Otok Poveglia

Dvanajst strahov otoka Poveglia

Otok Poveglia je najbolj strašljiv in skrivnosten kraj, ki sem ga kdaj obiskal.

In kar je najboljše, je zelo blizu Slovenije. Z obiskom boste zaradi pandemije verjetno še malo počakali, toda ključno vprašanje je – ali si boste sploh upali tja?

Vzamem torej svoj oguljeni slamnik in grem v Beneško laguno. Občutek ob obisku tega otoka je nenavaden – vzdušje je težko, energija slaba, glasovi zlovešči – kot bi me ves čas kdo opazoval, čeprav vem, da ni in ne more biti nikogar. No, ali pa vendarle ...

Prvi strah: Tukaj me ne sliši nihče

Včasih sredi surove zime lahko zaslišim daljno bučanje Jadranskega morja, njegovo butanje ob obalo: in ko veslam s kajakom, se mi iznenada posveti, kako sam ostajam v laguni, sam med njenimi vodami, preteče obdan z blatnimi brežinami, plitvinami in kraji duhov. Res je.

Morda se nikjer na svetu ne počutim samotneje kot takrat, ko obtičim v mulju Beneške lagune. Kričati nima smisla. Tukaj me ne sliši nihče. Laguna je enostavno prevelika. Kaj mi ostane? Rinem svoj čoln čez plitvine, blato mi klokota okrog nog in opazujem trak kopnega, ki se približuje ali, bog ne daj, oddaljuje.

Drugi strah: Prepovedan kraj

Poti na Poveglio pravzaprav ni – dostop je prepovedan, otok zaprt. Na otok noče stopiti noben domačin, v bližnjih okoliških vodah se še ribolova izogibajo.

Med vsemi groznimi zgodbami o tem kraju obstaja tudi zgodba mladih Američanov, ki jih je domačin – prevoznik – tukaj pozabil in noč na otoku ni bila ravno najbolj prijetno doživetje v njihovem življenju. Sem omenil, da tukaj ne deluje noben mobilni signal? 

Tretji strah: Sežigalnica francoskih vojakov

Ko veslam s kajakom proti otoku, zgodnje jutro rumeno sveti pod oblaki nad mano (res bi rad poznal tistega, ki bi si na Poveglio upal zvečer). Razmišljam o zgodbah, ki sem jih prebral in se jih naposlušal o otoku.

Pred otokom, ločen z ozkim prelivom, je zgrajen zanimiv oktagon – osmerokotna trdnjava. Svojemu namenu je služil v času vojne z Genovo, po odhodu Napoleona pa so Angleži tukaj sežigali trupla pobitih francoskih vojakov. 

Četrti strah: Karantena

V 14. stoletju se pričenja mračna zgodba, ki otok vse do danes ovija v mrtvaško ozračje in negativen sloves. Prostor najprej spremenijo v karanteno; prestati jo mora vsakdo, ki pride od drugod in želi vstopiti v Benetke.

Velja namreč pravilo, da lahko šele po 40 dneh v izolaciji dokažeš, da nimaš nalezljivih bolezni. Beseda karantena seveda prihaja od italijanske besede quaranta – štirideset. 

Peti strah: Kuga

Sčasoma otoku namenijo še mnogo hujšo usodo. Nanj vozijo ljudi, ki so zboleli za kugo. Zadošča že sum in prihod sem pomeni zanesljivo smrt. Več kot 160.000 umrlih pokopljejo v skupna grobišča ali pa jih sežgejo v krematoriju in njihov pepel posujejo po območju na severu, ki je z ozkim kanalom ločeno od glavnega dela otoka.

Približno polovico prsti na otoku naj bi sestavljal človeški organski material in pepel. Občasno morje na okoliške obale še vedno prinaša človeške kosti. Maska, ki jo v tistih časih nosijo zdravniki za kugo, postane prispodoba za grozo in smrt. Govori se celo (upam, da to vendarle ne drži), da so klice bolezni tako trdovratne, da še danes obstajajo na tem otoku.

Šesti strah: Hoja po otoku

Vpluti v kanal med obema deloma otoka je mogoče le s čolnom brez ugreza. V zamuljeni vodi med travami namreč ležijo številna potopljena plovila. Mostiček čez kanal razpada, atmosfera postaja skrivnostna, toda desno so kamnite stopnice, pravzaprav idealen kraj za neopažen pristanek. Vendar previdno, beneška voda je mokra in na njenih algah drsi.

Tako vstopim na otok. Hodim skozi kapljajoči zeleni gozd vseh mogočih vzpenjalk in ovijalk, čez ostro podrast, vendar so ozke stezice do neke mere izhojene, kar pomeni, da radovedneži in pustolovci vseeno prihajajo sem. Tišina je popolna. Ob stezi rastejo sočne fige in najlepše robidnice, kar sem jih videl v življenju. Ne bom vam izdal, ali sem jih tudi pokusil. Bi jih morda vi?

Sedmi strah: Psihiatrična bolnišnica

Odidem mimo zapora in sledim otoku v najhujšo grozo. Ta groza se imenuje psihiatrična bolnišnica. Stavbe razpadajo, prekrite z grafiti, zdi se, kakor da sredi jasnega dne hodim po temi, črni kakor azteške oči. Bolj in bolj mi je tesnobno. Še mislim, da me nekdo ves čas spremlja s pogledom.

Leta 1922 tu zgradijo psihiatrično bolnišnico. Izolirana lega otoka omogoči zdravnikom in znanstvenikom močno omajanega ugleda izvajanje medicinskih poskusov na mentalno bolnih ljudeh. Občinske oblasti še danes nerade priznajo njen obstoj, tako hude stvari so se dogajale tukaj. 

Osmi strah: Psihopatski zdravnik

Psihično moteni zdravnik z začetka 20. stoletja – psihopatski psihiater – uporablja lobotomijo (vrtanje v lobanjo) kot način zdravljenja umsko zaostalih pacientov. Poskuse izvaja s pomočjo svedrov, dlet in kladiv, brez anestezije in proti volji bolnikov.

Najhujši eksperimenti potekajo v bolnišničnem stolpu, ki še vedno kot nekakšen zvonik srši nad poslopjem. Spričo teže svojih zločinov zdravnik postopoma izgublja razum in na koncu pade z zvonika. In tukaj se pričenja nova uganka, morda najbolj grozljiva med vsemi.

Deveti strah: Duhovi

Na otoku namreč straši – strašili naj bi duhovi deset tisoč mučenih ljudi, ki so umirali kot žrtve zlobnega doktorja. Njihovi kriki v nočni tišini odzvanjajo po vsej laguni, pravijo ljubitelji paranormalnih pojavov, ki tukaj vstopajo v našo zgodbo. Že o tem, zakaj psihiater pade s stolpa, krožijo vse mogoče zgodbe po Beneški laguni.

Naredi samomor ali ga skozi okno potisne pacient? Pripovedujejo tudi, da pri tem igra vlogo eden razjarjenih duhov umrlih – torej nadnaravna sila. Zdravnik padec baje celo preživi, ubije ga šele meglica, ki se ob padcu dvigne s tal. Leta 1968 bolnišnico zaprejo, od tedaj vse na otoku propada.

Legende o norem zdravniku se s tem ne končajo. Pravijo, da je še živ in da živi v zvoniku (tja si res ne upa nihče), da so ga pacienti zazidali tja, da je njegova duša še tam in da lahko v tihih nočeh, če dobro poslušaš, slišiš, kako premika zvon v zvoniku. Benečani imajo svoj rek: Ko pri nas umre zlobnež, se zbudi na otoku Poveglia.

Deseti strah: Dva paranormalna šova

Neka bogata družina je pred časom poskušala kupiti Poveglio in na njej zgraditi počitniške objekte. Že prva noč na otoku jih odvrne od teh načrtov. Njihova hči ima tako iznakažen obraz, da potrebuje kirurški poseg. Več vedeževalcev in jasnovidcev obišče ta zlovešči kraj in vsi odidejo smrtno prestrašeni.

To spodbudi ustvarjalce filmskih predstav. S posebnim dovoljenjem beneških oblasti tukaj snemajo dva paranormalna šova: Ghost Adventures in The Scariest Places on Earth. Nekateri ustvarjalci serije kasneje izjavijo, da ne želijo nazaj. Slišali naj bi krike umrlih in videli prazen stol in na zidu senco človeka, ki sedi na tem stolu. 

Enajsti strah: Vampirji

Arheologi raziskujejo skupna grobišča umrlih za kugo. Eno njihovih zadnjih odkritij privede grozljivost prostora do skrajnih meja. V skupnih grobiščih žrtev kuge naletijo na človeške lobanje z opeko med zobmi. To je dokaz, da so bili za osebe, ko so jih pokopavali, prepričani, da so vampirji.

Dvanajsti strah: Kraj brez vrnitve

Domačini otok imenujejo tudi kraj brez vrnitve. To dejansko drži. Kogar so pripeljali sem, je tukaj tudi ostal. Do smrti. In tudi po smrti. Kar vesel sem, ko kajak obrnem nazaj proti domu. In vse bolj verjamem, da me je ves čas nekdo opazoval. Je bil živ človek? Ali je sploh bil človek?

 

Članek je bil objavljen v reviji PIL

PIL je mesečna revija, ki združuje vse, kar najstnike najbolj zanima, jim pomaga skozi najstniška leta, jih zabava in jim širi obzorja.
Več o reviji > 

Revija Pil, julij-avgust 2020
Revija PIL

Naročniki na dom prejmete 15 % popusta in brezplačno kodo za celoleten dostop do izbranih nalog na interaktivnem portalu Učimse.com.

Menu