Kakovostne zvočnice in e-knjige na: logo

Kakovostne zvočnice in e-knjige na: logo

Piki Jakob

Kako nam Piki Jakob pomaga vzgajati

V vsakdanjiku je veliko situacij, ko lahko staršem na pomoč priskoči legendarni Piki Jakob. 

Pravzaprav je naslov tega zapisa popolnoma napačen.

Odlični slikanici Moj prijatelj Piki Jakob mojstra Kajetana Koviča in legendarne Jelke Reichman bi naredili strašansko krivico, če bi jo opisali kot »vzgojno«, če si pod tem predstavljamo strogo žuganje z dvignjenim kazalcem, suhoparno pridiganje in basensko izražene nauke.
 

Brez žuganja in pridiganja

Čudovite zgodbice plišastega medveda, njegovih »sopliškov« in družinskih članov so vse prej kot zgoraj našteto. So tople, navihane, igrive in humorne.

Domišljijo mojstrsko prepletajo z otroškim vsakdanjikom, da otrok prigode zlahka poveže s svojim življenjem: s stvarmi, ki jih mora, a jih raje ne bi; s stvarmi, ki bi jih še kako rad, a so »prepovedane«, s stvarmi, ki jih včasih težko razume ali jih razume po svoje.
 

Most do otroka

Dobra otroška književnost je v prvi vrsti užitek – v primeru Pikija Jakoba ob junaku oziroma junakih, s katerimi se mali bralec zlahka poveže in se nanje naveže; ob zabavnih zgodbah z nepričakovanimi preobrati; ob humorju, ki preprosto nima roka trajanja; ob jeziku, ki je jasen, natančen, razumljiv in iskriv.

Dobra otroška književnost je vedno tudi most do otroka.

Toda dobra otroška književnost je vedno tudi most do otroka – do njegovih občutij in čustev, do njegove interpretacije sveta in ljudi v njem, do širokega polja, kjer se stakneta brezmejna otroška domišljija ter zakonitosti sveta in življenja. Tako so zgodbe o Pikiju Jakobu lahko staršem odlična bližnjica do sveta lastnega otroka. Situacij, možnosti in priložnosti je veliko.

Doma imamo izbirčno Metko.

Nekateri otroci so pač neješči ali izbirčni, še več pa je takšnih, ki zelo neradi poskusijo nove jedi. Tudi učitelj se ob nenavadni jedi iz nakockanih kumaric in jajc, graha, korenja in majoneze, ki se ji v zgodbici z istim naslovom reče francoska solata, upre. Celo tega se boji, da bi umrl, če bi jo poskusil. Vse dokler starša na pomoč ne pokličeta Pikija Jakoba, ki si zadovoljno privošči nekaj žlic in se v zahvalo celo prikloni. Res le zato, ker je Francoz?

K zobozdravniku bo treba.

V zgodbi Pri zobozdravniku se nam zobozdravnik ne smili preveč, ko ga Piki Jakob ugrizne v prst, ker ob bolečini stisne zobe. Skoraj bolj se nam zasmili učiteljev oče, ki ga v trenutku, ko bi moral sesti na stol, zobje niti najmanj ne bolijo več. Odlično izhodišče za pogovor o tem, zakaj je včasih treba stisniti zobe (po možnosti tako, da ne ugriznemo zobozdravnika), in o tem, da nas je tudi odrasle kdaj pošteno strah.

 

Pogovarjamo se, kako otroci pridejo na svet.

V zgodbi Medvedja mamica, ki je izšla tudi kot samostojna slikanica, izvemo, kako je na svet prišel Piki Jakob in kako se je znašel pri učitelju doma. Kar sam od sebe se ponuja pogovor o tem, da otrok pač ne naredijo medvedje mamice, kot je naredila Pikija Jakoba iz rjavega in belega pliša, naphanega z vato, temveč … Nadaljevanje pogovora pa zvito prepuščamo iznajdljivosti staršev.

Učimo se varnosti v prometu.

Ob zgodbah Piki v vozniški šoli in Piki voznik avtobusa se lahko mimogrede pogovorimo, kako se je treba vesti v prometu in na kaj moramo biti še posebej pozorni, da ne zamenjamo mačjih oči za žaromete tovornjaka ali da nismo udeleženi v prometni nesreči, kot se je zgodilo vozniku avtobusa Pikiju, ki je med vožnjo naletel na naravno oviro, ki je pravkar pila mleko, in za kazen za nekaj časa ostal brez vozniškega izpita.

 

Spoznavamo poklice.

O zahtevnem poklicu voznika avtobusa smo pravkar govorili, toda tudi delo vrtnarja ali gasilca je na moč zanimivo. Tako v zgodbi Piki vrtnar iz tulipanove čebulice zrastejo zvončki, namesto zvončkov pa rdeči tulipani. V zgodbi Gasilska četa si gasilci za požrtvovalnost pri gasilski vaji zaslužijo odlikovanja, v zgodbi Cirkus pa se medvedi prelevijo v vrvohodce, klovne, žonglerje in dreserje tigra, ki čisto malo spominja na domačega mačka. 

Obujamo dobre stare navade.

Zdaj res bolj pišemo esemese in mejle, pa veliko več si pišemo na vajber in mesindžer kot na papir, a mogoče bi veljalo obuditi staro dobro navado pisanja pisem. Pa spominske knjige? Še krožijo med sošolci in prijatelji? So risbice še opremljene s čudovitimi verzi kot: Lep in mlad je na tej sliki tvoj prijatelj medved Piki. Tudi ko bo grd in star, ne pozabi ga nikdar.« Preberimo zgodbici Piki piše pismo in Spominske knjige ter obudimo lepe navade. 

Menu