Turiste v Gentu najbolj privlačijo stare cehovske hiše z umetelno okrašenimi pročelji, ki spominjajo na tradicionalno belgijsko čipkasto naglavno ruto.

Belgija, dežela »norcev«

Belgijo v turističnih prospektih radi predstavljajo kot deželo piva in čokolade, potovanje na sever Evrope pa podčrtajo z mamljivo besedno zvezo belgijska pravljica.

Tudi sama sem si želela obiskati znameniti belgijski trojček Brugge, Gent, Antwerpen, ki je klasika vseh potovalnih programov, vendar sem dolgo odlašala, saj mi je, ujeta med veliki sestri Francijo in Nemčijo, vedno nekako spolzela skozi prste.

Da bi sedla na letalo za Bruselj, ki zaradi evropske birokracije z ljubljanskega letališča v običajnih razmerah poleti večkrat na dan, se mi je zdelo nekako preveč uradno in dolgočasno, saj vendar ne grem na »službeno pot«, poleg tega me ne zanima samo Bruselj, ta še najmanj, pač pa, kdo sploh so Belgijci in kako živijo; koordinat, ki določajo vsakdanje življenje v neki državi, pa še nikoli nisem prepoznala v prestolnici, tam je, bolj ali manj, povsod isto, globalno pač ... 

Preskok v moji zavesti se je zgodil spomladi pred petimi leti, ko me je v kinu prevzela romantična komedija Let domov, posneta v belgijsko-nemški koprodukciji s krasnimi prizori belgijskega podeželja. V glavni vlogi je nastopil Jamie Dornan, bolj znan kot poslovnež Christian Grey iz razvpite filmske uspešnice Petdeset odtenkov sive.

»Ne moreš živeti v Belgiji, če ne maraš ocvrtega krompirčka z majonezo,« mu v filmu pojasni Isabelle, dekle, na katero je vrgel oko. To ni ravno meni na kožo pisana kulinarika, a v Belgiji ima fast food povsem drugačno, tako rekoč masterchef razsežnost. Pivo, čokolada in pomfrit morda veljajo za stebre nezdrave prehrane, vendar srčno upam – pravzaprav verjamem –, da ne bodo podlegli sodobni nutricionistični diktaturi. Belgijci so, če sploh lahko govorimo Belgijcih, precej neprilagojena sorta ljudi, ki jim ni mogoče določiti jasnega značaja in identitete. So namreč Nizozemci (Flamci) plus Francozi (Valonci), ki živijo v isti državi in so med sabo različni kot noč in dan. 

S stripom nad jezikovne pregrade

V preseku teh dveh kultur se je rodila značilna belgijska duhovitost, ki je še posebej opazna v stripih. Leta 2015 so v državi, ki je nekoliko večja od Slovenije in ima dobrih deset milijonov prebivalcev, izdali pet tisoč novih stripovskih romanov. Stripi veljajo za belgijsko kulturno dediščino; bili so način, ki ga je večjezično prebivalstvo v preteklosti uporabljalo za sporazumevanje. Belgija se v bistvu deli na dve pokrajini, francosko govorečo Valonijo v južni polovici države in nizozemsko govorečo Flandrijo na severu. Govoriti o Belgijcih je isto kot bi govorili o Jugoslovanih, s to razliko, da Jugoslovanov ni več, Belgijci pa so svojo razdvojenost in večnacionalnost tako dobro unovčili, da so postali središče Evropske unije in njenega upravnega aparata, kar jim, poleg diamantov, omogoča zelo spodobno življenje. 

Belgija se uvršča med šest ustanovnih držav EU, ki se je po drugi svetovni vojni leta 1950 rodila kot Evropska skupnost za premog in jeklo, da bi se izognili starim nacionalnim konfliktom. Na pobudo, ki  jo je dal belgijski zunanji minister Paul-Henri Spaak, je bila leta 1957 ustanovljena Evropska gospodarska skupnost. Njen sedež so postavili v Bruselj, ki je tako postal upravno središče nastajajoče Evropske unije, zaradi svoje nedorečene identitete pa je nedvomno prava izbira koordinatorja med precej različnimi evropskimi narodi. Seveda je ob tem treba vedeti, da ima »belgijska pravljica« tudi svojo temno stran, pravzaprav eno najtemnejših v evropski zgodovini. Leta 1960 je Belgija dokončno izgubila svojo kolonijo Belgijski Kongo, leta 1962 pa sta se osamosvojila še Burundi in Ruanda, ki sta bila od 1. svetovne vojne pod belgijsko upravo.

Manneken Pis

Legenda pripoveduje, da naj bi kipec Manekenna Pisa navdihnil dogodek iz leta 1142, ko so vojaki, zvesti dveletnemu bodočemu vojvodi, fantka položili v koš, s svojih položajev pa opazili, kako lula v smeri sovražne vojske.

Kongo, kos čudovite afriške pogače

Na prvi pogled tako strpna in neškodljiva Belgija je bila ena prvih industrializiranih držav v Evropi, ki svojo blaginjo dolguje predvsem kolonialni preteklosti. Kralj Leopold II. je finančno pomagal pri »raziskovalnih« odpravah v Afriko, zato je leta 1885 dobil v posest afriško državo Kongo. »Nočem zamuditi dobre priložnosti za kos te čudovite afriške pogače,« je dejal. Parlament mu je dovolil, da jo sprejme, če to za Belgijo ne bo pomenilo nobenih finančnih ali vojaških obveznosti. Tako je bil Leopold II. tako rekoč zasebni lastnik kolonije, ki so jo v njegovem imenu upravljale belgijske družbe, saj sam nikoli ni stopil na afriško zemljo. Pod Leopoldovo 20-letno vladavino je bilo v Kongu zaradi nečloveškega izživljanja belgijskih plačancev ubitih deset milijonov domačinov, ki so delali v industriji kavčuka in bakrove rude. Ker je Leopold II. del denarja od svoje kolonije namenil za gradnjo javnih in zasebnih ustanov in infrastrukture v Belgiji, je ostal v spominu ljudi predvsem kot velik graditelj, številni pa za tragedijo Konga niti ne vedo – ali pa nočejo vedeti.

»Zaradi Konga je bila Belgija v prvi polovici 20. stoletja ena najmočnejših držav na planetu in veliko Belgijcev čuti nostalgijo po teh zlatih časih,« meni Guido Gryseels, direktor kraljevega muzeja osrednje Afrike v Tervurenu. Ta muzej belgijske kolonialne zgodovine že več let prenavljajo, saj je pred leti vzbudil precej očitkov zaradi rasistične predstavitve eksponatov. V Belgiji, predvsem v Bruslju, danes živi veliko Afričanov z območja osrednje Afrike. Običajno na leto naštejejo več kot 700.000 potnikov iz Bruslja v Afriko, afriška četrt v Bruslju pa se tako rekoč drži najdražje nakupovalne ulice v mestu, bulevarja Waterloo, kjer se šopirijo trgovine, kot so Chanel, Dior, Louis Vuitton idr. Če vas zanimajo kozmetični preparati, ki jih za nego svojih košatih svedrastih las potrebujejo Afričanke, ali bi radi kupili letalsko karto za Mozambik, ste tukaj na pravem mestu. 

Diamantna dolina

V Antwerpnu v severni Flandriji, najbogatejšem belgijskem mestu, je uradni jezik nizozemščina. Menda so razlike med flamsko in izvirno nizozemščino očitne, vendar tega sama nisem opazila. Nasprotno pa je ločnica med flamskim in valonskim delom države zelo izrazita in opazna na prvi pogled. Flamci so visoki, svetlolasi in modrooki, nekakšna ultimativna arijska rasa, ki se, vsaj vtis je tak, tega tudi zavedajo. Antwerpen je najbolj urejeno, moderno, metropolitansko, čisto, spolirano in sploh bogataško mesto. 

Zasluga za ta privilegij gre trgovini z diamanti, ki tu poteka vse od 15. stoletja. Iz Portugalske in Španije se je v Antwerpen preselilo veliko Židov, ki jih je preganjala španska inkvizicija in so postali prvi trgovci s temi dragimi kamni. Mestu pravijo tudi diamantna »dolina« in skozenj gre več kot 84 odstotkov mednarodne trgovine s surovimi diamanti. Danes je trgovanje z diamanti za Belgijo pomembna gospodarska panoga in sestavlja sedem odstotkov izvoza. V mestu je 250 brusilnic, diamanti, obrušeni v Antwerpnu, slovijo po največji kakovosti. Tu delujejo štiri borze diamantov – največja je bila ustanovljena leta 1904. Večino surovih diamantov najprej pošljejo v Indijo, kjer deluje okrog 800.000 brusilcev, največje in najbolj dragocene diamante pa še vedno brusijo v Antwerpnu.

Posvečeno Zahi Hadid

Bolj kot diamanti sta me v Antwerpnu zanimala dva drugačna dragulja, Rubensova hiša in muzej MAS, spiralni monolit iz rdečega peščenjaka in valovitega stekla. Če bi prišla leto dni pozneje, pa bi si lahko ogledala še spektakularno novo upravno poslopje mestne pristaniške uprave Havenhuis, ki so ga uradno odprli leta 2016 in s svojo obliko posnema brušeni diamant oziroma (nasedlo) ladjo. Načrtovala jo je britanska arhitektka iraškega rodu Zaha Hadid, ki je umrla istega leta, ko so hišo odprli. V njen spomin so ploščad, na kateri stoji Havenhuis, poimenovali Zaha Hadidplein 1.

Vedno me je nadvse privlačilo flamsko slikarstvo, zato sem se s posebnim veseljem postavila v vrsto za ogled hiše enega najuspešnejših in znanih slikarjev v zgodovini, Pietra Paula Rubensa, na ulici Wapper. Mestno palačo je slikar kupil leta 1610 po vrnitvi iz Italije, kjer je izmojstril viharnost svojega prepoznavnega mesenega sloga. Antwerpen je za časa španske vladavine doživljal svojo zlato dobo, Rubens je postal dvorni slikar španskega guvernerskega para, nadvojvode Alberta in nadvojvodinje Izabele. Iz Italije je uvozil druženje in uživanje življenja v skupnosti ter temu podredil tudi arhitekturo svojega doma. 

Italijanski pečat

Fasada z ulične strani je tipično flamska, s pročeljem iz rdeče opeke, pogled na notranje dvorišče pa je povsem drugačen. Rubens je dal hišo prezidati po vzorih italijanske renesančne palačne arhitekture, vendar sta danes povsem originalna ostala le dva dela, ki ju je načrtoval sam, to sta vrtni portico (pokrito stebrišče ob hiši), ki deluje kot impozantna vrata na vrt, in vrtni paviljon; prvič sta bila prenovljena šele leta 2017 ob 400. obletnici postavitve. 

Hiša je prava paša za oči. Stene so ponekod okrašene z bogato vzorčenimi tapetami iz blaga ali usnja, v vsaki sobi je odprt kamin, pohištvo v temnem lesu je umetelno izrezljano, tla so kamnita, z vzorcem črno-bele šahovnice ali labirinta, ki je bil na Flamskem v tistem času običajen v hišah bogatih meščanov. V spalnici je baldahin, ki ni bil za okras, temveč za zaščito pred mrazom, postelja pa je presenetljivo majhna (sploh za Flamce oziroma Nizozemce, ki veljajo za najvišji narod v Evropi). Ljudje v 17. stoletju so namreč spali v polsedečem položaju zaradi razširjenega prepričanja, da je to dobro za dihanje in prebavo. Hiša je bila sicer že v 18. stoletju skoraj povsem porušena, nekaj let je bil v njej celo zapor za duhovščino. Mesto jo je kupilo leta 1937, jo obnovilo in za javnost odprlo leta 1946. 

Kozolec v Gentu

Kakorkoli obrnemo, vedno smo na poti skozi labirint zgodovine. To so imeli v mislih tudi arhitekti iz nizozemskega biroja Neutelings Riedijk, ki jim je bila zaupana prestižna naloga, da na robu starega pristaniša v okrožju Eilandje ob reki Scheldt postavijo trojni muzej: mestni, pomorski in etnografski. Imenovali so ga MAS (Museum aan de Stroom – muzej na reki). Odprli so ga leta 2011, s svojo impozantno pojavo pa je nemudoma postal turistična atrakcija. Dostop do zbirk, ki so zaradi starosti na ogled v varovalni »temi«, vodi po spiralnem stopnišču po robu stolpa, tako da so razgledi na mesto pomemben del obiska muzeja.

Turiste najbolj privlačijo stare cehovske hiše z umetelno okrašenimi pročelji, ki spominjajo na tradicionalno belgijsko čipkasto naglavno ruto. V Gentu je to mestna četrt v starem pristanišču Graslei, ki s svojo vodno veduto res spominja na Benetke. V poznem srednjem veku je bil Gent eno največjih in najbogatejših mest v severni Evropi. Obogatel je s tkanjem volne, ki so jo uvažali iz Škotske in Anglije. V nekdanjem mlinu je danes muzej (Museum voor Industriële Archeologie en Textiel ali MIAT), ki prikazuje tkalsko veličino tistega časa. Severnjaki imajo izreden posluh za združevanje starega in novega in tudi v Gentu te ne razočarajo. Navdušil me je njihov »kozolec«, moderna tržnica v zgodovinskem jedru, ki so jo odprli leta 2012, in je, kakopak, s svojo modernostjo in drugačnostjo razkurila nekaj občanov. Stoji v samem osrčju mesta poleg cerkve sv. Nikolaja, katedrale sv. Bava in mestne hiše ter pod gotskim zvonikom Belfort iz leta 1313, ki velja za mestno ikono, simbol samostojnosti, svobode in demokracije.

Čeprav se zdi objekt na moč tradicionalen, saj v svojem bistvu spominja na srednjeveške francoske pokrite tržnice,  je na pogled prav nenavaden. Sestavljen je iz dveh različno velikih romboidov, ki posnemata obliko značilne strehe cehovske hiše. Z njim so oživili v preteklosti živahen mestni trg, ki je bil dolga leta neurejeno parkirišče. Kozolec ima v nadstropju nakupovalno središče s pivnico, prostor pod leseno kapo pa je odprt in namenjen za različne prireditve na prostem. 

Jedci krompirja

Mons je bil leta 2015 evropska prestolnica kulture, zato sem pričakovala obilje kulturnih dogodkov ali vsaj kakšno odlično razstavo. Vendar se v mestu ni dogajalo nič vznemirljivega, če ne štejem rokerskega žura na glavnem trgu, kar pa je sredi poletja nekaj povsem običajnega. V 18. stoletju je bil pomembno rudarsko in industrijsko središče, saj so v njegovem zaledju kopali premog. Z brezogljično usmeritvijo Unije je Mons izgubil svojo vitalno silo, kar danes poskuša nadomestiti s kongresno dejavnostjo, o čemer priča novo konferenčno središče WCCM, ki ga je projektiral ameriški arhitekturni biro Libeskind. Čeprav samo mesto ni bilo kakšno posebno odkritje, pa me je toliko bolj navdušil hotel iz verige Van der Valk. Soba je bila na prvi pogled sicer hladna in nezanimiva, postelja pa tako udobna, da bi v njej zlahka preživela ves dan. 

Južno od Monsa je majhen kraj Cuesmes, kjer stoji skromna kamnita hišica, v kateri je nekaj mesecev živel razvpiti nizozemski slikar Vincent Van Gogh, ko je kot potujoči pridigar deloval v Belgiji. Delo rudarjev je bilo težaško in Van Gogh je kmalu sprevidel, da jim njegov Bog ne more kaj prida pomagati, da bi jim ga olajšal, kot opisuje ameriški pisatelj Irving Stone v slikarjevi biografiji Sla po življenju. Delavci so vsak dan jedli kuhan krompir in skoraj nič drugega. To je mladega duhovnika zelo prizadelo. Da bi spet našel notranji mir, je rudarje in njihove družine začel slikati. Tako je leta 1885 nastalo njegovo prvo slikarsko delo Jedci krompirja, ki se s svojo temačnostjo težko primerja s kasnejšim Van Goghovim barvitim slogom, vendar je prav to turobno okolje odločilo o njegovi usodi. 

V Belgiji ima fast food tako rekoč masterchef razsežnost. Pivo, čokolada in pomfrit morda veljajo za stebre nezdrave prehrane, vendar srčno upam, da ne bodo podlegli sodobni nutricionistični diktaturi.

Konec francoske ekspanzije

Najina naslednja postaja je bil Waterloo, mestece južno od Bruslja, kjer se je leta 1815 bila Napoleonova zadnja bitka. Tukaj je združena vojska Prusov, Angležev in njihovih zaveznikov zaustavila francosko cesarsko vojsko na njenem evropskem pohodu. Kot je običajno na takšnih zgodovinskih bojiščih, ni kaj videti, je pa zanimiv in predvsem srhljiv občutek stati na krajih, kjer je v preteklosti izgubilo svoje mlado življenje na tisoče fantov in mož zaradi oblastiželjnosti nekega posameznika. V Waterlooju je kot spomenik usodni bitki, ki je hitro postala turistična atrakcija, na ogled t. i. Buttu du Lion, bronasta skulptura leva na razgledni točki, do katere vodi 226 stopnic. Leta 1826 ga je dal postaviti nizozemski kralj Viljem I. Oranski, saj je bil v bitki ranjen tudi njegov sin, kasnejši kralj Viljem II. Oranski. Takšna prizorišča človeka nedvomno psihično močno izčrpajo, zato se po ogledu prileže kozarec močnega belgijskega piva znamke Waterloo, jasno. 

Za Kortrijk najbrž še niste slišali. V tem mestu blizu francoske meje vse od leta 1968 prirejajo belgijski bienale oblikovanja izdelkov za dom in interier. Letošnji bienale so zaradi aktualnih razmer že prestavili na leto 2021, na ogled bo od 21. do 25. oktobra. Sklepala sem, da bom tukaj našla kup zanimivih dizajnerskih trgovin, da si naberem novih idej in kupim kakšno malenkost za na mizo. Pa sem spet nasedla svojim velikim pričakovanjem. V Kortrijku avgusta ni bilo nič takega, da bi se mi ravno cedile sline od vizualnih užitkov, če ne štejem par čednih, vendar spet ne bombastičnih kuhinjskih krp, ki sem jih uvrstila v kategorijo praktični spominki s potovanja. 

Vsekakor pa Kortrijka ne bom pozabila. Precej sem se natelovadila s parkiranjem v eni od garažnih hiš in iskanjem pravega izhoda, kajti moža mi je uničilo močno začinjeno belgijsko pivo. Tako ga je zvilo v želodcu, da je prvič v zgodovini najinih potovanj po Evropi moral volan prepustiti meni. Trajalo je kar dva dni, tako da sem morala naslednji večer v čudovitem parku v hotel preurejenega dvorca iz 19. stoletja v Bruggeu sama sedeti na pivu, ki sem ga, posebej po obilni porciji moje nove najljubše prehrane, krompirčka z majonezo, prenašala presenetljivo dobro. 

Norci iz Bruggea in Bruslja

Za pivo sem se navdušila prav v Belgiji; po letih sladkih pregreh sem ugotovila, da mi je postalo všeč grenko. Natakarju sem naročila, naj mi postreže s kakšno tipično pijačo, in prinesel mi je pivo znamke Brugse Zot, edino, ki ima svojo pivovarno v srednjeveškem jedru mesta pod Unescovo zaščito. Uživala sem v vsakem požirku piva s skoraj 8-odstotnim deležem alkohola. 
Legenda pripoveduje, da je leta 1488 Maksimilijan I. Habsburški, nemški kralj in cesar Svetega rimskega cesarstva, obiskal Brugge in meščani so se odločili, da mu pripravijo slavje. Po koncu veseljačenja so ga zaprosili za dovoljenje, da v mestu zgradijo novo bolnišnico za duševno bolne. Presenečeni Maksimilijan je mestnim možem namignil, da ni treba nič drugega, kot da zapro mestna vrata, saj je v njem že dovolj norcev. Od tega dne dalje se meščani Bruggea v zgodovinskih arhivih velikokrat pojavljajo kot »norci« in tako je podoba dvornega norčka zašla tudi na steklenice piva Brugse Zot, ki ga v pivovarni De Halve Maan, ki deluje od leta 1564, pod tem imenom varijo od leta 2005. 

Ne vem, ali naj kaj povem o Bruslju, saj o njem kot prestolnici Evrope bržčas veste že vse. Bruselj kot glavno mesto Belgije je nekakšen neopredeljen tampon med nizozemskim in francoskim delom države, napisi na ulicah so v obeh jezikih, čeprav v resnici na ulicah govorijo predvsem francosko. Splača si ogledati osrednji mestni trg Grand Place, ki je res veličasten primer razkošne arhitekture 17. stoletja oziroma flamske renesanse, čeprav Bruselj velja v prvi vrsti za rojstno mesto evropske secesije (art nouveau). Ena najbolj zanimivih celostnih umetnin tega sloga je zasebna vila arhitekta Viktorja Horte, ki je danes preurejena v muzej. 

V neposredni bližini trga srečate veliko bolj ljudskega Manneken Pisa, fantka, ki lula na vogalu ulic Rue de l'Étuve/Stoofstraat in Rue du Chêne/Eikstraat. Originalni kipec, ki ga hranijo v mestnem muzeju, je delo mojstra kiparja Jérôma Dulquesnoya starejšega, postaviti pa so ga dali leta 1619. Ni povsem jasno, ali je original res original, saj je bil tolikokrat izgubljen, poškodovan, znova odkrit in kopiran, a to pravzaprav niti ni pomembno.

Najmanjše mesto na svetu

Legenda pripoveduje, da naj bi kipec navdihnil dogodek iz leta 1142, ko so vojaki, zvesti dveletnemu bodočemu vojvodi in deželnemu grofu pokrajine Brabant, fantka položili v koš na drevesu, s svojih položajev pa opazili, kako iz koša lula v smeri sovražne vojske. Druga zgodba iz 14. stoletja namiguje, da je kipar navdih za kipec našel v dečku, ki se je olajšal na goreči kup, ki so ga prižgali sovražniki med obleganjem mesta, ter s tem pomagal preprečiti požig Bruslja. Tretja zgodba pripoveduje o nekem bogatem trgovcu, ki je iskal svojega sina in ga našel, medtem ko je ta lulal v nekem vrtu. V zahvalo vaščanom, ki so mu ga pomagali najti, naj bi naročil ta kipec. 

Bruselj je vsekakor živahna prestolnica, ki zaradi duhamorne evropske birokracije, ki ima v njej svoje gnezdo, močno potrebuje svojo noro plat. Kajti medtem ali potem ko v evropskem parlamentu sprejemajo omejevalne ukrepe s področja zdrave prehrane, si Belgijci, turisti in evropski poslanci na Velikem trgu naročajo velike škrniclje najboljšega ocvrtega krompirčka na svetu z dvema žlicama majoneze, zraven pa iz velikega trebušastega kozarca srkajo rjasto rumeno ali rjavo kapljico ene od štiristotih znamk belgijskega piva. Vse skupaj za piko na i zabetonirajo s tablico znamenite belgijske čokolade ali vafljem s smetano.
V Durbuy  v osrčju vzhodne Valonije me je pripeljala želja, da bi videla Parc des Topiaires, botanični vrt obrezanih kreacij žive meje iz pušpana, tise in bodike, ki se oglašuje kot največji javni park te vrste na svetu. V resnici je park majhen, posestvo ima le dober hektar površine, v njem pa je na ogled približno 250 različnih likov, predvsem živali (tako piše, štela jih nisem), med njimi je tudi Manneken Pis. Spet sem bila razočarana, pričakovala sem več, vendar je res, da česa podobnega nisem videla nikjer drugje. 

Vsekakor pa me je nadvse očaralo kamnito mestece v objemu Ardenskega gozda, ki se, ravno nasprotno od botaničnega vrta, promovira kot najmanjše mesto na svetu. Durbuy je dobil mestne pravice leta 1331 in je najboljši približek tistega, kar turisti razumemo v opisih očarljivo, romantično in do človeka prijazno. Sestavljajo ga majhne kamnite hiše in ozke tlakovane ulice, zato ga zlahka obvladate po trajnostnih načelih »hodljivosti«. Danes je mestece namenjeno predvsem turistom, ki radi pobegnejo v osvežujočo in redko oazo miru in starega kamna.

 

Članek je bil objavljen v reviji Gea

Gea spodbuja dejaven življenjski slog in vseživljenjsko radovednost ter navdušuje z aktualnimi raznolikimi temami o dogajanju okrog nas.

Več o reviji Gea

Gea, avgust 2020
Revija Gea

Naročniki revije Gea imajo 15 % ugodnejšo naročnino.

Menu