janeza Pipana.

To je že deseta knjiga nobelovca Patricka Modianoja v slovenščini, nazadnje so pri Mladinski knjigi izšli trije njegovi romani Nočna nezgoda (2015), Da se ne izgubiš tu okrog (2017) in Pasja pomlad (2018), vse tri je, tako kot Speče spomine, prevedel izjemni Aleš Berger.

Izjava prevajalca Aleša Bergerja: Kot je v svoji izčrpni spremni besedi zapisal Janez Pipan: »Modianojevi Speči spomini (Souvenirs dormants, 2017) so od prve do zadnje strani popis zagatnega, strahov, negotovosti in nemira polnega življenja.« Gre za fragmentaren roman o šestih ženskah, roman spominov na srečanja z njimi, ki so tako ali drugače zaznamovala življenje pripovedovalca Jeana D., Modianojevega literarnega dvojnika. Delo s svojo strukturo deluje kot nekakšna detektivka oziroma roman noir, v tipični avtorjevi maniri pa gre za »nenehno prepletanje in povezovanje realnega in izmišljenega življenja, resničnosti in sanj, fikcije in zgodovine«. 

Dobri možje

Genieka Janowskega vsi kličejo Poljak, toda njegova identiteta ima samo tri središča: je gasilec, mož in oče. Tako profesionalno kot zasebno se trudi izpolniti svoje vloge in zadovoljiti pričakovanja drugih. V četi C je timski igralec, z razumevanjem sprejema zbadanja in šale; sinu, ki je tih in brez prijateljev, izpolni željo in mu priskrbi ponija; dobro skuša izpolnjevati tudi svoje zakonske dolžnosti. Predvsem pa se neizmerno trudi ljubiti. A kot se rado zgodi v življenju dobrih ljudi, mu tla spodnese pretresljiva tragedija in ljubezen zanj nenadoma postane bolečina. Po usodnem dogodku ga v iskanju smisla pot vodi od spokorništva v kurniku do snubljenja v Ukrajini. Bralec Poljaku sledi v nepričakovane smeri in nenavadne situacije, med posebneže in slehernike, pri tem pa roman obema zastavlja na videz preprosto, a ključno vprašanje: kaj pomeni biti dober mož in človek? Razgibana pripoved, ki svoj hipnotični ritem ustvarja z neskončnimi priredji in ponavljanji, počasi gradi napetost, ki je skoraj neopazna, nelagodje, ki ga ne znamo neposredno imenovati, vse do silovitega zaključka.

Izjava prevajalke Mateje Seliškar Kenda: »Romani Arnona Grunberga, enega največjih sodobnih nizozemskih prozaistov, so običajno napeta mešanica groteske in trilerja, v katerih avtor hibe svojih junakov razkriva brez zadržkov in nemalokrat kruto. To velja tudi za osrednjega junaka romana Dobri možje, v katerem na secirno mizo položi nizozemskega gasilca poljskih korenin in se kruto poigra z njegovo usodo. Med prebolevanjem družinske tragedije junak s svojimi nepremišljenimi ravnanji namreč nehote drvi v pogubo, prek njegove zgodbe pa Grunberg razgalja tudi zelo aktualne probleme in grehe sodobne (zahodne) družbe. S hipnotičnim slogom nenehnih ponavljanj komaj opazno stopnjuje napetost, ki jo kot senca spremlja zla slutnja, ter naposled pripoved o neuspehu, krivdi in človekovem iskanju ljubezni spretno pripelje do pretresljivega konca, ki bralcu razkrije vse razsežnosti tega kompleksnega romana.«     

Najst, zbirka za najstnike in tudi starejše bralce 

V zbirki Najst, katere vrhunska dela in avtorje prebirajo tako najstniki kot tudi starejši bralci, sta izšla dva prvenca: Bridkost je stvar s peresi Maxa Porterja in Tigrovo mleko nemške pisateljice Stefanie de Velasco.
 

Bridkost je stvar s peresi 

Max Porter (1981) je angleški pisatelj, prej knjigarnar in urednik. Njegov drugi roman z naslovom Lanny je izšel lani in bil nominiran za bookerja. 

Bridkost je stvar s peresi je neverjeten prvenec, deloma novela, deloma pravljica, deloma esej o izgubi. Napisan z liričnim slogom, ki iz proze z lahkoto prehaja v poezijo ali skoraj dramske dele in iz čustveno pretresljivih odlomkov v tople, duhovite povedi. Knjiga o smrti, izgubi, žalosti in tolažbi, ki jo najdemo v ljubezni in umetnosti – in obenem knjiga, ki dokazuje, da sta ljubezen in umetnost včasih sinonima.
Po tragični smrti žene oče ostane sam z dvema sinovoma. Njihovo londonsko stanovanje polnijo globoka žalost, nejevera in praznina. Tedaj pa se k njim naseli Vrana, »sentimentalna ptica«, ki jo je k njim priklicala izguba in ki se nameni ostati z njimi, vse dokler se njihova rana ne bo začela celiti … 

Knjigo Bridkost je stvar s peresi bomo podrobneje predstavili na literarnem pogovoru s prevajalko Anjo Golob in urednikom knjige Aljošo Harlamovom, ki ga pripravljamo skupaj z Vodnikovo domačijo v Ljubljani. Dogodek si bo mogoče v prenosu v živo ogledati na spletnih omrežjih 4. marca ob 19h. 

Avtorjev pozdrav slovenskim bralcem:

Tigrovo mleko

Stefanie de Velasco (1978) je nemška pisateljica s španskimi koreninami. Njen prvenec Tigrovo mleko je naletel na odličen sprejem tako pri bralcih kot pri kritikih. De Velasco je pisateljica hitrega tempa, eksplozivnega stila, z izrednim posluhom za sodobni govor najstnikov in z hipnotičnim vizualnim načinom pisanja. 
14-letnici Nini in Jameelah se brezdelno potikata po poletnem Berlinu; govorita v svojem jeziku, kadita, se norčujeta iz mimoidočih, kradeta po trgovinah, za pogum pa pijeta tigrovo mleko: mešanico, sestavljeno iz mleka, soka marakuje in brendija. Nini je blondinka, priljubljena pri vrstnikih, nekoliko počasnejša, Jameelah, iraška begunka, pa brihtna punca, ki se v Nemčiji počuti doma in si želi postati državljanka. Toda to poletje se bo njun svet postavil na glavo in morali bosta sprejeti težke odločitve in mimogrede še odrasti.

Prevajalka Tina Štrancar pravi, da »gre za crossover roman, ki ga na dušek preberejo tudi odrasli.«

Iz zbirke nagrajencev festivala Vilenica
 

Naslov 

Dragan Velikić (1953) je eden najprepoznavnejših srbskih pisateljev. Za svoje prozno delo je prejel številne mednarodne nagrade, nazadnje lani nagrado vilenica. V slovenščini je že izšlo sedem njegovih knjig, pet romanov, nazadnje Preiskovalec (2018), in dve zbirki esejev. 

Na srednjeevropskem zemljevidu Velikićeve literature se je Beograd pogosto pojavljal, v romanu Naslov pa je prestolnica Srbije glavna in tragična oseba. Sprehajajoč se po ulicah mesta protagonist Vladan Todorović, uslužbenec Poštnega muzeja, sestavlja svoje »zapise tesnobe«, svojevrsten dosje Beograda in sebe kot Beograjčana, in z njim bralec potuje po mestu v različnih fazah uničenja, od turških časov do danes, ter odkriva vzroke za stanje duha beograjske in srbske družbe, od kod ta občutek počasnega propadanja. Gre za odkrito angažirano delo o sodobnosti Srbije, ki se je znašla na »evropski deponiji«; posvetilo mestu, ki ga Velikić ne opisuje, ampak ga gradi; mestu, ki je sestavljeno iz zgodovinskih plasti, anekdot oziroma citatov tujih življenj. 

Izjava prevajalke Đurđe Strsoglavec: Vladan, protagonist romana Naslov, nas vodi po Beogradu različnih časov. Od keltskega plemena, ki je ob sotočju Save in Donave na vzpetini Kalemegdana postavilo mesto Singidun, prek tistih, ki so ga poimenovali Singidunum, Alba Graeca, Beli grad, Dar Al Džihad, Belgrat, Fehérvár, do sedanjosti, v kateri se uresničujejo faraonske sanje razbojniške druščine, največji gradbeni podvig oblasti: Beograd na vodi. Roman Naslov, ki mu je avtor dodal podnaslov Beograjski roman, je gosta mreža, palimpsest, ki bralcu ne privošči oddiha, kolesje se neusmiljeno vrti v vse smeri časa in prostora, tudi tja in tedaj, ko je bila njun sestavni del sedanja Slovenija. Poleg tega zna biti marsikomu za hip toplo pri srcu, ko bo prebral besede, ki jih je Dragan Velikić pripisal svoji literarni osebi: »Dobro ve, v kakšni državi živi. Srbija ni Švica. Žal tudi Slovenija ni.« Kakor Vladan beremo Beograd kot knjigo. Na tem potovanju se zgodi veliko smrti in veliko ljubezni – za eno, najpomembnejšo v življenju dokumentarista Vladana, poskrbi sedanji kaos na področju vzdrževanja  beograjskih večstanovanjskih hiš.
Velikićev Naslov je neprizanesljiv do skorumpirane in razbojniške oblasti, do ideoloških spreobrnjencev, do sprevračanja zgodovine, do zamolčevanja, do zaslepljevanja, do tistih, ki na volitvah glasujejo za globoko temo, do molčavcev in dvigovalcev rok, ki mislijo – če že kaj mislijo – samo na lastno korist; »ubogi v duhu razkrojijo vsako ideologijo, vsak sistem zaradi majhne, bedne koristi, zaradi svoje riti in želodca«. Nekam znano, ne res?«

Iz zbirke Bralna znamenja

Bralna znamenja so zbirka knjig za vse, ki se ukvarjajo s knjigami in imajo radi knjige. V njej objavljamo knjige s področij založništva, knjigotrštva in knjigarstva. 
 

Bralec, vrni se domov: beroči možgani v digitalnem svetu

Knjiga Bralec vrni se domov premišlja našo spremenjeno zmožnost kritičnega razmišljanja in sočutja, ko v času tehnoloških sprememb postajamo vedno bolj odvisni od digitalnih tehnologij. Sestavljena je iz niza pisem, ki se poglabljajo v možganske preobrazbe, nastajajoče ob prilagajanju digitalnim medijem. V svojem pisanju avtorica povezuje nevroznanost, literaturo, izobraževanje, tehnologijo in filozofijo v celostno pričevanje o našem času in svetu ter združuje zgodovinska, literarna in znanstvena dejstva s prigodami in anekdotami iz vsakdana. Izzivalno branje nam ponuja smernice za bolj brezskrbno pot v digitalno prihodnost.

Maryanne Wolf (1950) je ena ključnih preiskovalk pismenosti na svetu. Njene knjige Proust and the Squid: The Story and Science of the Reading Brain (2007), Dyslexia, Fluency, and the Brain (2001), Tales of Literacy for the 21st Century (2016) in Reader, Come Home: The Reading Brain in a Digital World (2018) so obvezno branje za vsakogar, ki se ukvarja z branjem, zlasti branjem z digitalnih medijev.

Izvirno leposlovje z dvema novima avtorjema 
 

Iz jezika, ki ga ni

Fabjan Hafner (1966–2016) je bil literarni zgodovinar, prevajalec in pesnik. Rodil se je v Celovcu, kjer je obiskoval tudi gimnazijo, študiral pa nemško filologijo in slavistiko v Gradcu. V letih 1990–2007 je bil zaposlen na tamkajšnjem univerzitetnem inštitutu za prevajalstvo, med 1992–1997 pa je delal tudi kot avstrijski lektor za nemščino na ljubljanski univerzi. Pozneje je poučeval tudi še na univerzi v Celovcu, leta 2006 pa doktoriral z disertacijo z naslovom Odsotnost drugega: Slovenija, Slovenci in slovensko v delu Petra Handkeja. Pisal je v obeh koroških deželnih jezikih in sodeloval v uredništvu revije Mladje. 
Hafner je v nemško govorečem prostoru veljal za nesporno avtoriteto na področju literarnega prevajanja in za izjemnega poznavalca Slovenije, Koroške in njune književnosti v obeh jezikih, s katero se je ukvarjal tudi na literarnem inštitutu Roberta Musila v Celovcu. Med številnimi prevodi iz slovenščine so mdr. dela Florjana Lipuša, Draga Jančarja, Tomaža Šalamuna, Daneta Zajca, Maruše Krese in Maje Vidmar. Za svoje delo je prejel številna priznanja, med drugim Petrarkovo nagrado (1990), avstrijsko državno priznanje za književno prevajanje (2007), nagrado za evropsko poezijo mesta Münster (2007), leta 2014 pa mu je Društvo slovenskih književnih prevajalcev podelilo Lavrinovo diplomo, priznanje za prispevek na področju posredovanja slovenske književnosti v druge jezikovne kulture. 
Od leta 2017 Goethe-Institut Ljubljana, Literarisches Colloquium Berlin (LCB) in Musil-Institut podeljujejo Nagrado Fabjana Hafnerja, ki izmenično nagrajuje izjemen prevod iz nemškega v slovenski jezik ter iz slovenskega v nemški jezik.

Iz jezika, ki ga ni prinaša v eni knjigi vse Hafnerjeve slovenske pesmi, iz (večjezičnih) zbirk, zbornikov in antologij: Indigo (1988), Gelichter + Lichtes: Gedichte (1991), Brezročno govorjenje (2001), Lukavi - zarečeni kruh (2006), Vodi me, voda (2007) in Prve in zadnje pesmi (Erste und letzte Gedichte, 2020), ter revijalno objavljene in doslej še neizdane slovenske pesmi.

Čebelja družina

Rdeča nit sedmih zgodb so obredi oziroma stari običaji, značilni za slovensko kulturo, ki pa so prestavljeni v drug kontekst ali drug, sodoben čas, kjer pridobijo novo vlogo in podobo. V ospredju je tematika družine, bodisi neuresničene (Jabolkosnedka), bodisi združene in nato ločene zaradi življenjskih okoliščin (Rdeči petelin), bodisi takšne, ki bi lahko v drugačnih okoliščinah postala resnična (Čebelja družina). Z izjemo ene, ki daje zbirki naslov in se dogaja v določenem obdobju v zgodovini, se vse zgodbe dogajajo v sedanjem času, hkrati pa zaradi obredov in atmosfere učinkujejo brezčasno. Anja Mugerli nas z jezikovno virtuoznostjo vplete v svet, ki ga ne poznamo, pa čeprav v njem živimo. V njem nenehoma prehajamo meje, jezikovne, kulturne, politične, geografske, pa tudi tiste med resničnostjo in nezavednim.

Anja Mugerli (1984) je diplomirala iz slovenistike in magistrirala iz uprizoritvenih študij in kreativnega pisanja. Objavila je zbirko kratkih zgodb Zeleni fotelj (2015) in roman Spovin (2017). 

Predstavitveni video avtorice knjige Čebelja družina

Knjižna dela so izšla v okviru knjižnega programa, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.