V času, ko so trgovine zaprte, lahko našo ponudbo varno in udobno nakupujete prek spleta, telefona ali elektronske pošte. Preverite.

Odraščanje_PIL

Darila!

Ne vem, če ste opazili, ampak zadnje čase nisem nič pisala o Luki.

Seveda ne zato, ker bi kaj manj razmišljala o njem kot običajno – to mi je postalo že tako vsakdanje kot nutela na kruhu ali dihanje –, samo nekako nisem vedela, kaj naj sploh povem.

Tisti dober mesec, kolikor smo hodili v šolo, sva sedela skupaj in mislim, da nikoli nisem manj vedela, kaj se dogaja pri pouku – čeprav je bilo že nekajkrat pred tem nevarno kritično. Tako je po svoje kar sreča, da imamo zdaj šolo na daljavo, ker bom mogoče celo izdelala razred. Samo kaj, ko se zaradi tega ne počutim čisto nič olajšano, temveč kvečjemu ogoljufano. Nekako tako, kot če bi mi Božiček prišepnil, da ima zame najbolj noro darilo, kar jih obstaja, potem bi pa izvedela, da letos ne bo božiča. Razumete? Lahko bi sedela ob Luki, ampak ne morem. In to se mi zdi krivično.

Na srečo se z Luko še vedno slišiva po Vibru, Messengerju in Zoomu in včasih, ko je snov ekstra dolgočasna, mi med uro kaj napiše v zasebno sporočilo, na primer 'beda' ali 'zeh'. Takrat se počutim zelo posebno in sem dobre volje še ves dan. (Ti besedi sem si tudi napisala na steno, in ko ju zjutraj zagledam, se lažje spraskam s postelje.) Jasno pa 'beda' in 'zeh' nista isto, kot če šest ur sediš zraven najlepšega fanta na svetu in si beliš glavo, kako bi se ga dotaknil, tako da on ne bi opazil ali da bi se zdelo naključno.

Poleg tega ljudje po Zoomu ne dišijo in ne naelektrijo zraka okoli sebe, zato si moram zdaj te reči samo predstavljati. Veste, koliko energije mi to pobere?! (Potem pa vi razlagajte mami, zakaj nisem imela časa dokončati matematične naloge …)
 

Darila za vse …

Ampak no, bolj ko so se bližali prazniki, težje sem se delala, da Luka ne obstaja. Saj veste, da je zmeraj zelo pomembno, komu boš kaj podaril in kdo bo kaj podaril tebi, pa s kom boš preživel nekaj čarobnih trenutkov v dolgih, okrašenih nočeh – in poleg tega že od nekdaj sanjam, da bi se navada poljubljanja pod belo omelo vendarle prijela tudi v naših krajih, ne le tam čez lužo.

(Seveda v sanjah pod to rastlino zmeraj objemam Luko. V resničnem življenju bi se – z mojo srečo – najbrž nad mojim mozoljastim čelom prej znašla takrat, ko bi me zoprni Robi zabadal s šestilom in bi potem hotel, da se približam njegovemu gnilemu zadahu, ali pa bi mi bingljala nad osamljeno glavo, medtem ko bi se smilila sama sebi, da mi še parazit z belimi bradavicami noče rešiti ljubezenskega življenja.)

In menda niti korona ne more uničiti bistva praznikov, božičnega čudeža?! Kajti vsem je jasno, da se okoli božiča dogajajo čarovnije, da takrat nemogoče postane mogoče, in prav bi bilo, da se to nikoli ne bi spremenilo, niti takrat ne, ko je vse postavljeno na glavo zaradi virusa, ki mu je malo mar za praznike. (Če drugega ne, bi že to bil čudež.) 

Tuhtala sem torej, kaj bi z darilci za prijatelje, in če obdarujem prijatelje, moram jasno tudi Luko. Saj je moj prijatelj, ne? (Prosim, recite, da ja. Ker če bi kdo spregledal, da mi je všeč, bi me pobralo od sramu. Če pa bi rekli, da mu dol visi zame, bi se itak pobrala kar sama.) Naredila sem torej seznam: mami, oči, babici in dedka. To je družina. (Enkrat sem po pomoti bleknila, da so samoumevni, in so bili užaljeni, zato zdaj dobijo svoj seznam.) Potem: Polona, Klara Jasna, Ana, Nika … Luka. To so moji prijatelji (khm).

In mogoče še učiteljica, ker se je letos res potrudila s poukom na daljavo, čeprav ji ni bilo lahko (še lani nam je dajala na roko napisane teste, ker se je bala računalnika, letos pa zoomira, kot bi se rodila z miško v roki). Ne smem pozabiti niti na učiteljico v glasbeni, ona bo dobila zamaške za ušesa. 
 

… Ampak kaj podariti?

Tako, to je bil lažji del. Imena ljudi, ki jih bom osrečila, bi lahko pisala do onemoglosti (škoda, ker to ni poklic!), saj si zraven predstavljam njihove zadovoljne obraze, ko odpirajo paketke, in sem srečna tudi jaz. Ampak vsebina teh paketkov, no, to je pa ta težji del. Letos je bilo izbiranje daril še prav poseben izziv, saj me ni oviralo le to, da imam prazen hranilnik, ker sem žepnino porabila za res veliko sladoleda; če sem iskrena, tega, da sem suha (to se samo tako reče – od karantene imam najmanj sto kil več), niti nisem opazila.

Večji problem je bil, da mi mami sploh ni pustila v trgovino, kjer bi lahko zapravila drobiž, češ da tam name prežijo zlobni bacili, ki komaj čakajo, da se nalepijo na moj sluz. Hočem reči, na sluznico v nosu in ustih ali kamor pač leze ta golazen. In če ne moreš v trgovino – kako boš potem kupil kakršnokoli darilo?! Bingo, nikakor. To je jasno celo mojemu praznemu hranilniku. Zato sem se morala znajti drugače.

Najprej sem brskala po spletu in gledala vlogerje, ki znajo iz kapljice lepila in odpadne embalaže izdelati čudovit nakit ali vesoljsko ladjo. Videti je bilo strašno navdihujoče – in simpel kot pašteta. Ampak ko sem iz pokrovčkov še sama poskušala izdelati ogrlico, so se mi prsti zalepili na vrvico, pokrovčki pa na kuhinjsko mizo, tako da sem konce niti še celo popoldne namakala v juho in kakav, mami pa so se na službenih dokumentih poznali ostanki jogurta in kaplje hruškovega soka. (Blazno me je nadrla. Zdaj je čisto hripava in po mojem ji ne bodo dovolili od doma, dokler spet ne pride na dober glas, ker je to eden od simptomov sajvestečesa.) 

Hitro sem sklenila, da domač nakit odpade. Umetelne škatlice, okraski za oblačila in božične kroglice prav tako, na vesoljsko ladjo nisem niti pomislila. Sem pač štor, kar zadeva ročne spretnosti, in najbrž bi lahko imela namesto prstov tudi vrvice, pa ne bi bilo razlike. Zagotovo bi se mi zapletle tako, da bi spominjale na zavozlano črevo in ne recimo na zapestnico prijateljstva ali okrasni makrame. 

Na žalost pa je to pomenilo tudi, da sem bila še vedno brez darila. Razmišljala sem, kaj mi gre dobro od rok, in se spomnila, da najučinkoviteje jem. Ena in ena je dala tri, pa sem pomislila tudi, da bi zaradi tega morda znala kaj speči. (Kuhanje in jedenje se mi zdita dve plati istega kovanca.) Pobrskala sem po maminih kuharskih knjigah, poiskala recepte za jedi, ki so bile videti sladke in slastne, in se lotila dela.

Vam je že kdo povedal, da so fotografije v kuharskih knjigah računalniško obdelane? Morajo biti, ker če vprašate mene, je znanstvena fantastika, da bi bili resnični piškoti lahko tako lepi kot na sliki. Gotovo obstaja kak fizikalni zakon, ki testu preprečuje, da bi se gladko razvaljalo in oblikovalo v popolno zvezdo, kajti moje zvezdice so bile podobne kvečjemu invalidnim hobotnicam, srčki pa jelenjim kakcem.

(Slednje mogoče tudi zaradi temno rjave barve. Ravno ko bi jih morala vzeti iz pečice, mi je namreč pocingljal telefon, in ker sem mislila, da mi piše Luka, sem pozabila na uro in stekla pogledat in … Ne samo, da sporočilo ni bilo od Luke, ampak neka brezvezna verižna reč (če tega v petih minutah ne pošlješ osmim prijateljem, te bo naslednjih deset let spremljala nesreča) – tudi piškotom je medtem uspelo skoraj povsem poogleneti in sem jih lahko rešila samo tako, da sem jih utopila v nuteli. Okus torej ni bil čisto za odmet … toda za darilo pač niso bili in sem vse pojedla sama.)
 

Nekaj osebnega

Precej obupana sem že bila, priznam. Bližal se je božični večer, meni se pa še zmeraj ni niti sanjalo, s čim naj razveselim prijatelje … in njega. Menda se ljubezni ne izkazuje z oglenimi kakci?! Ma, da bi se zemlja odprla in me pogoltnila.

»Najlepše je, ko ljudem, ki jih imamo radi, podarimo delček sebe,« je rekla mami, ko je videla, da se vlečem po hiši kot koronski smrkelj. 

Zagodrnjala sem: »Kot da koga zanimajo moje ledvice ali mandeljni.« (Kolikor vem, brez teh organov lahko živiš, glede drugih nisem čisto prepričana.)  

Mami se je zakrohotala: »Buča! Nisem tako mislila. Hotela sem reči, da poišči nekaj svojega – kakšno stvar, ki je ne potrebuješ več, ali kakšno misel, ki jo lahko ubesediš ali narišeš. Bolj ko je darilo osebno, več pomeni.«

Zavila sem z očmi. Kot da ne ve, da imam likovno tri. Ampak stvar, ki je ne potrebujem, in beseda ali dve … To bi pa šlo! Brž sem pobrskala po šatulji z nakitom, pisalni mizi in knjižnih policah ter pripravila paketke. Polona bo dobila zvezek z žogami, ki mi nikoli ni bil preveč všeč, njej pa bo pisan na kožo. Klari Jasni sem zavila ogrlico, ki je že dolgo nisem nosila. Ani bom podarila knjigo, ki sem jo že prebrala, Niki pa majico, ki mi je bila premajhna že, ko jo je babi kupila, a mi je mami ni pustila vrniti, češ da bom izpadla nehvaležna; Nika je drobna in ji bo prav. Vsem sem tudi napisala čestitke.

Tako mi je ostal samo še Luka. Dolgo sem tuhtala, kaj naj mu dam, da bo posebno, ampak obenem ne preveč. Res ne bi hotela, da bi mu bilo nerodno in bi me spet ignoriral. Toda potem me je dva dni pred božičem vendarle presvetlilo, kot nekakšen božanski navdih, in nenadoma sem vedela. Jasno! Sem se treščila po glavi. Če tole ne bo super!
 

Čudež

Na božični večer sem kot Božičkov škrat odnesla lepo ovito škatlico, v katero sem projicirala vsa svoja hrepeneča čustva, pred Lukova vrata. Ravno sem stopila na njihovo dovozno pot, ko je telefon naredil 'cin'. Zeblo me je, in če bi hotela pogledati, kaj je, bi morala sneti rokavice, zato sem odhitela dalje. Sporočilo bo že počakalo – božič pa ne! Odložila sem paket s skrbno izpisanim imenom in stekla proti domu. Srce mi je razbijalo, da se ga je slišalo do severnega tečaja. Doma sem potem še kako uro lovila sapo – malo zaradi teka in malo zaradi živcev – in šele pladenj cimetovih polžkov mi je povrnil dušni mir. 

Tako sem se šele mnogo, mnogo pozneje spomnila, da me v spletnem svetu čaka nekaj neprebranega. Podrsala sem po zaslonu, pritisnila odpri in …

Poglej pred vrata.

Spet mi je zastala sapa. Ha?! mi je šinilo skozi trepetajoče misli.

Zdirjala sem po stopnicah, odklenila in napenjala oči, dokler nisem na dnu stopnišča zagledala darilne vrečke. Kar v copatah in majčki sem planila ponjo in na njej prebrala svoje ime. Urška. Teh petih črk se nisem še nikoli tako razveselila. 

V vrečki je bila čokolada, zraven čokolade pa čestitka. Vesele praznike, sošolka. (Brez vejice, s kakšno črko več ali manj, ampak saj razumete.)

Nasmehnila sem se. V tistem, ko sem jaz tekla v sosednjo ulico, je nekdo obiskal mene. In medtem ko sem jaz odvijala čokolado, je najbrž nekaj ulic stran nekdo odpiral paket, v katerem je bila – radirka. Ležala je na sporočilu: Zmeraj si si jo sposojal od mene, zdaj ko je korona, si je pa ne moreš – zato ti podarim to najino radirko, da boš vedel, da lahko računaš name, tudi če me ni ob tebi. Vesel božič in lepo praznuj!

Tiste čokolade seveda nisem pojedla. Dala sem jo pod blazino, ker me opominja, da je vredno sanjati. Poleg tega pa je moj edini stvarni dokaz, da božični čudeži res so! 

 

Članek je bil objavljen v reviji PIL

PIL je mesečna revija, ki združuje vse, kar najstnike najbolj zanima, jim pomaga skozi najstniška leta, jih zabava in jim širi obzorja.
Več o reviji > 

Pil, december 2020
Revija PIL

Naročniki na dom prejmete 15 % popusta in brezplačno kodo za celoleten dostop do izbranih nalog na interaktivnem portalu Učimse.com.

Menu